Zaupanja vredni strokovni komentatorji?

Univerzitetni profesorji, ki v medijih podajajo (objektivna) pojasnila strokovnih vprašanj, hkrati pa za plačilo pišejo (subjektivna) mnenja, se znajdejo v dvojni vlogi, ki sama po sebi odpira vrsto etičnih in moralnih vprašanj. Poleg tega se postavljajo tudi manj očitna, a pomembna vprašanja glede strokovnih člankov, mnenj in komentarjev, ki so na prvi pogled videti kot nesporni, nevprašljivi in iskreni prispevki k boljšemu razumevanju zapletenih strokovnih vprašanj.

V primeru univerzitetnega profesorja in nekdanjega ustavnega sodnika dr. Lojzeta Udeta, ki je za tobačni lobi spisal mnenje, v katerem je nasprotoval omejevanju tobačnih izdelkov, je nesporno, da je šlo za naročeno (subjektivno) pravno mnenje. Enako je v primeru univerzitetnega profesorja dr. Maksa Tajnikarja, ki je za plačilo za farmacevtsko-zavarovalniški lobi spisal neoliberalna izhodišča zdravstvene reforme. Tudi pri nedavno razkritih poslih javno-zasebnega inštituta Ekonomske fakultete v Ljubljani, Centra poslovne odličnosti (CPOEF), ni dvoma, da gre za tržno dejavnost in izdelavo strokovnih mnenj, raziskav in analiz po željah naročnikov.

Enako nesporno se na prvi pogled zdi vse skupaj, ko univerzitetni profesor napi- še strokovni (objektivni) komentar za medij. Ali pač? Gre brezpogojno zaupati njihovim utemeljitvam? Se dogaja, da celo, ko profesorji nastopajo v tej vlogi, tudi ali predvsem prispevajo k razumevanju neke tematike v javnosti v skladu z željami in potrebami »klienta«, za katerega sicer za plačilo pišejo pravna mnenja? Ena izmed zgodb, ki so bile delež- ne precejšnje pozornosti in o katerih so se v javnosti izrekali pravni in ekonomski strokovnjaki, je zgodba o ponudniku telekomunikacijskih storitev T-2 oziroma zgodba o insolventnih postopkih, prisilni poravnavi in stečaju podjetja. Ker je to veliko podjetje, ki deluje v telekomunikacijski panogi, gre za zgodbo, v kateri se vrti veliko denarja. Zato se odpira prostor za številna (pravna in ekonomska) strokovna mnenja predlagateljev insolventnih postopkov in lastnikov T-2, ki jim nasprotujejo. Pa tudi prostor za (objektivna) mnenja, ki jih mediji želijo pridobiti pri (neodvisnih) pravnih strokovnjakih. Ne da bi se opredeljevali do upravičenosti stečaja, je jasno, da tudi tu ne gre brez mešanja vlog …

Ko boste naslednjič poslušali uglednega profesorja, boste morda v dvomih, ali gre za njegov prispevek k boljšemu razumevanju nekega vprašanja ali za poliranje javne podobe njegovega klienta.

Aprila sta recimo na isti dan izšla dva mnenjska članka oziroma strokovna komentarja uglednih profesorjev, oba naklonjena nasprotnikom stečaja oziroma lastnikom T-2. Enega je za časnik Delo napisal dr. Kre- šimir Puharič, upokojeni profesor Ekonomske fakultete v Ljubljani, nekoč tudi kandidat za ustavnega sodnika, drugega pa za časnik Dnevnik dr. Janez Čebulj, predavatelj na več fakultetah in nekdanji ustavni sodnik.

Puharič je v članku »Ko sodišče prezre ugotovitve izvedencev« opozoril na tri pravna mnenja, ki so jih med sodnim postopkom izdali trije pravni strokovnjaki in govorijo v prid tezi, da T-2 ni podjetje, ki bi moralo v stečaj. Sodišče je po njegovem izvedenska mnenja spregledalo in odredilo stečaj, zato se sprašuje o nepristranskosti sodišča. Upokojenemu profesorju smo telefonirali in pojasnil je, da sem in tja napiše kak članek glede kake sodne odločbe in da je bilo tako tudi v tem primeru. O pravnih postopkih v zadevi T-2, pravi, je napisal vsaj dva mnenjska članka, pri tem pa zagotavlja, da s podjetjem neposredno ali posredno ni povezan: »Pogodbeno z njimi ali s kakim podjetjem, ki bi bilo z njimi povezano, zagotovo ne sodelujem. Nekoč so me poklicali za nasvet glede vprašanja, pod katerimi pogoji se lahko vloži ustavna pritožba, in sem jim povedal svoje mnenje. Poznam tudi nekoga iz T-2, ker sva skupaj sodelovala v neki komisiji, drugih povezav z njimi nimam.«

Čebulj je članek, ki je na isti dan izšel v Dnevniku, naslovil »Videz poštenega sojenja – med formo in vsebino«. V njem, podobno kot Puharič, piše, da je ena izmed osnovnih človekovih pravic pravica do poštenega sojenja oziroma pravica do neodvisnega sodišča in nepristranskega sodnika. Tudi Čebulj kot primer dvoma o poštenosti sojenja navaja odločanje sodišča o stečajnem postopku T-2. Čebulj pojasnjuje, da s T-2 sicer neposredno ni v pogodbenem razmerju, »sem pa z Garnolom, ki je eden od lastnikov T-2 (98-odstotni lastnik, op. p.). Njim sem neposredno pomagal pri pisanju ustavne pritožbe, ki so jo vložili na ustavno sodišče zaradi stečaja.« Za soavtorstvo ustavne pritožbe, potrjuje, je prejel plačilo.

