Krči evropske levice

Evropska levica, stara in nova, je že desetletja v krizi. Ne zmore zasnovati novega in celovitega alternativnega programa družbenega razvoja, ki bi bil kot politična ideologija in praksa privlačen za širše množice in bi se kot razvojna paradigma sistematično postavil po robu ideologiji neoliberalizma. Slednji se je zajedel v vse pore evropskih družb in politike.

Po kolapsu vzhodnoevropskih realsocializmov v začetku devetdesetih prejšnjega stoletja so namreč socialistične ideje v Evropi kot razvojna alternativa doživele zastoj, evropska socialdemokracija je ubrala »tretjo pot«, ki naj bi bila nekakšen kapitalizem s človeškim obrazom. Nič od tega. Tudi svetlobna leta daleč od resničnih levičarskih načel in zahtev. Zato levica išče nove programske usmeritve in podobe, da bi se lahko odzvala na izzive 21. stoletja. Toda ljudje si želijo sprememb.

Ne preseneča, da so se v Evropi, zlasti z grško Sirizo, v času finančne in gospodarske krize obudile ideje evrokomunizma, v Španiji in v nekaterih državah zahodnega Balkana pa so nastala nova družbena gibanja kot še neartikulirane znanilke novih politik levice, zasnovane tudi na novih oblikah demokracije. Takšna levica, pravi hrvaški filozof Igor Štiks, je dobila nov zagon v času krize, vendar se – kar so pokazale tudi nedavne volitve v Španiji, kjer je Podemos dobil 21 odstotkov glasov – ne more zavihteti na oblast, da bi v praksi pokazala, kako si zamišlja ustroj in razvoj družbe. Dejstvo je, kar kaže podpora strankam, ki se ne opredeljujejo več skozi paradigmo levo-desno, da si ljudje, čeprav so v izbiri leve »radikalne« politične opcije previdni, želijo drugačne politike. Takšne, ki bo po eni strani ponudila konkretne rešitve za ekonomske in socialne probleme evropskih družb in oblikovala nove tipe politične pripadnosti, kar naj bi bila alternativa v EU prevladujočemu razumevanju državljana kot zgolj subjekta na trgu.

V tem trenutku, kot Igor Štiks, »je pot do drugačne družbe še dolga. Pa tudi trnova. Smo v protislovnem položaju, kajti danes nas zmerjajo z boljševiki, čeprav zahtevamo le socialno državo. Dejstvo pa je, da se bomo morali boriti kot boljševiki, da bi za zdaj ustvarili kapitalistično državo blaginje.« Če hočemo zares razumeti sodobno evropsko levico, zlasti stranke nove levice, pa je treba opustiti njeno označevanje z radikalnostjo. Sociolog Rastko Močnik opozarja, da je »radikalnost« evropske levice optična prevara, saj so »vse stranke bodisi desni center bodisi še bolj desno. Že sam ‘center’ je v tradicionalnem umevanju desnica: zmerna desnica v nasprotju z bolj radikalnimi različicami, ki segajo od raznih klerikalnih strank do fašistov.«

Sociolog Rastko Močnik opozarja, da je »radikalnost« evropske levice optična prevara, saj so vse etablirane stranke bodisi desni center bodisi še bolj desno.

Radikalno ali vsaj necentristično levico pa je zlahka prepoznati, saj ni del etabliranega političnega strankarskega ustroja. Bistveno zanjo je njeno delovanje med množicami; v tovarnah, v sindikatih, v šolah, v bolnišnicah, v množičnih organizacijah, ki jih tudi same ustvarjajo, v delavskih kulturnih društvih, na podeželju, v kmetskih zvezah, v socialnih centrih, med brezposelnimi, brezdomci, begunci, priseljenci, na cesti. Drugi njen prepoznavni znak je odgovor na vprašanje, ali so njeni pripadniki internacionalisti ali pa se zapirajo v nacionalne okvire. »Če delujejo v nacionalnih parlamentih, se neizbežno zapirajo v nacionalne okvire. Popolna odsotnost dejavne solidarnosti z bojem grškega ljudstva v EU je pač zgovorna,« pravi Močnik. Vendar je pomembno tudi, ali imajo program prehoda v socializem. »Sedanje ‘uradne’ evropske levice ga nimajo,« poudarja Močnik.

