''Ne uničujejo nas bombe, ampak tišina''

Intervju s turško profesorico nemščine in njeno učenko

Deniz je v Ankari živeča profesorica nemščine, ki vsako leto na jezikovne počitnice v tujino odpelje skupino nekaj deset otrok. Je le delavna ženska srednjih let, ki potrebuje velike besede, da opiše situacijo, v kakršni se je znašla njena dežela. V drugem delu intervjuja nastopi Jen, najstarejša učenka na tečaju. Z njima sem se pogovarjal na predvečer in večer državnega udara, ki se je zgodil v petek, 15. julija.

Deniz, kakšna je trenutna situacija v Turčiji?

Grozljiva, popolnoma grozljiva.

Zaradi bombnih napadov v Istanbulu?

Ne samo v Istanbulu, terorizirajo nas povsod. Živim v Ankari, prestolnici, kjer je napadov še več kot v Istanbulu. Žal nismo varni nikjer. Še pred nekaj leti sem z distanco, iz varnega doma, opazovala dogajanje v Siriji in Iraku, misleč: "Ubogi ljudje." Sedaj, ko se je stvar preselila k nam, v mojo deželo, moje mesto, to prekleto boli. Pa ne bolijo le napadi. Pred kratkim sem videla grafit: "Ne uničujejo nas bombe, uničuje nas tišina."

Tišina?

Tišina ljudi, ki se bojijo spregovoriti.

Zakaj?

Zaradi naše vlade in  predsednika Erdogana. On je norec. Obstajajo posnetki celih konvojev tovornjakov, ki tovorijo orožje in amunicijo preko turške meje Islamski državi.

Pa ljudstvo ve za to?

Vsi vedo za to, a on zanika in nikogar ni, ki bi si drznil mu nasprotovati. Tiste, ki pa si drznejo, kaj hitro pospravijo - več tisoč ljudi je za zapahi, ker so govorili proti oblasti. Nadzorujejo celo naše profile na Facebooku - tako kot v Orwellovem romanu 1984. A meni je malo mar, vsake toliko napišem ali delim kaj na svojem zidu, ker me jezi, ko vidim, kam pluje naša država. Ko vidim, kje že smo! Če me zaprejo zaradi tega, prav.

Hočete reči, da v Turčiji vlada totalitarizem?

Popoln totalitarizem. Toda do tega ne pride čez noč, to je počasen proces. Erdogan je prišel na oblast pred približno štirinajstimi leti in počasi, a vztrajno mu je uspelo Turčijo preobraziti v muslimansko državo - muslimansko v smislu, da cerkev in oblast nista ločeni. Si lahko mislite, da v šolah več ne poučujejo filozofije in psihologije? Da je namesto matematike, turščine in angleščine na urnikih verouk? Dekleta pokrivajo od vrtca dalje – od vrtca! Moški ne more dobiti službe v javnem sektorju, če se njegova žena ne pokriva, naše prve dame so videti, kot da v življenju niso spregovorile več kot pet besed, moški pa se lahko poročajo s šestletnimi deklicami, če v to privolijo njihovi očetje. Otroci, vzgojeni v tem sistemu; deklice in dečki, mlajši od 14 let, so popolnoma indoktrinirani. Predsednikovi otroci so, seveda, študirali v tujini, ena od hčera na Dunaju, drugi v Ameriki.

So ljudje uperjeni proti sistemu predsednika Erdogana?

Ko govoriš z njimi na cesti, je videti, da smo vsi proti, drži. Nato pa dobi volitve z absolutno večino in med sabo se dvomeče spogledujemo, češ: "Si ti volil zanj?" Pravzaprav rezultatom ni mogoče verjeti. Poglejte, Turčija ima približno 70 milijonov prebivalcev, izidi pa so znani 10 minut po zaprtju volišč.

Torej so volitve po vašem skorumpirane?

O tem ni dvoma. A Erdoganu moramo priznati, da je zvit. Odprl je meje za vse in s tem je v Turčijo vstopilo ogromno število sirskih beguncev – in kaj je storil? Vsem je priskrbel turške dokumente in redni mesečni dohodek.

Čemu?

Da lahko volijo. Pomislite, pridete v tujo državo brez vsega in naenkrat sta vam dodeljena državljanstvo in stalni dohodek – za koga bi vi potem volili? Res ima veliko asov  v rokavu. Vzemimo za primer proteste v parku Geza leta 2013, ki so se iz malega shoda razširili v nasprotovanje sečnji dreves in se sprevrgli v nacionalno vstajo. Med množico je poslal provokatorje, ki so razprostrli plakate v podporo PKK (Kurdska delavska stranka), ki v Turčiji velja za teroristično. Ljudje so se umaknili, ker naenkrat niso več vedeli s kom se borijo, ne proti komu ali čemu protestirajo.

