V imenu koga deluje Banka Slovenije?

Urša Marn v članku »Sporna zaposlitev« navaja moj obisk pri Aleksandru Debeliusu v Kitzbülu januarja 2011. Sestanka sem se udeležil skupaj s članom svojega kabineta Žigo Čebuljem. Sestanek je bil namenjen iskanju partnerja, ki bi z Republiko Slovenijo sodeloval pri dokapitalizaciji Nove Ljubljanske banke v razmerah, ko je strateški partner te banke KBC sodelovanje v dokapitalizaciji odklanjal (bil je v sanaciji oziroma pod režimom belgijske državne pomoči). Če bi v ustreznem deležu pri dokapitalizaciji sodelovalo privatno podjetje (banka, ipd.), se tudi državna sredstva namenjena dokapitalizaciji NLB, v skladu s pravili Eurostata, ne bi prištevala v slovenski javnofinančni primanjkljaj.

Mimogrede. Finančni minister ZDA v drugi Bushevi administraciji Henry Paulson ima dejansko na vesti svetovno finančno krizo po 15. septembru 2008. Sprožil jo je s tem, da očitno sistemski banki Lehman Brothers ni omogočil državne pomoči in preprečil njenega stečaja. Nato je pričakovano (tako kot o naravi sistemskih bank pišejo učbeniki) sledil učinek snežne kepe. Obsežne pomoči ameriškemu bančnemu sistemu so sledile v mandatu Baraka Obame in njegovega finančnega ministra Tima Geithnerja.

Dr. Bogomir Kovač je v kolumni »V imenu koga deluje Banka Slovenije?« zapisal stavek: »Reakcija Banke Slovenije, vlade in bančnega sektorja (2008-2011) je bila napačna in absolutno prepozna«. Odgovoriti je treba, da je bila reakcija slovenske ekonomske politike na svetovno finančno krizo 2008 takojšnja, obsežna in učinkovita. Slovenska država je prevzela neomejeno garancijo za hranilne vloge v bankah, garancijo pri zadolževanju bank na medbančnem trgu (skupaj realizirano za 2.2 milijarde evrov), garancijo za bančne kredite podjetjem (povezano z odobrenimi krediti gospodarstvu v višini 0.8 milijarde evrov) ter v manjšem obsegu tudi za kredite prebivalstvu (povezano z odobrenimi krediti v višini 35 milijonov evrov). Slovenska izvozna družba (SID) je povečala obseg razvojnih kreditov gospodarstvu za 1.7 milijarde evrov (za 84%). NLB je bila dokapitalizirana z 250 milijoni evrov, SID z 160 milijoni evrov in NKBM s 104 milijoni evrov (privatna sredstva). Dokapitalizacija KAD in SOD v višini 180 milijonov evrov je omogočila dodatno dokapitalizacijo NLB v letu 2012. Država je z depoziti bančnemu sistemu zagotovila od 2 do 3 milijarde evrov dodatnih sredstev in z njimi nadomestila odliv kratkoročnih kreditov iz bank na začetku leta 2009. Skupen obseg ukrepov slovenske ekonomske politike za blažitev učinkov finančne krize na bančni sistem je med 2008 in 2011 znašal 8.4 milijarde evrov ali skoraj 23% slovenskega BDP v 2008.

Slovenske poslovne banke so od septembra 2008 (zadnji mesec pred finančno krizo) do julija 2010 (mesec, ko je Banka Slovenije povišala zahtevano kapitalsko ustreznost bank in s tem začela omejevati kreditno aktivnost) povečale kredite gospodarstvu (t.i. »nefinančne družbe«) za milijardo evrov ali za 5%. Povrnila se je gospodarska rast in počasi je začela naraščati zaposlenost. Od julija 2010 pa do maja letos (zadnji podatek) so pod pritiskom različnih ukrepov Banke Slovenije krediti gospodarstvu upadli za 11.9 milijarde evrov oziroma za 56% in se še vedno zmanjšujejo. Po drugi strani je slovensko gospodarstvo uspešno prevzelo evropski razvojni model (uvajanje novih tehnologij deloma s pomočjo državnih subvencij, v žargonu povedano: »s koriščenjem evropskih sredstev«) in od 2011 do 2015 ustvarilo 8.5 milijard evrov presežka na tekočem računu plačilne bilance ter tako v dobršni meri amortiziralo odliv kreditov iz bančnega sistema. Ta presežek tudi kaže, da ima naše narodno gospodarstvo samo dovolj prihrankov za financiranje javnofinančnega primanjkljaja.

Kako je nastajala t.i. »bančna luknja« v 2013 nam kot »vrh ledene gore« nakazujejo posamezne informacije, ki so prišle v javnost. Celotno sliko bo dala šele poštena revizija projekta bančne sanacije konec tega leta. Ljudje v bankah, pri katerih je t.i. stresne teste izvajala svetovalna hiša Oliver Wyman, so na primer opazili, da se je 1. septembra 2013 spremenila metodologija izdelave ocene, rezultati pa so se nato precej poslabšali. Iz pritožbe Gorenjske banke na odločitev o zahtevani dokapitalizaciji (328 milijonov evrov) je razvidno, da je revizijska družba Ernst&Young, ki je po naročilu Banke Slovenije v Gorenjski banki omenjeno »bančno luknjo« izračunala, pri svoji oceni navedla, da ni bila izvedena v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi, da Ernst&Young ne prevzema odgovornosti in obveznosti za rezultate ocene, da ti rezultati temeljijo na omejenem obsegu podatkov (določenem v dogovoru z Banko Slovenije) in da so lahko zavajajoči glede na celotno dejansko stanje. Pa so vseeno sledili odvzemi licenc vodstvu banke in omejitev glasovalnih pravic največjemu lastniku.

Šlo je za igro, ki se je nato odvila z zahtevami po takojšnjih (in zato poceni) prodajah podjetij in na koncu še banke. Ocene bonitetnih hiš (te dr. Bogomir Kovač tudi navaja v svoji kolumni »V imenu koga deluje Banka Slovenije?«), zlasti Moody’s, niso bile posledica stanja slovenskega gospodarstva, pač pa del omenjene igre.