Krč stare levice

Danes v Evropi prevladujejo neoliberalne sile in vse bolj tudi desni populisti. Ti izkoriščajo praznino, ki je nastala v političnem polju zaradi zablodelosti stare levice in iskanja novih levih paradigem. V takšnih okoliščinah je levica, socialdemokratska in tudi njene bolj radikalne veje, nemočna. Toda po drugi svetovni vojni in v času hladne vojne je evropska levica cvetela. Mnogi sociologi in filozofi govorijo o povojnem zlatem obdobju evropske socialdemokracije, kar je bilo posledica spleta različnih geopolitičnih in družbenozgodovinskih okoliščin. Filozof Božidar Debenjak s Filozofske fakultete pojasnjuje, da je v ozračju hladne vojne evropski socialni demokraciji uspelo v pomembnih državah političnega Zahoda uveljaviti sistem »socialnega tržnega gospodarstva«. »Države so s keynesijansko gospodarsko politiko zagotavljale veliko mero blaginje za večino prebivalstva. A ko se je pod pritiskom desnice začela kriza in so si sledile ‘naftna kriza’, ‘dolžniška kriza’ in druge, niso razvile nobene pametne strategije,« pravi Debenjak.

Ko je pred dobrimi tridesetimi leti v ofenzivi »nove desnice« stopil na prizorišče dvojec Reagan-Thatcherjeva, se je sesul stari socialdemokratski model, stranke pa so stopile na »tretjo pot«, na kateri so tudi socialdemokrati izbrali neoliberalne ukrepe za sanacijo. Najbolj se je v tem »izkazal« nemški kancler Gerhard Schröder.

»V Nemčiji je prišlo do razkola; tradicionalni socialdemokrati so se združili z reformisti iz Stranke demokratičnega socializma (PDS), in nastala je Die Linke. Obenem je Merklova potisnila krščanske demokrate tudi na območje leve sredine, in odtlej Socialnodemokratska stranka Nemčije (SPD) še bolj hira, saj je Krščanskodemokratska unija (CDU) prevzela precej njenih tradicionalnih tem. Mogoča je postala koalicija krščanskih demokratov in Zelenih, v več deželah pa sta v koaliciji SPD in Die Linke.«

Tudi po mnenju poslanca in koordinatorja Združene levice Luke Mesca je »stara socialdemokratska levica svoj razcvet doživela po drugi svetovni vojni s t. i. keynesijanskim kompromisom. Kapitalizem torej da, ampak s človeškim obrazom. To je bila ‘srednja pot’ med Sociolog Rastko Močnik opozarja, da je »radikalnost« evropske levice optična prevara, saj so vse etablirane stranke bodisi desni center bodisi še bolj desno.  To je bila "srednja pot" med liberalnim kapitalizmom 19. stoletja in sovjetskim tipom socializma. Ta formula je delovala do konca 70. let, ko jo je porazil neoliberalizem, od takrat pa je socialdemokratska levica izgubljena. V novem liberalnem svetu se ne znajde. Prevzela je ekonomski program svojih nasprotnikov in s tem uničila svojo tradicionalno podporno bazo. Proletariat se je preselil na globalni jug, srednji razred pa razpada. Odgovorov za položaj vse večje množice prekarcev, revnih zaposlenih in vseh, ki jih je oropala naraščajoča neenakost, pa nima. Skratka, nova socialna demokracija nima nič več skupnega s povojno.«

Socialdemokrati priznavajo, da jih lahko že malo trša stališča do neoliberalizma stanejo krepkih zaušnic, ki jih verjetno niso sposobni preživeti kot politična opcija.

Tomaž Mastnak s Filozofskega inštituta ZRC SAZU opozarja, da »če želimo razumeti današnji položaj, moramo nujno pogledati v zgodovino, vendar je ne smemo poenostavljati. Revizija zgodovine delavskega gibanja je sestavni del krize tega, kar je ostalo od socializma in komunizma. In revizija je korak k pozabi, izbrisu zgodovine. Drugič, kriza leve politike, ki smo ji priče danes, je predvsem kriza nove levice,« pravi Mastnak.