Pa vendar smo zahodnjaki Turčiji pripisovali uspeh in gospodarsko rast. 

Vedeti moramo, da ima Erdogan v lasti 90 % turških medijskih hiš in časopisov. Naj povem anekdoto – pred nekaj leti je imelo 13 časopisov na isti dan isto naslovnico. Z možem zato gledava samo en televizijski program in še tega prek satelita, ker so vsi drugi pod vladnim nadzorom. V času protestov v Gezi so na nacionalni televiziji predvajali dokumentarec o pingvinih na Antarktiki. Absurd.

Kako gledate na prihodnost Turčije?

Obupno, obupno kaže. Atatürk, t. i. Oče Turkov, je dejal, da moramo vedno gledati proti Zahodu, ker je tam naša prihodnost in da je Vzhod močvara, ki se je moramo izogibati. Sedanji predsednik pa počne ravno nasprotno – rad bi postal sultan. Pravi, da se moramo vrniti k svojim koreninam, nazaj k stari slavi Otomanskega cesarstva – in Otomani sploh niso bili Turki. Zdaj vse kaže, da bomo res dobili sultana brez univerzitetne diplome.

Kako brez univerzitetne diplome?

Erdogan nima diplome. Na začetku politične kariere se je okoli hvalisal z domnevno visoko izobrazbo, toda univerza, na kateri naj bi leta 1975 končal študij, takrat sploh še ni bila ustanovljena. Seveda se je diploma po tem, ko so za to izvedeli novinarji, kmalu izgubila in menda jo po sobanah kraljeve palače še vedno vztrajno iščejo (se zasmeje). Mi, ljudstvo, pa smo tiho, spimo. Vedno pravim, da ljudstvo dobi takšnega voditelja, kot si ga zasluži.

Kako pa je z mladimi?

Po protestih pred tremi leti sem imela veliko upanja, bili so neustrašni, spomnim se fotografije fanta, ki je igral na kitaro pred policaji. Toda potem so ostali tiho. Čutila sem razočaranje, do pred kratkim, ko so ravnatelje vseh srednjih šol in fakultet nadomestili z Erdoganovimi možmi. Zamislite si, na eni od carigrajskih srednjih šol (Istanbul Erkek Lisesi) so se maturanti med govorom novega ravnatelja proti njemu obrnili s hrbti in tako izrazili svoje nezadovoljstvo in jezo, in kmalu so to počeli maturanti po vsej Turčiji. Zdelo se mi je fantastično. Na drugi strani pa so študenti, kolikor vidim, žal še naprej tiho.

Česa pa si mladi najbolj želijo?

Svobode. V moji skupini je dekle, čigar mama dela v glavni pisarni in to dekle me ves čas prosi in sitnari: "Prosim, kupi mi pivo in cigarete." Hoče ostati odkrita. Mladega duha ne moreš vkleniti.

V petek je Deniz med večerno požarno vajo slišala, da se v Turčiji pravkar odvija državni udar. Skakala je od sreče, ženske njenih let še take nisem videl. Ko je prišla do mene, se je smejala in ploskala z rokami in govorila glasno, kot bi v ozadju pokal ognjemet in bi ga hotela preglasiti. Žarela je:  ''Si lahko mislite, še včeraj sva govorila, da se mora nekaj spremeniti in zdaj je tu. Tako sem srečna. Vem, da je vojska in ta ponavadi ne prinese nič dobrega, toda nekaj se je moralo vdati in res sem vzhičena. Po mojem so stvar sprožili oficirji nižjega ranga, zakaj generali so vsi po vrsti njegovi ljudje - nekdanji so zaprti, obtoženi veleizdaje. O, končno, končno, končno!''

Otroci pa niso delili njenega navdušenja. V strahu za družine jih je večina jokala ali bila na robu solz. Oskrbniki so priskrbeli televizijo in dovolili turški skupini, da ostane pokonci dlje, kot je dovoljeno in spremlja prenos v živo.

Kmalu je mimo prišla Deniz. Njen obraz je bil spremenjen, njena pojava je odražala obupanost. Iz drobcev njenega telefonskega pogovora z možem sem lahko razbral, da so bili ognjemeti, preko katerih je malo prej vpila, pravzaprav bombe.

