Renzi se bori, da ga ne bi doletela Cameronova usoda

Italijanske banke bremeni za 350 milijard evrov slabih kreditov. Marsikateri ekonomist zato pravi, da imajo v Italiji »zombijevske banke«. Predsednik vlade Matteo Renzi bi jih reševal z davkoplačevalskim denarjem, ne da bi se svojim terjatvam morali odpovedati upniki. To so milijoni majhnih varčevalcev, ki so v dobrih časih kupili obveznice bank. Če bodo veliko teh naložb izgubili, se utegne zgoditi, da bo Renzi moral oditi s položaja predsednika vlade.

V drugih državah članicah in evropski komisiji od italijanske vlade zahtevajo spoštovanje evropskih pravil. V teh pa je predpisano, da so pri sanaciji bank upniki na vrsti pred davkoplačevalci. To se imenuje bail-in, ki je po besedah vodje evroskupine Jeroena Dijsselbloema razumno ekonomsko načelo. Kdor v dobrih časih pobira dobičke, naj tudi v slabih časih nosi izgube. To po poročanju die Zeit pomeni, da naj ljudje, ki v dobrih časih banki posodijo denar, utrpijo tudi izgube, če jim banka denarja ne more vrniti.

Ko govorimo o italijanskih bankah in predsedniku vlade Matteu Renziju, zadeve niso tako preproste. Najpomembnejši voditelji drugih članic si ne želijo, da bi Renzi moral oditi s položaja, ker se bojijo, da bi se v tretjem največjem gospodarstvu območja z evrom še okrepili nasprotniki EU. Na lokalnih volitvah v Rimu je recimo pred nedavnim že zmagala kandidatka protestnega gibanja M5S, ki ga vodi Beppe Grillo. Renzi je svojo usodo vezal na referendum o ustavni reformi. Da ga ne bi doletela usoda predsednika britanske vlade Davida Camerona, do takrat ljudi ne sme razjeziti. Bančna kriza je zaradi tega zanj prišla v najbolj nepravem času. 

Čeprav tega nihče javno ne govori, obstaja tudi nevarnost, da bi italijanska bančna kriza pljusknila v druge države z evrom, saj so banke povsod v Evropi zaradi politike nizkih obrestnih mer pod pritiskom. Medtem ko so v času običajnih obrestnih mer za denar od svojih varčevalcev, ki so ga nalagale pri Evropski centralni banki (ECB) dobile obresti in so s tem ustvarjale dobičke, morajo zdaj za te naložbe ECB plačati. Dejansko bi zato morale od vsakega varčevalca, ki ima pri njih naložen denar, zahtevati plačilo. Tega si seveda ne upajo narediti. Nekaj stroškov, ki jih imajo zaradi plačil ECB, sicer pokrijejo z dvigom cen tarif za upravljanje računov in podobno.

V Italiji so zdaj razmere najhujše. Da te banke ne smejo v stečaj, torej pasti, je že jasno. Ni pa še jasno, kako jih rešiti. Do konca tega meseca, ko bodo objavljeni rezultati zadnjih testov trdnosti evropskih bank (stresni testi), mora koncept njihovega reševanja biti znan. Bolj kot snovalce tega koncepta v Italiji in na ravni EU preganja čas, bolj verjetno je, da bo kompromisna rešitev, ki jo bodo skovali, obšla pravila EU. V skladu s temi pravili, ki veljajo od začetka letošnjega leta, banka lahko dobi državno pomoč šele potem, ko so za sanacijo izgub porabljena sredstva lastnikov in upnikov banke, pa tudi varčevalcev, ki imajo na računih več kot 100 tisoč evrov.

Po izračunu Mednarodnega denarnega sklada (IMF) bi ob upoštevanju teh evropskih pravil večino od 15 največjih italijanskih bank pomagali reševati majhni upniki, torej državljani. Toda pravila EU dovoljujejo tudi številne izjeme, ki bodo pri reševanju italijanskih bank najbrž uporabljene. Ena od izjem recimo pravi, da evropska pravila ne veljajo, če banka potrebuje svež kapital zato, ker ni opravila evropskega stresnega testa. V tem primeru je stresni test samo simulacija posebej težkih razmer v banki, zato je banko dovoljeno preventivno rekapitalizirati. V tem primeru bi morala Renzijeva vlada upoštevati le še evropska pravila za državne pomoči. Ekonomistka Isbael Schnabel meni, da tako očitno evropskih pravil najbrž ne bodo obšli. Zadevo bodo rešili tako, da bodo iz bail-ina izvzeli državljane kot majhne upnike.

Še na nekaj opozarja nemška ekonomistka. Italijanske banke ne potrebujejo le sanacije, ampak tudi prestrukturiranje, razbitje, tiste, ki niso sposobne preživeti, bi morali zapreti, saj je bank na prebivalca v Italiji preprosto preveč.