Po njegovem sta za razumevanje današnje krize levih strank, politik in ideologij ključna dva dejavnika: »Prvi je hladna vojna. Hladna vojna je bila totalna vojna proti socialistični (in vsakršni drugi) alternativi liberalističnemu političnoekonomskemu sistemu, ki ga običajno ne najbolj natančno imenujemo kapitalizem. Zmagal je liberalizem. Kriza socialistične in druge leve politike danes je posledica poraza v hladni vojni. Drugi je notranji teoretski, ideološki in politični kolaps levice, povezan s porazom v hladni vojni. Najustvarjalneje je k temu notranjemu kolapsu prispevala levica sama, ki je odprla vrata liberalizaciji levice,« in se izneverila svojim temeljnim načelom. Tudi zato po mnenju Božidarja Debenjaka današnji socialni demokrati »nimajo odgovora na vprašanje, kakšna naj bo nova organizacija družbe, torej izhod iz fatalne strukturne krize kapitalizma. Že Karl Marx je poudaril v polemiki z anarhisti, da bo moral delavski razred prevzeti politično oblast, ‘da bi zgradil novo organizacijo dela, če noče, da bi kot stari kristjani, ki so to prezirali in zaničevali, priti ob nebeško kraljestvo na zemlji’. Enako je Rosa Luxemburg poudarila, da je komunistični model delitve, ki ga opisujejo Apostolska dela, propadel, ker je šlo le za drugačno delitev ustvarjenega,« pravi Debenjak.

»Socialna demokracija pa se še vedno vrti predvsem okoli delitve ustvarjenega, namesto da bi se koncentrirala na način ustvarjanja. Revolucionarne spremembe v tehnologiji pomenijo nov način življenja in zahtevajo novo strategijo. To pa niso le ‘višji davki za bogate’, kar ni odgovor na moralno izpraznjenost neoliberalizma. Vrniti je treba humani smisel produciranja, saj neoliberalizem pozna samo čim manj plačila za čim več garanja za tuj profit. ‘Stradaj za moj profit’ pa ni ravno etično geslo,« še dodaja.

Nova leva gibanja in stranke

V Evropi, zlasti v južnoevropskih državah, ki jih je kriza najbolj prizadela, so se pojavila nova gibanja radikalno leve politične usmeritve. V Španiji denimo so se povezala v stranke in organizirano vstopila v politični prostor. Po mnenju profesorja Debenjaka pa so nova gibanja in stranke vstopili v prazni prostor družbene levice. Marsikaj od tistega, za kar se zavzemajo, so po njegovem stare zahteve levice iz časov pred zmago »nove desnice«. Nekatere njihove zahteve se ne razlikujejo od zahtev socialnih demokratov, denimo iskanje rešitve v obdavčenju. »Včasih se v njih pojavljajo tudi refleksi starega ‘leninizma’, katerega čas je definitivno minil. Te otroške bolezni morajo pač preboleti. Bistveno je, da se usmerijo k vitalnim problemom, torej k izstopu iz neoliberalne paradigme, ki jo je treba doumeti, da bi se ji na pravi način postavili po robu. Dokler jih pri tem ovirajo otroške bolezni, seveda ne morejo zajeti širokih krogov, in dokler je njihov govor lastno notranje prepričevanje, ne morejo razviti nujnega levega populizma, torej nedemagoške obrnjenosti k množicam,« pravi Debenjak.

Božidar Debenjak opozarja, da Združena levica, ki ta čas v parlamentu edina zastopa kritično teorijo družbe, ne sme postati repek socialnih demokratov.

Poleg tega nova levica bije boj z »Goljatom«, saj po Mastnakovem mnenju finančna kriza ni le razkrila, da je vladajoči Socialdemokrati priznavajo, da jih lahko že malo trša stališča do neoliberalizma stanejo krepkih zaušnic, ki jih verjetno niso sposobni preživeti kot politična opcija. Politika model družbene organizacije v krizi, to se je pokazalo že prej, ampak je pokazala tudi, da imajo vladajoče sile voljo, moč in sredstva za ohranjanje tega modela in svoje oblasti. In nimajo nobenih pomislekov glede še tako destruktivne uporabe sile in prav vseh sredstev za dosego svojih ciljev. »Naivno smo mislili, da bo kriza prinesla spremembe. Prinesla je utrditev vladajočih sil in njihovega modela. Kriza je produktivna sila gospostva, produktivna sila destrukcije. Danes nimamo več opravka z razvojem produktivnih sil, temveč z razvojem destruktivnih sil,« pravi Mastnak.