Deniz: Mislim, da je igra, ki jo je zrežiral on. Pravkar je imel govor, v katerem je nagovarjal množico, naj gre na ulice in se spopade z vojaki. Slej ko prej bo nagovoril tudi parlament, češ da je edini, ki lahko v takih primerih zaščiti državo in mu morajo zatorej podeliti neomejeno oblast.

Starši me kličejo, naj potolažim njihove otroke, toda kaj naj naredim? Radi bi, da fotografiram otroke in jim pošljem slike. Saj so nori, otroci so popolnoma objokani.

Potem je odšla v svojo sobo in jaz v svojo, a stvari, ki jih je pripovedovala, mi niso dale miru. Ker sem hotel dobiti čistejšo sliko, sem se moral pogovoriti tudi s katerim od njenih tečajnikov.

Jen je najstarejša učenka na tečaju, po besedah Deniz najpametnejša. Ni bilo primerno takoj povprašati po domovini, zato sem dejal:

Danes sem dobil novo skupino otrok in eden od fantov neprestano govori le o avtomobilih, denarju in nogometu.

Takih je v moji skupini cel kup. Denar, dekleta, Dubaj … živijo samo za svoje Instagram in Facebook profile. Neverjetno je, kako zlahka so zadovoljni, kako je njihova največja želja imeti ogromno jahto. Ne berejo knjig ali časopisov, samo blagovne znamke so jim pomembne. Samo z enim iz skupine se lahko zares pogovarjam, pa nas je 15. Podobno je v moji šoli, le jaz in trije drugi za izbirni predmet nismo vpisali verouka – samo štirje v celotni generaciji.

Kako to?

Če otrok za izbirni predmet vpiše verouk, bo za to izvedel državni uradnik in poskrbel, da bodo otrokovi starši v službi nagrajeni, zato jih starši k temu napeljujejo. Ti otroci imajo na teden osem ur verouka.

Kaj si izbrala ti?

Matematiko in otomanski jezik.

Zakaj otomanščino?

Rekli so nam, da nas bo poučeval učitelj za matematiko in da bomo imeli le še eno dodatno uro matematike, pa sem razmišljala, da mi lahko to samo koristi pri zaključnih izpitih. Vendar so nas prelisičili in na koncu sem se celo leto ukvarjala z branjem in zapisovanjem otomanščine, da sem naredila letnik. To je pravzaprav turščina, pisana z arabsko pisavo. Ni mi jasno, čemu se moramo to učiti, ko pa imamo vendar svojo abecedo. To sem vprašala tudi profesorja in odgovoril mi je, da se je učimo, ker je naša preteklost … in tja se tudi vračamo. Na cesti gledam desetletnice – namesto, da bi se okrog podile za žogo, so pokrite s hijabom. Do osemnajstega leta se bodo poročile z dvakrat starejšim moškim in opravljale gospodinjska dela do smrti. Bojim se, da bom čez deset let tudi jaz v njihovi koži, zakrita in brez pravic.

Ni med mladimi nikakršnega klica po svobodi?

Niti ne.

Kaj pa incident v Istanbul Erkek Lisesi, ko so se dijaki s hrbti obrnili proti ravnatelju?

Bojim se, da v prihodnosti ne bodo dobili dela. Tega incidenta Erdogan ne bo pozabil, on nikoli ničesar ne pozabi.

Ti je od petkovega državnega udara znanega kaj več o domnevnih upornikih?

Pri nas morajo fantje, ki ne gredo na fakulteto, na obvezno služenje vojaškega roka. In kot v vsaki vojski je ukaz ukaz in treba ga je izpolniti. Tem devetnajstletnim fantom je bilo ukazano zapreti bosporski most v Istanbulu. Pojma niso imeli, kaj se dogaja, mislili so, da gre za navadno vajo. Ko se je po Erdoganovem govoru javnost obrnila proti njim, niso vedeli, kaj naj storijo in so se seveda predali. Eden od fantov se je množici celo približal, da bi jim izročil svoje orožje, češ ničesar nisem kriv. In kaj je storila drhal – fantu so odrezali glavo. Kar tako, kot da smo ISIS.

V moji svobodni deželi – že dolgo ne – spoštujemo vojake, ker se imamo njim zahvaliti za neodvisnost, ki so nam jo priborili z Mustafo Kemal Pašo na čelu (o.p. Atatűrk). Spomnim se, da sem kot mlada deklica salutirala vojakom, ko so hodili mimo. Bili so nedotakljivi, bili so nam zgled, bili so naši junaki. Ampak sedaj jih očitno obglavljamo …

Ali kdaj razmišljaš, da bi Turčijo zapustila?

Počutila bi se kot izdajalka, če bi jo zapustila, vendar bom verjetno še večja izdajalka, če je ne.