Vauxhall, BMW in Volkswagen

Vvzhodnih indijskih zveznih državah Jharkhand in Bihar je po nekaterih ocenah 25 odstotkov vseh svetovnih zalog sljude, torej mineralov, ki so nepogrešljiv dodatek mešanice za barvanje avtomobilov, saj dajejo barvi značilen lesk. Indija uradno na leto izkoplje okoli 19 tisoč ton te surovine, vendar je njen izvoz vsaj šestkrat tolikšen. Veliko večino sljude izkopljejo v manjših, nelegalnih rudnikih, v obeh zveznih državah jih je več kot sto, v njih pa v nevarnih razmerah delajo tudi otroci. Po nekaterih podatkih v nelegalnih rudnikih Jharkhanda in Biharja dela več kot 20 tisoč otrok.

Novinarji Guardiana so obiskali nekaj teh rudnikov. V zapisih poročajo, kako dvanajstletni fantje kopljejo sljudo globoko pod zemljo, desetletne deklice pa jo na površju sortirajo. V rudnikih delajo cele družine. »Vsak dan pomagam mami v rudniku, ker potrebujemo denar,« je za Guardian povedala trinajstletna Dharina, ki zasluži na teden okoli 6 evrov. Še nikoli ni prestopila šolskega praga. Njena mati Basanti dodaja, da jim je »vsak večer slabo, ko se vračajo domov. Zaradi prahu v rudniku težko dihamo. Vendar nimamo izbire, saj je to edino delo, ki je na voljo.« Večina ljudi je zadolžena.

Sljudo iz nelegalnih rudnikov prodajo lokalnim trgovcem, ti pa indijskim izvoznim družbam, ki nato odpeljejo tovor v Kolkato in z ladjami multinacionalkam. Med največjimi kupci nelegalno pridobljene sljude, ki jo kopljejo tudi otroci, je kitajsko podjetje Fujian Kuncai. To podjetje dobavlja sljudo največjim kozmetičnim hišam, kot sta L’Oréal in Proctor & Gamble, pa tudi PPG-ju in Axalti, ki izdelujeta barve za avtomobile. Prek teh posrednikov se nelegalno pridobljena sljuda znajde v barvah Vauxhallovih, BMW-jevih, Volkswagnovih in Audijevih avtomobilov.

Odziv avtomobilskih korporacij na Guardianovo razkritje povezav med dobavitelji in končnimi kupci je bil pričakovan. Vsi so poudarili, da ne bodo »tolerirali otroškega dela«, in napovedali temeljito preiskavo, ali njihovi dobavitelji sodelujejo s podjetji, v katerih sljudo kopljejo otroci.

To pa je metanje peska v oči. Večina multinacionalk tako ali drugače izkorišča suženjsko in otroško delo v želji za čim večjim dobičkom. Phil Bloomer, izvršni direktor centra Bussiness & Human Rights, v Guardianu ugotavlja, da »si seveda nihče od proizvajalcev avtomobilov ne želi nad seboj prekletstva prisilnega in otroškega dela. Toda zaradi velikanske skrite produkcije, kakršna je v Indiji, ni dovolj le stisniti dobavitelja, da bi izkoreninili moderno suženjstvo in otroško delo. Vse preveč podjetij pri nakupu surovin z enim očesom gleda na ceno, z drugim pa miži pred zlorabami.« Po podatkih omenjene mednarodne organizacije po svetu dela 168 milijonov otrok, torej 11 odstotkov vse svetovne populacije. Kar 85 milijonov otrok dela v razmerah, ki so nevarne za zdravje.