Zakaj leve politične sile po njegovem ne morejo prepričati volivcev? »Predvsem zato, ker pri volitvah ne gre več za prepričevanje. V razvitem liberalizmu so volitve kupljene, odvisne od denarja. Del denarja se porabi za kupovanje volivcev – ne nujno dobesedno, marveč za prisvajanje njihovih glasov z mogočno mašinerijo zavajanja in manipulacije,« pravi Mastnak.

A leve stranke nimajo ne denarja ne oblastnega monopola nad medijsko-popkulturnim pogonom, ki bi jim omogočal širši dostop do volivcev. »V tisti majhni meri, v kateri bi prepričevanje še utegnilo igrati vlogo, pa nimajo odgovorov na vladajočo ideologijo in politiko,« pravi Mastnak. Zato opozarja, da »liberalizirana levica ne bo nikdar uspešna opozicija liberalističnemu gospostvu. Levica, za katero je NATO vrednota, tako kot za nekatere vodilne v Podemosu, se obsoja na nemoč. Levica, ki hoče reformirati EU, tako kot del Sirize, ne more uspešno nasprotovati neoliberalističnemu gospostvu EU.«

Po mnenju poslanca Luke Mesca pa so programi Združeni levici sestrskih strank, kakršen je Podemos, vanj evropska levica vlaga precej upanja, prekratki. »Njihov glavni odgovor na krizo, družbene napetosti in socialne neenakosti je nadomeščanje predstavniške demokracije z bolj neposrednimi oblikami odlo- čanja, ki naj bi podvrgle oblast ljudski volji.« Ta odgovor pa ne zadostuje, saj je problem globlji. Sodobna država je namreč podrejena globaliziranemu kapitalizmu. Zato je oblast demosa v nacionalni državi zelo omejena in po mnenju Mesca mora »nova levica razmi- šljati v dveh smereh. Prvič, kakšen bi bil nov razvojni model, ki bi lahko zamenjal neoliberalni kapitalizem, hkrati pa odgovoril na sodobna socialna, politična in okoljska vprašanja. In drugič, kako ga uveljaviti na mednarodni ravni, vsaj na evropski. Brez spremenjenih razmer tam je vsakršna nacionalna alternativa močno omejena.«

Fenomen Združene levice

Iz zadnjih dogodkov v Združeni levici je mogoče zapisati, da tudi ta stranka doživlja otroške bolezni. Kljub temu pa z vnašanjem radikalnejše politične retorike, kjer so v ospredju skrb za človeka in zaposlitve, pridobiva podporo, čeprav je njen domet omejen tudi zaradi rivalstva s SD na političnem trgu. Luka Mesec se z oceno, da je njihova retorika radikalna, rešitev pa da ne predlagajo, ne strinja, saj so »pripravili več ukrepov in zakonov, ki bi lahko bistveno izboljšali življenje ljudi. Med njimi so konkretni predlogi za izkoreninjenje revščine, izenačitve pravic istospolnih, urejanje prekarnih oblik dela in preoblikovanje sedanjega modela soupravljanja. Vendar jih kot opozicijska stranka brez podpore koalicije ne moremo udejanjiti. Lahko ugotovimo, da vprašanje ne bi smelo biti, kaj manjka ZL, marveč kaj manjka tisti stranki, ki se v koaliciji opredeljuje za levo, a hkrati prva presliši vse resnične levičarske predloge.«

Mastnaku je Združena levica pomembna, »ker je v centralno institucijo sistema, v parlament, prinesla alternativno politič- no pozicijo, alternativo vladajočemu liberalističnemu sistemu. Ta pozicija se kaže bolj v konkretnih političnih pobudah, v političnih prioritetah in analizah in strateških vizijah, v odpiranju vprašanj, ki bi sicer bila odrinjena iz politike, v politični imaginaciji in senzibilnosti, kot v retoriki.« ZL bi bila po njegovem močnejša, »če bi bolj resno in dosledno razvijala prepoznavni alternativni politični jezik – politični Božidar Debenjak opozarja, da Združena levica, ki ta čas v parlamentu edina zastopa kritično teorijo družbe, ne sme postati repek socialnih demokratov.

