Besnilo

“Tisti, ki bi rad na telesu mučitelja otrok ugašal cigarete je enak zločincu nad katerim se maščuje.” Nerazumevanje avtorja, ki je v Mladini zapisal ta stavek, je težko. Čudi se namreč, kako ljudje po raznih družbenih omrežjih pozivajo h maščevanju mučiteljev dveletne deklice. Če s čim, se globoko strinjam z njim, da maščevanje nikakor ni rešitev.

Da zob za zob ne prinese konca nasilja, ampak ga spet rojeva. Tudi zato se svet danes žal vrti tako kot se. Sama sem, čeprav je bilo v članku predstavljeno drugače, glede maščevanja povsem drugačnega mnenja. Sama ne ženski, ki je umrlo deklico rodila in tudi ubila, ne moškemu, ki jo je skupaj z njo mučil do smrti, ne bi storila ničesar. Fizično. Zakaj ju zdaj pretepsti do smrti, zakaj jima vračati z enakim, če pa deklice to ne bo obudilo. To ni v moji naravi. A povsem lahko razumem ljudi, da so pretreseni, besni, žalostni, da ne morejo razumeti in da v tem stanju zapišejo in izrečejo nekaj, kar je sicer povsem nesprejemljivo in česar – velika večina – v resnici ne bi nikdar storila. Nikakor ne verjamem, da v tej zgodbi iščejo pozornost. Psihologi in socialni delavci, s katerimi smo v zadnjih dneh v redakciji govorili, so nam dejali, da so prvič začutili, da smo jih prav vsi novinarji klicali in za pojasnila razumnemu človeku nerazumljivih dejanj prosili s cmokom v grlu, mnogi tudi s solzami v očeh. Od dneva, ko je deklica umrla, ne mine ura, da sama ne pomislim na njo, vsakič ko ob tem pogledam svojo hčerko, rojeno tako rekoč isti dan kot je bila ona, me zmrazi. Vsak dan jo zato nekajkrat stisnem k sebi in poljubim z mislimi nanjo in tudi za njo. Pa seveda v tem še zdaleč nisem edina, sama kot nekdo iz medijev to le lahko povem naglas. Vem, da so v teh dneh jokali mnogi Slovenci, ki deklice niso poznali, jih je pa njena usoda povsem strla.

Kakšna kazen čaka mučitelja? Od 3 do 15 let zapora jima grozi za povzročitev posebno hudih telesnih poškodb, ki imajo za posledico smrt žrtve in še 5 let za zanemarjanje in surovo ravnanje z mladoletno osebo. Moški bo torej lahko svoboden najpozneje pri dobrih 50-ih letih. Lahko da, tako kažejo izkušnje, sploh ne bosta končala v zaporu, ampak kateri od zdravstvenih ustanov, če le strokovnjaki ugotovijo, da sta bila neprištevna. A kaj ko nekateri strokovnjaki iste stroke, tako smo slišali v zadnjih dneh, govorijo, da je takšnega človeka nemogoče pozdraviti. Kaj ko smo nedolgo nazaj doživeli primer Roberta Supančiča, ki je naprej na grozovit način umoril svojo mamo, se zdravil v psihiatrični ustanovi, od koder je bil po zdravljenju izpuščen, potem pa na grozovit način umoril še svojega očeta. Kaj skušam povedati? Da imajo storilci tudi najbolj nepredstavljivih dejanj številne pravice, njihova dejanja skušamo na vse mogoče načine obrazložiti in tudi upravičiti oziroma opravičiti, medtem ko so njihove žrtve povsem brez pravic. Vsaj tiste najbolj nemočne kot je to v zadnjem primeru. Morilca deklice – pozor - nista ubila v hipu, v trenutku slabosti, neprištevnosti, ampak sta jo načrtno mučila in stradala najmanj nekaj tednov kot ugotavljajo pristojne službe! Zato tudi tak bes ljudi. Zato tudi večina njunih dejanj nikakor ne more opravičiti in ju nekako vendarle vzeti v bran, češ saj sta bila žrtvi takšne ali drugačne zlorabe pred tem tudi sama. Verjetno res. A kljub temu - to jima nikakor ne daje pravice, da sta postala take pošasti. Smrtna kazen seveda ne reši ničesar, a premislek, kako človeka, ki je storil nekaj tako grozovitega, za vselej ločiti od družbe, in jo s tem zavarovati, je vsekakor na mestu. Kot je na mestu razmislek o tem, da je sicer uzakonjena kazen tista, ki jo moramo spoštovati, a da ni nujno edina prava.

Strinjam se, da se je ob tragičnem primeru preveč govorilo o maščevanju, premalo pa o vzrokih zanj. Krivi smo tudi mediji in družba nasploh. Tudi sama težko razumem, da smo očitno vsi tako otopeli ter da smo postali takšni individualisti, da živimo le zase in tako vsak sebi, da o drugih ne želimo vedeti in v resnici pogosto ne vemo in ne vidimo ničesar. Če pa vemo, pa raje molčimo kot da bi se izpostavljali. Kako se nikomur od sosedov in prijateljev ter znancev ni zdelo čudno, da vidi mamo in njenega partnerja, kot zdaj pripovedujejo, deklice pa nikoli? Otroci pač morajo na sveži zrak! Kako morda oče, predvsem pa, z vsem spoštovanjem, tudi delavke na centru za socialno delo, niso podvomile v sposobnost matere, da lahko skrbi za dveletnico, če pa ni znala primerno skrbeti za eno od starejših hčera, ki je bolna? Kako to, da pri socialnih delavcih ne zazvoni alarm, če se mama odpove skrbi za tri hčerke? V kakšni stiski ali morda kako bolna mora biti mati, da kar pusti svoje otroke in odide ter, če držijo govorice, tudi povsem pozabi nanje? Saj bi lahko imela, če je že v zakonu tako trpela ali se zaljubila v drugega, vsaj deljeno skrbništvo? Res ni nujno, da bi moralo biti za tem kaj narobe, a lahko da je in zato je treba to vsaj preveriti. Večkrat smo slišali v teh dneh: zatajili smo vsi, prav vsi smo povsem nemočno deklico pustili samo. In še kako drži.

Če kdaj, potem bi si zdaj želela, da bog obstaja ali da imamo več življenj in da bo punčki nekoč nekje povrnjeno za nepredstavljivo gorje, ki ga je doživela. Vemo, kdo jo je umoril, a na vesti jo ima vsa družba. To pa smo mi vsi. Ne govorimo o linču, ker s tem ne bomo rešili ničesar. Govorimo o nasilju in rešimo žrtve, ne pa da padamo na vsako besedo sočloveka, s katero se ne strinjamo, se nenehno prepiramo kdo ima prav, kdo je nekaj povsem korektno ocenil in nenazadnje, kdo je o nečem prav poročal in kdo ne.