Pokémon Go, četrti teden

Da »vsi igrajo Pokémon Go«, je seveda pretiravanje, a statistika je izjemna. Šestega julija je igra prišla v Googlovo trgovino za mobilne aplikacije Play in v 19 dneh dosegla 50 milijonov namestitev. To je absolutni rekord, saj je za enako število namestitev pred njo aplikacija Color Switch potrebovala 77 dni. Enaka zgodba se je odvila v Applovi trgovini App Store, kjer je Pokémon Go podrl rekord z največ namestitvami v prvem tednu. Doslej si je igro na svoje telefone namestilo že 100 milijonov ljudi.

In ko ima na svojem telefonu igro 100 milijonov ljudi, jo je težko spregledati. Vse skupaj bi bilo lažje ignorirati, če Pokémon Go od svojih igralcev ne bi zahteval fizičnega premikanja. Tako pa morajo igralci oziroma trenerji pokémonov v resničnem svetu iskati pokémone ali žepne pošasti (angleško Pocket Monsters).

Zato so igralci povsod. Na cestah, v parkih, v trgovinah in restavracijah. Na Japonskem so razvijalci igre že podpisali pogodbo z McDonaldsom, tako da so tamkajšnje restavracije postale telovadnice, v katerih igralci trenirajo in se bojujejo s svojimi pokémoni. Telovadnice in poketočke, na katerih dobivamo vabe in žoge za lovljenje pokémonov, so sicer raztresene povsod. Zato je igralce mogoče dostikrat videti na točno določenih lokacijah. Ljudje se v igri pridružijo frakcijam in nato z boji med pokémoni osvajajo telovadnice. Ker se vse to dogaja v resničnem svetu, je lahko telovadnica recimo sredi pokopališča, poketočke so v policijskih postajah, redki pokémoni pa se pojavljajo tudi v muzejih. Virtualni svet tako v resničnem svetu postavlja vprašanja: Je primerno, da pokémone loviš med grobovi? Je sprejemljivo, da k nekomu na dvorišče dneve in noči prihajajo ljudje in tam iščejo virtualne pošasti? Lahko policijska postaja, ki je nehote postala poketočka, zahteva, da naj ljudje ne hodijo k njim in tam nabirajo vabe?

Ob zagonu igra opozori, da se mora igralec nenehno zavedati svoje okolice, a ob tako velikem številu igralcev tega seveda ne upoštevajo vsi. Pokémone namreč iščemo tako, da na resnični lokaciji skozi fotoaparat telefona gledamo za malimi pošastmi. Tako ni presenetljivo, da že poznamo primere, ko so se ljudje zaleteli eden v drugega, z avtom zapeljali v steno, in nekaj tragičnih primerov, ko so igralci nevede stopili na cesto.

Sto milijonov igralcev, ki tavajo po resničnem svetu, je nemogoče zgrešiti, in Pokémon Go odpisati le kot »igrico«, je zelo kratkovidno.

A takšne igre v preteklosti niso mogle obstajati. Teren za Pokémon Go se je začel pripravljati leta 2007, ko je na trg prišel prvi iPhone. Pokémon Go za svoj obstoj namreč potrebuje pametni telefon, oziroma kot bi mu zdaj res že morali reči – žepni računalnik. Tudi zato teza, da je Pokémon Go »le za otroke«, ne zdrži, ker vsi najmlajši nimajo svojega telefona. Pokémon Go torej bolj igrajo najstniki in odrasli. Že tako je predalčkanje iger kot nekaj otroškega preživeto, saj je povprečna starost igralcev iger okoli 30 let.

Pokémon Go ni anomalija, temveč je začetek obdobja iger, ki nas bodo pošiljale v resnični svet in ob tem uporabljale vse senzorje, ki jih imajo pametni telefoni.

Pokémon Go ima le eno težavo, in to poznajo vse mobilne igre in aplikacije. Igra je namreč brezplačna, in ko je nekaj zastonj, je dosti lažje dobiti 100 milijonov uporabnikov, kar pa še ne pomeni zaslužka. Vsi tovrstni hiti, kot je recimo igra Candy Crush, namreč računajo na to, da bodo ljudje znotraj igre kupovali ugodnosti. To se sicer res dogaja, a večina ljudi znotraj igre ne zapravi niti centa oziroma zelo malo. Te igre tako praznijo denarnice majhnega števila uporabnikov, ki v igri pustijo visoke zneske. Tem igralcem pravijo kiti, kot se še zdaj reče tistim, ki na veliko zapravljajo v casinojih. V Pokémon Go je mogoče vabe in podobne pripomočke kupovati in za tem se skriva klasični poslovni model teh iger. Brezplačno privabiti igralce in nato od njih izpuliti kakšen evro. Pokémon Go ima toliko uporabnikov, da bo zaslužek prinesel že majhen odstotek igralcev, ki so pripravljeni plačati.