Politika jezik, ne tržne politične retorike. Predvsem pa bi se morala organizacijsko konsolidirati.« Po mnenju Božidarja Debenjaka ima »Združena levice še majhno kilometrino. Marsikaj se mora še izvreti. Njene štiri sestavine se morajo ožje povezati, ‘delavnica idej’ mora svoje razmišljanje bolj povezati s celoto in ne destruirati celote. Stranka mora imeti posluh za ‘hrumenje ulice’, kot bi rekla Rosa Luxemburg, in spoznanja na njegovi podlagi prenašati tudi v parlament.« Po Debenjakovem mnenju je Združena levica »s strani SD občutena kot nezaželena konkurenca, a je najbrž pametno, da se na to ne odziva z verbalno ostrino; ne sme pa nastati ob- čutek, da je ZL samo levi repek SD.

Stranke nove levice nimajo ne denarja ne oblastnega monopola nad medijskopopkulturnim pogonom, ki bi jim omogočal širši dostop do volivcev.

Združena levica je ta hip edini politični predstavnik, ki zastopa v parlamentu ideje kritične teorije družbe; SD se je temu že davno odpovedala, ko je stopila na ‘tretjo pot’.« Mirno lahko zapišemo, da slovenska in evropska socialna demokracija zgolj brezidejno životarita na evropskem političnem prizorišču. Prof. Igor Lukšič, nekdaj ideolog in predsednik slovenskih socialdemokratov, takšno stanje povezuje s prevlado nemške v evropski socialni demokraciji. Tudi zato »socialna demokracija ne dobi nazaj tistega zagona, ki ga je imela kot alternativa nacionalistič- nega monopolnega finančnega kapitalizma. V svetu s hegemonijo neoliberalizma se socialna demokracija odpoveduje alternativi in lovi glasove volivcev za preživetje v parlamentu ali sodelovanje v vladah. Malo trša pozicija do neoliberalizma jo že stane krepkih zaušnic, ki pa jih ni sposobna preživeti kot politična opcija,« pravi Lukšič.

V njegovem odgovoru na vprašanje, ali to morda ponuja danes Združena levica, zaznamo rahel cinizem. »Radikalni levici, razen komunistov v enem obdobju v nekaterih redkih državah, vedno manjkata realna ocena in volja po spremembi. Praviloma verjame v moč radikalne besede in tu tudi obstane. To jo namesto v politično akcijo vodi v moraliziranje, kar pa jo vzdržuje na sceni kot kvazi politični subjekt. Združeni levici tako ne manjka nič. Oni so točno to, kar zastopajo in za kar dobijo podporo na volitvah.«

No, Združena levica je podkovana s teorijo. Na tej podlagi s svojimi predlogi stopa korak naprej. Medtem pa globljih teoretičnih premislekov o novi razvojni paradigmi v evropski socialni demokraciji, vse od Giddensovega koncepta »tretje poti«, ni. Zdi se, da se je odpovedala celo zamislim o ve- čji participaciji ljudi in delavcev pri odločanju, ki je bila nekoč programski aksiom v socialni demokraciji. Lukšič izostanek takšnih premislekov pripisuje dejstvu, da je »slovensko politično telo krepko konservativno«. Od tod verjetno tudi zastoj socialne demokracije, ki pa se bo morala, če želi preživeti na političnem prizorišču, znebiti svoje okorelosti. Ta je sicer značilna za vse etablirane stranke. Predvsem pa bo morala socialna demokracija, evropska in slovenska, premisliti, kako v svoj ustroj in razvojno vizijo vključiti premisleke novih levih strank, iščoče odgovore na izzive 21. stoletja. Če je tega seveda še sposobna.