(Ne)transparentnost

Predlog zakona o kolektivnem uveljavljanju avtorskih in sorodnih pravic je v državnem zboru uspešno prestal drugo branje. Tretje (odločilno) branje bo jeseni, in kot kaže, bo predlog uzakonjen, saj mu od vseh strank nasprotuje le SD. Predlog zakona, ki ima sicer slabosti, bo to področje konč- no premaknil z mrtve točke, med drugim bodo morale kolektivne organizacije, kot je Sazas – ta je od vseh širši javnosti še najbolj znan –, poslovati pregledneje. A Sazas ni edini, ki se ga bo novi zakon dotaknil, saj imamo v Sloveniji kar nekaj kolektivk za urejanje posameznih področij, na katerih se izplačujejo tako imenovane tantieme. Ena od njih je Zamp, organizacija za kolektivno varovanje in upravljanje pravic avtorjev in del s področja književnosti, znanosti in publicistike ter prevodov teh del.

Zampu že več let predseduje Tone Frelih, te dni pa so se pojavili očitki, da kolektivka ne deluje transparentno. Poleg tega je zakrožila anonimka, da ima apetite po »prevzemu« organizacije Mitja Čander, sicer direktor založbe Beletrina. Ta je maja neuspe- šno kandidiral za člana Zampovega upravnega odbora. Čander odgovarja, da kolektivke ne želi prevzeti, temveč zgolj sodelovati z njo, to pa mu je oteženo – ena od težav je, da ne more priti do seznama članov Zampa, saj ta ostaja tajen. »Druga težava je, da administrativo-tehnično službo v celoti opravljajo zunanji izvajalci, v tem primeru Zamp, d. o. o., ki poleg imena z Zampom nima nobene povezave. Stroški za Zamp, d. o. o., znašajo 30 odstotkov pobrane mase denarja (okoli 200 tisoč evrov, op. p.), ne glede na to, koliko prispevkov se pobere. Omenjeno podjetje pa ima tudi tri zaposlene. Poleg tega Zamp kljub krizi v založništvu prispevkov ne povečuje, čeprav to počnejo vse druge kolektivke. Avtorski honorarji so namreč manj- ši, kot so bili, prav ti pa bi morali biti v teh časih pomemben vir denarja za avtorje,« pojasnjuje Čander.

Tone Frelih mu odgovarja, da kriza v založništvu zagotovo je in da zato stagnirajo tudi honorarji: »Pričakovanja, da si bodo avtorji s povišanjem prispevkov zagotovili boljši življenjski slog, so iluzorna. Knjižničnega nadomestila denimo avtor dobi toliko, kolikor so njegova dela brana. Branost in uporaba sta glavno merilo. Prihajajočega zakona ne podpiram, saj menim, da si z njim država prilašča moralne in materialne pravice, ki so v osnovi last avtorjev. Menim, da moramo o svoji kolektivni organizaciji odločati njeni člani.« O domnevnih »novih silah«, ki naj bi si želele prevzeti Zamp,pa Frelih pravi, da za to formalno ni nobenih dokazil, a dodaja, da so sicer že bili nekateri poskusi. »Zamp deluje dobro, kar dokazuje tudi to, da v vseh letih delovanja še nikoli ni bilo nobenih razprtij,« sklene Frelih.

Dolgoletni poznavalec kolektivnega upravljanja avtorskih pravic Lado Hribar meni, da je imel najboljšo rešitev na tem področju zakon iz leta 1995, ki so ga državni uradniki nato leta 2004 odpravili. Hribar to pripisuje predvsem lobijem: »Takrat je bilo določil o kolektivnem upravljanju manj oziroma malo, vzvod, s katerim bi moderna država lahko učinkovito regulirala področje in javni interes, pa jasen in učinkovit: soglasje države na vse tarife. Šlo je za preprosto rešitev, odkar pa je bila ukinjena, je vse slabše. Le uradniki in lobisti so še vedno isti.«