Čebulj zase sicer meni, da ni najboljši primer za dokazovanje (neprimerne) dvojne vloge profesorjev, ki v medijih podajajo objektivne komentarje, hkrati pa pišejo naročena (subjektivna) strokovna mnenja: »Nisem profesor, zaposlen na javni ali katerikoli drugi fakulteti. Imam svetovalno podjetje, kjer sem tudi zaposlen.« Hkrati priznava, da pogodbeno sodeluje s Fakulteto za državne in evropske študije in Evropsko pravno fakulteto, pa tudi z državno Fakulteto za upravo, kjer predava: »Najamejo me pač za predavanje določenega predmeta.« Glede profesorjev na javnih fakultetah, ki so tam navadno zaposleni za polni delovni čas, ne more »soditi, koliko je to združljivo z njihovo svetovalno dejavnostjo. Če pišejo pravna mnenja za zunanje naročnike, si težko predstavljam, da bi jih pisali drugače, kot sicer predavajo in menijo.« Po Čebuljevem mnenju je to predvsem vprašanje profesorjeve etičnosti in morale: »Tudi jaz se včasih znajdem v položaju, ko pride naročnik in pove, kaj bi rad, na meni pa potem je, da povem, da nečesa ne morem napisati, če tako menim. Lahko pa se odločiš, da nekaj napišeš in za to pobereš denar. To je odvisno od posameznika, kje si sam postavi mejo, preko katere ne gre.

Moralo bi biti jasno razvidno, kdaj kdo nastopa v vlogi profesorja, ki podaja objektivno strokovno mnenje, in kdaj v vlogi svetovalca v kaki zadevi.

Ko boste naslednjič poslušali uglednega profesorja, boste morda v dvomih, ali gre za njegov prispevek k boljšemu razumevanju nekega vprašanja ali za poliranje javne podobe njegovega klienta. Verjamem, da se marsikdo potrudi in skuša napisati tako, kot to želi naročnik, še posebej, če gre za veliko denarja. Tudi sam opažam, da se vse pogosteje dogaja, da pridejo naročniki, ki želijo točno določeno mnenje ali pa jih sodelovanje sploh ne zanima in gredo kam drugam. Vedno se najde kdo, ki bo to pripravljen narediti.« Članek oziroma komentar za mnenjsko stran, ki ga je napisal, zagotavlja Čebulj, mu je honoriral samo Dnevnik, dodaja pa: »Na Dnevniku so me pač vprašali, ali bi napisal tak članek, in sem odgovoril pritrdilno. T-2 sem v članku omenil, ker sem pomagal pri pisanju njihove ustavne pritožbe. Tudi na dnevih insolventnega prava pred dobrim mesecem sem v prispevku dvakrat omenil T-2, ker je to pač primer, ki ga poznam in s katerim se ukvarjam, in po mojem je dobro, da če človek o kaki stvari piše, navede še kak primer iz prakse.«

Kar pravi Čebulj, se zdi smiselno, a dejstvo ostaja, da je bil članek za Dnevnik podpisan z »dr. Janez Čebulj«. Torej z imenom in priimkom, ki ju ljudje poznajo in priznavajo kot ime in priimek nekdanjega ustavnega sodnika in pravnega strokovnjaka, nikjer pa ni bilo nikakor razvidno, da sicer podjetju T-2 oziroma njegovim lastnikom pravno svetuje. Prav nujnost popolne transparentnosti v teh primerih je pred časom za Mladino poudarila Ana Stanič, ki ima v Londonu odvetniško pisarno in ima pogosto opraviti s številnimi pravnimi mnenji. Poudarila je, da težava v Veliki Britaniji ni nič manjša, saj je tudi tam kar precej uveljavljena praksa, da profesorji izdelujejo takšna pravna mnenja v svojem imenu in ne v imenu institucije oziroma fakultete ali univerze. To je po njenem sporno, saj je težko vedeti, kaj je objektivno profesorjevo mnenje, kaj pa mnenje, ki ga zastopa v neki zadevi, ko strokovno mnenje izrazi po naročilu ali zaprosilu stranke. Edini način, da se te nejasnosti odpravijo, je po njenem, »da je vedno jasno razvidno, kdaj kdo nastopa v vlogi profesorja, ko podaja objektivno pravno mnenje, in kdaj v vlogi izvedenca v kaki zadevi. Institucija mora od profesorjev, ki so zaposleni v njej, zahtevati, da poročajo o svojih dejavnostih in da je jasno, kdaj delajo za zunanje naročnike.«

Ko boste torej naslednjič v medijih brali ali poslušali kako strokovno pojasnilo uglednega profesorja, boste morda v dvomih, ali gre za pojasnilo strokovnjaka, ki naj bi prispevalo k boljšemu razumevanju nekega vprašanja, ali predvsem za poliranje javne podobe njegovega klienta, podjetja, posameznika … Če boste v dvomih, bo to krivič- no do vseh tistih univerzitetnih profesorjev, ki ne nastopajo v dvojni vlogi. A morda bodo taki dvomi prispevali k vzpostavitvi pravil ali običajev, pri katerih sedaj zeva popolna pravna praznina. Ne gre namreč za to, da bi profesorje kakorkoli omejevali v njihovi akademski svobodi, pač pa za to, da bi bilo jasno, kdaj kdo nastopa v kakšni vlogi. To pa je bistvenega pomena predvsem za tisti del profesorjev, ki v javnosti dejansko podajajo svoje znanje z namenom, da bi nekaj prispevali družbi, kar je pravzaprav njihovo temeljno poslanstvo.