V imenu koga deluje Banka Slovenije?

Bivši finančni minister Pahorjeve vlade, dr. France Križanič, se je oglasil s pojasnili ob izjavi, da je bila protikrizna politika BS, vlade in bančnega sektorja napačna in absolutno prepozna. Križanič vedno znova skuša dokazati, da je bila vladna reakcija na krizo 2008 takojšnja, obsežna in učinkovita. Skupen obseg vladnih ukrepov v času mandata Pahorjeve vlade MERI 8,4 milijarde evrov. Država je prevzela široko paleto garancij, dokapitalizacij, prav tako je z depoziti založila banke. Potem je sredi leta 2010 BS zaostrila kapitalsko ustreznost bank in to je dejansko zavrlo okrevanje. Kriva ni vlada temveč BS, slabe razmere 2012-2013 so v veliki meri sad pritiskov mednarodnih institucij in domačih kompradorjev.

Žal navedena dejstva držijo, njihova razlaga pa je zgrešena. Slovenija ostaja primer države, ki se je na finančno krizo do sedaj odzivala slabo. In odgovornost štirih kriznih finančnih ministrov in dveh guvernerjev BS je pri tem nesporna. Slovenija je leta 2009 doživela dvakrat večji padec BDP od evrskega območja, hkrati pa je 2010-2011 okrevala počasneje kot drugi, padec konkurenčnosti na lestvici z 32 na 52 mesto (2011) velja za enega največjih v zgodovini merjenj IMD. Napačno smo presojali krizo in napačno nanjo tudi odgovorili. Zato je Pahorjeva vlada razpadla, šla na predčasne volitve in izgubila. Zato je bila Slovenija leta 2013, s tretjo začasno vlado, v domala brezizhodnem položaju na finančnem področju. Bolj oprijemljivega dokaza proti argumentom Križaniča ni mogoče najti.

Kriza ni bila začasna temveč dolgoročna, ključni problem so bile banke in prezadolžena podjetja, največja zabloda nerazumevanje dolžniške depresije. Pahorjeva vlada je podvojila javni dolg (od 21,9 na 43% BDP), porabila ga je za napačno gašenje požarov. Prvič, povečevanje likvidnosti bank z depoziti države, jamstvene sheme in dozirane minimalne dokapitalizacije niso reševale ključnega problema slabih terjatev, še manj korporativne zmešnjave vodenja bank. Vlada in BS sta zavračali celovito sanacijo bančnega sistema, bančno krizo sta poglobili in ne rešili. Drugič, igrarije z obveznimi poboti in plačilno disciplino ne morejo nadomestiti koordinirane akcije razdolžitev podjetij in sanacije bank, prvi resen popis stanja v BS (ne na MF) smo dobili 2013. Tretjič, višanje plač in pokojnin v prvi fazi recesije je sila zmoten primer uporabe keynesanizma v malem odprtem gospodarstvu. Četrtič, Senjurjev fiskalni svet je v dveh poročilih 2010 in 2011 pravilno ocenil, da nimamo niti koncepta niti pravih ukrepov javnih financ.

Slovenija je v obdobju 2008-2011 napačno ocenila dolžniško depresijo, aktivne sanacije bank se je lotila absolutno prepozno, hkratnega prestrukturiranja bank in podjetij ni bilo, pravega (investicijskega) trošenja države pa tudi ne. Zato slabši izhod iz krize glede rasti (2009-2012), od tod sporni model sanacije bank (2013) , pa tudi sedanje zadrege fiskalne konsolidacije in reforme ekonomskega sistema (2014-2016). Keynesianizem je tu pogorel, ker so ga zlorabili in to je očitno osrednji moralni maček dr. Križaniča. Toda drugi niso prišli niti do tega. Obstali smo v pripornikovi dilemi brez priporov.