Neue gorenische kunst(elj)

Muflon
© Boštjan Napotnik

Gostilna Kunstelj
Gorenjska cesta 9, Radovljica
Tel.: 04 531 51 79
Pri Kunstlju imajo zaprto ob ponedeljkih in četrtkih, vse druge dni pa delajo od 12. do 22. ure.

Ambient:
velika, razraščajoča se domača gorenjska gostilna z veliko različnimi prostori, tudi s prikupnim vrtom z razgledom na Savo

Napitki:
simpatično kvasno pivo iz pivovarnice v Lescah, sicer pa za prgišče zvezdniških buteljk, na kozarec pa poleg nepreizkušenega belega še kiselkast in podhlajen merlot

Dostopnost:
na parkirišču ob gostilni bo verjetno dovolj prostora, z dostopom tudi gibalno ovirani ne bodo imeli težav

Fino:
muflon, zapečeni njoki 

Ne tako fino:
kremšnita v kozarcu, skuta s kolerabo

Poseben meni - v našem primeru grahova juha / muflon z rižoto / kremšnita v kozarcu - stane malo manj kot 20 evrov, sicer pa pri Kunstlju prakticirajo zanimivo plačilno politiko: 9,09% popusta na gotovinska plačila.evrov.

»A še zmeraj poskušate srečo z Gorenjci?« se je tokratni izvidniški ekipi poredno privoščljivo pohehetal eden iz starejše garde Konzumovih terenskih poročevalcev, saj je očitno spregledal, da poleg niza underperformerjev, ki smo jih v Konzumu v zadnjem času ujeli na levi nogi, vendarle tudi med Karavankami in Julijci obstaja kar nekaj gastronomskih zicerjev, na čelu z blejskim Triglavom 1806 in Štefelinovo Vilo Podvin. Prav ta je ena od gonilnih sil kulinaričnega projekta Okusi Radol’ce, v katerega se je aktivno vključilo precej tam gori delujočih gostinskih hiš, med njimi tudi starodavna radovljiška institucija, gostilna Kunstelj.

Na sončen nedeljski dan se je zdelo posedanje na vrtu, opremljenem s prijetno senco in bukoličnim razgledom na iz Bohinjke in Dolinke nekaj sto metrov prej sestavljeno integralno Savo, čisto fino početje. In je tudi bilo, čeprav so razgledniški kredit hitro začeli porabljati z aperitivnim koktajlom, zmešanim iz penine in malinove marmelade, ki ga kar ni in ni bilo, ko pa je prišel, se je izkazalo, da so ono malinovo zmes na dno kozarca nažličili s precej preveliko žlico in je penini ni uspelo primerno razredčiti; je pa res, da je po grlu lepo steklo malo temno kvasno pivo, ki ga za Kunstljeve varijo v leški mini pivovarni.

Kosilne rihte smo si bili naročili iz običajnega, železnih klasik polnega menija in iz bolj ambicioznega dnevnega scenosleda – ta se je odprl z grahovo juho, v katero so vložili tri idrijske žlikrofe. Čeprav jih lahko pohvalimo, da so grah termično obdelali tako, da je juho krasila živahno sveža zelena barva in ji tudi močnega okusa ni manjkalo, bi bilo vendarle bolje, ako bi jo še spasirali, saj se nam potem grahove luščine ne bi zatikale med zobmi. Tudi s skuto nismo bili čisto kontent – že res, da so jo obložili s kockami hrustljave rumene kolerabe, orehovimi jedrci in orehovim oljem, a je sama osnovna sestavina v odsotnosti soli, popra in začimb brezkarakterno izzvenela v prazno. Škoda, ker pri Kunstlju sicer kar znajo kuhati – res rahle (in res domače) krompirjeve njoke so pomešali z dovolj dišečimi gobami in ravno dovolj sladke smetane, da je jed tudi po gratiniranju s sirom ostala sočna, predvsem pa je bilo fino, da so se pri količinskem odmerku držali toliko nazaj, da je v goltu ostala želja po še. Dokaz kuharskih skilzov so prinesli na še enem krožniku: muflonov hrbet je bil sočen in mehak, tudi priložena zelena rižota je bila res zelena in sestavljena iz precej na zob kuhanih zrn, besedo rižota pa velja razumeti v slovenskem (suha, za modeliranje voljna) in ne italijanskem (kremasta, skoraj tekoča) pomenu besede.

Pri cukrih jo je spet bolje odnesla klasika – na tanko razvaljani in lepo zaviti štruklji z medom so bili veliko bolj všečni kot pa poskus tlačenja kremšnite v kozarec – pri kremni rezini je namreč eden ključnih elementov razmerje med belo in rumeno plastjo – no, pri Kunstljevi kozarčevki je bilo te slednje pač preveč, pa še pretrda je bila. Silno previdna nadgradnja klasike je to. Kar je ob busom in skupinam namenjenih zmogljivostih tudi razumljivo.