Klime in dediščina

Klime in dediščina Na fasadi zaščitenega Malega nebotičnika so se razpasle klimatske naprave / Urša Marn V večini razvitih zahodnoevropskih držav cenijo dela znamenitih arhitektov 20. stoletja, zato je vsak poseg vanje skrbno pretehtan. Na Finskem je vsaka obnova arhitekturnih del Alvarja Aalta plod poglobljenega strokovnega premisleka in dialoga med uporabniki njegovih stavb in stroko. »V prostorih njegovega nekdanjega ateljeja deluje biro, ki se ukvarja izključno z vprašanjem, kako uskladiti želje in potrebe po posodobitvi Aaltove arhitekture z izvirnimi kvalitetami njegovih del. Podobno varujejo arhitekturo znamenitih arhitektov tudi številne druge evropske države,« pravi arhitekt prof. dr. Aleš Vodopivec.

Kakšen odnos do grajene kulturne dediščine pa imamo pri nas? Številne pomembne objekte so porušili, da so na njihovem mestu lahko zgradili najbanalnejšo komercialno arhitekturo; nekatere, ki so ostali, pa iznakazili, tudi z nameščanjem klimatskih naprav na njihove fasade. Tak je primer Malega nebotičnika, poslovno-stanovanjskega objekta na križišču Igriške in Gregorčičeve ulice v središču Ljubljane. Stavba je bila po načrtih arhitekta Hermana Husa zgrajena leta 1933, v njej pa je že od začetka bivala predvsem kulturniška in družbena elita. Danes v tem bloku med drugim prebivajo publicist in nekdanji kandidat za ljubljanskega župana Luka Novak in njegova žena Valentina Smej Novak, dramatik, režiser in esejist Dušan Jovanovič in njegova žena, igralka Milena Zupančič … Ljubljanska občina je Mali nebotičnik že leta 1993 razglasila za kulturni spomenik, kar pomeni, da za objekt velja poseben varstveni režim, ki med drugim določa: dopustni so samo posegi, ki imajo namen prenove v prvotno stanje oziroma so potrebni za vzdrževanje objekta. Za točno določene posege je treba pridobiti smernice zavoda za varstvo kulturne dediščine. To velja tudi za namestitev klimatskih naprav – te morajo biti po občinskem prostorskem načrtu izvedene brez zunanje enote ali pa tako, da zunanja enota na ulični fasadi objekta ni vidna. »Namestitev klimatskih naprav je dopustna v objektu ali pa na balkonih stavb, na podstrešju, na ravni strehi in na dvoriščni fasadi,« določa občinski prostorski načrt. Večina lastnikov stanovanj v Malem nebotičniku je te omejitve upoštevala in je zunanje klimatske naprave namestila na balkone, trije lastniki pa so jih namestili kar neposredno na fasado objekta. Ne prvim in ne drugim pa ni prišlo na misel, da bi pred namestitvijo zaprosili zavod za varstvo kulturne dediščine za kulturno-varstvene napotke oziroma pridobili soglasje konservatorske stroke.

Soglasje spomeniške stroke je še toliko pomembnejše, ker pri klimatskih napravah ne gre samo za estetsko težavo. »Problematično je tudi običajno neurejeno odvodnjavanje kondenza, ki lahko povzroči večjo škodo na varovanih fasadnih prvinah in konstrukciji,« opozarja Marija Režek Kambič, višja konservatorka iz ljubljanske območne enote zavoda za varstvo kulturne dediščine. Če ima že kulturniška in družbena elita tako nespoštljiv odnos do arhitekture naših prednikov, kako naj potem od splošne populacije pričakujemo več omikanosti?