Korak nazaj

Konec junija je sindikate razburil delovni osnutek zakonske spremembe, v katerem je vlada navedla tako visoke prage za reprezentativnost sindikatov, da bi številni postali nereprezentativni. S tem bi izgubili vpliv na odločitve vlade in direktorjev, ki zadevajo ekonomsko in socialno varnost delavcev.

Osnutek je bil vložen, ker si minister za javno upravo Boris Koprivnikar želi, da bi se o spremembi plač v javnem sektorju pogovarjal z manj sindikati kot zdaj. Vendar je zakon o reprezentativnosti sindikatov v pristojnosti ministrice za delo dr. Anje Kopač Mrak. Na njenem ministrstvu so si zastavili druge cilje in so pripravljeni na dogovor s sindikalnimi centralami, je ta teden pojasnil državni sekretar Peter Pogačar. Pri višini najspornejših pragov – za reprezentativnost sindikatov dejavnosti, poklicnih sindikatov in sindikatov v podjetjih – ministrstvo za delo očitno ne bo vztrajalo, torej bo na udaru veliko manj majhnih sindikatov, kot bi jih bilo po prvotnem osnutku.

»Pomembneje je, kdo je reprezentativen na nacionalni ravni. Torej, kdo je član ekonomsko-socialnega sveta in se z vlado pogaja o nacionalnem reformnem programu in sistemskih zakonih, kot je pokojninska reforma,« pojasnjuje Pogačar. Konfederacije in zveze so zdaj lahko reprezentativne tudi, če združujejo zgolj nekaj manjših sindikatov, po osnutku pa bi morale združevati več velikih sindikatov dejavnosti ter imeti skupno nekaj deset tisoč članov. »Sem privrženec socialnega dialoga, saj je alternativa ulica. Vendar si želim, da je to strukturiran pogovor z znanimi, strokovnimi in kompetentnimi sogovorniki,« pojasnjuje Pogačar. Državni sekretar vidi pomembno razliko med velikimi centralami, »ki imajo svoje strokovne službe in z njimi lahko razpravljaš«, ter drugimi, manjšimi.

Ker vodje central že nekaj let trdijo, da razdrobljeni sindikati škodijo delavcem, se zdi, da bi bili lahko ob končni verziji zakona o reprezentativnosti sindikatov zadovoljni, še posebej, če bo vlada hkrati določila tudi reprezentativnost tretjega socialnega partnerja, delodajalcev. Kljub temu je na strani delavcev in najpomembnejših sindikalistov potrebna previdnost. Kot sami vseskozi poudarjajo, si velikih in močnih sindikatov želijo zato, ker naj bi tako prišli do oblikovanja velikega gibanja za splošno izboljšanje položaja večine prebivalstva. Pri tem so kritični tudi do sodelovanja v socialnem dialogu, saj prek njega že dolgo niso dosegli ničesar pomembnega.

Najpomembnejše težave delavcev in sindikatov (način delovanja današnjega kapitalizma) niso rešljive s tem, da se izboljša njihov nastop na sestankih z vlado in delodajalci. Če ob tem poudarjamo, da se druge poti za spremembo delovanja družbe in gospodarstva ne zdijo nič obetavnejše, pa je to bolj slaba tolažba.