Salomonska sodba

Sodba sodišča Evropske unije glede »porazdelitve bremen« ob sanaciji petih slovenskih bank decembra 2013 je salomonska. Z njo sodišče ne le Sloveniji, temveč celotni evropski skupnosti uradno sporoča, da je razlastitev delničarjev in podrejenih upnikov bank, ki jim preti stečaj, legalna oziroma ni v nasprotju s pravom EU.

Zakaj je to pomembno? Če bi sodišče presodilo, da je bila razlastitev nelegalna, bi to zbudilo dvome o ustreznosti metode »bail-in« za reševanje evropskih bank. Gre za sistem, po katerem morajo k sanaciji bank v težavah najprej prispevati njihovi lastniki in upniki, in le če to ne zadošča, lahko na pomoč priskoči država z denarjem davkoplačevalcev. Toda to še ne pomeni, da naša (ali katerakoli druga) država pri reševanju bančnega sistema ne sme ukrepati tudi drugače, na primer tako, da podrejene obveznice pretvori v kapital bank ali da izpelje delni odpis podrejenega dolga ali da vlagateljem zagotovi vsaj minimalno nadomestilo. Slovenska oblast se leta 2013 ni odlo- čila za nobeno od teh možnosti, temveč se je servilno uklonila pričakovanjem Bruslja in izpeljala popolni izbris premoženja ter s tem prizadela številne domače vlagatelje. Škodo je pretrpelo blizu sto tisoč lastnikov delnic in dva tisoč imetnikov podrejenih obveznic ter okoli pol milijona državljanov, ki varčujejo v pokojninskih družbah, družbah za upravljanje in zavarovalnicah.

Ključna poanta evropskega sodišča ni, da je bila razlastitev legalna, temveč da razlastitev ni bila obvezna oziroma da bi se ji naša država lahko izognila. Seveda bi bila takšna poteza drzna, nujna bi bila pogajanja z Brusljem, ni pa rečeno, da slovenski vladi ne bi uspelo. Prav zato, ker razlastitev ni bila neizogibna, Bruselj tudi ne bi imel na razpolago nobene podlage za tož- bo proti Sloveniji, če ta ne bi upoštevala sistema »bail-in« – tako kot so ta pravila prezrle nekatere druge evropske države od Nemčije, Irske, Španije do Portugalske in Italije. Sodišče EU v sodbi jasno pravi, da lahko države članice EU pri evropski komisiji priglasijo tudi načrte državne pomoči, ki ne izpolnjujejo meril za »bail-in«, in komisija jim te načrte v izjemnih okoliščinah »lahko tudi odobri«. Z drugimi besedami: povsem mogoče je, da bi Bruselj leta 2013 odobril državno pomoč petim slovenskim bankam tudi brez stri- ženja ali pa bi privolil v nadomestilo.

Prav na te izjemne okoliščine se pri re- ševanju bančnega sistema danes v pogajanjih z evropsko komisijo sklicuje italijanska vlada. Italija je banke sprva nameravala reševati z denarjem iz posebnega sklada, ki ga napajajo uspešnejše italijanske banke v zasebni lasti, ko pa se je izkazalo, da to ne bo zadoščalo in da bo potrebna neposredna državna pomoč, kar bi za seboj potegnilo striženje številnih malih vlagateljev, se je italijanska vlada logiki »bail-in« uprla. Ni izključeno, da ji bo pri evropski komisiji uspelo izposlovati posebno obravnavo, po kateri bo državna pomoč italijanskim bankam odobrena brez razlastitve ali vsaj s poplačilom tistih malih vlagateljev, ki so socialno ogroženi. Lepota sodbe iz Luksemburga je, da pu- šča priprta vrata za takšno možnost. Vprašanje, na katero sodišče EU ni odgovorilo (in nanj niti ne more odgovoriti) pa je, ali so bili imetniki podrejenih obveznic v Sloveniji porezani preveč oziroma bolj, kot je bilo treba za zagotovitev stabilnosti bančnega sistema. Odgovor je odvisen od tega, ali je bila kapitalska luknja v naših bankah izračunana pravilno ali pa so tuji ocenjevalci z njeno velikostjo pretiravali. Če je bila njihova ocena pretirana in če slovenskim bankam leta 2013 ni pretil stečaj, bi to pomenilo, da tudi ni bilo razloga za popolni izbris brez nadomestila. Na to ključno vprašanje pa slovensko ustavno sodi- šče ne more odgovoriti. Nanj lahko odgovori samo temeljita kriminalistična preiskava – ta že poteka, vendar jo obe centralni banki, slovenska in evropska, ovirata.