Do sedem ur na dan

Slovenski najstniki se po času, ki ga namenjajo igranju računalniških iger, ne razlikujejo dosti od vrstnikov v drugih državah. Pa tudi delež tistih, pri katerih bi igranje računalniških iger že lahko označili za odvisnost, je približno v evropskem povprečju.

Na nacionalnem inštitutu za javno zdravje so ta teden predstavili izsledke raziskave med slovenskimi osmošolci, v povprečju starimi 13 let in pol. Nekaj več kot tisoč anketiranih je bilo enakomerno razporejenih po spolu. Računalniške igre prek različnih naprav igra 80 odstotkov vprašanih, zanje pa v povprečju porabijo slabi dve uri na dan med tednom ter dve uri in pol ob koncu tedna.

S posebnim vprašalnikom so raziskovalci preverjali tudi delež otrok, ki ustreza definiciji zasvojenosti z računalniškimi igrami. Takih je 2,5 odstotka slovenskih osmošolcev, med njimi je precej več fantov, za igranje računalniških iger pa v povprečju porabijo več kot 5 ur na dan med tednom in skoraj sedem ur na dan konec tedna.

Kot opozarja vodja raziskave dr. Mirna Macur, se strastni igralci računalniških iger med slovenskimi osmošolci statistično značilno razlikujejo od sošolcev, saj se pogosteje vključujejo v razburljive dogodke, tudi če imajo naslednji dan izpit, so bolj nagnjeni k uživanju v tveganih dejavnostih, bolj uživajo, ko dražijo in nadlegujejo druge ljudi, o sebi pravijo, da se počutijo, kot da so tempirana bomba, hitreje izgubijo živce, ko se razjezijo, in pogosteje ne delajo domačih nalog.

Poudariti je treba, da se anketirani osmošolci niso sami opisali na tak način, temveč so izpolnili vprašalnik, ki je imel izraze, kot je »tempirana bomba«, že zapisane.

V sporočilu za javnost prav tako piše, da ima »poleg slabšega samonadzora pretirano igranje računalniških iger tudi druge posledice, še posebej na duševno zdravje mladostnikov, ki se v zadnjih letih slabša«.

Vse skupaj zveni kot huda obsodba računalniških iger, čeprav je pretirano igranje iger prav lahko zgolj simptom že prej prisotnih težav, ne pa njihov sprožilec. Raziskovalci z univerze v Nottinghamu so na primer prepoznali določene osebnostne značilnosti, ki povečujejo verjetnost za razvoj zasvojenosti z računalniškimi igrami. »V primeru zasvojenosti z računalniškimi igrami so meje med vzroki in posledicami pogosto zabrisane,« priznava dr. Mirna Macur. »Morate vedeti, da naša raziskava ni iskala vzrokov za zasvojenost, ampak je samo merila zasvojenost z računalniškimi igrami.« Poudarja pa, da je ta zasvojenost vsekakor resen problem, ki morebitne težave posameznika poveča.

Okolje računalniških iger je za mlade lahko priročen izhod iz neizpolnjujoče vsakdanje realnosti. V virtualnem okolju dosegajo pomembne zmage, ki jih je v resničnem svetu premalo, uživajo ugled, ki ga morda v realnosti ne, uživajo v občutku skupnosti, ki jim ga morda resničnost ne ponuja v zadostni meri.

Igranje iger ima, kot kažejo številne raziskave, lahko tudi pozitivne učinke, saj izboljša prostorsko zaznavo, vid, sposobnost reševanja problemov. Težava nastane takrat, ko zaradi pretiranega igranja zmanjka časa za kakršnekoli druge dejavnosti.