Žrtve stiskanja 

V Piranskem zalivu, na najjužnejši točki slovenskega morja, je ribogojnica Fonda. Majhno družinsko podjetje Fonda že od leta 2003 na sonaraven način goji prvovrstne brancine, takšne, ki so po kakovosti mesa enakovredni divjim. Hranijo jih ročno, s skrbno izbrano ekološko ribjo hrano, eno najboljših, kar jih je mogoče kupiti na svetovnem trgu. Krma je brez nevarnih primesi, zato ima brancin iz ribogojnice Fonda v svojem mesu nekajkrat nižjo vsebnost živega srebra v primerjavi s prostoživečimi brancini in kar do stokrat nižjo od zakonsko dovoljene meje. Zato ne preseneča, da so med zvestimi kupci nekatere najboljše domače in tuje restavracije, denimo restavracija JB, Hiša Franko, restavracija As, Gostilna Krištof in Grad Socerb. To, še pred kratkim slovensko podjetje je danes v tuji lasti. Davke bo še naprej plačevalo Sloveniji, toda dobički se bodo stekali v Italijo, kjer ima sedež podjetje Vale Ca’ Zuliani, novi večinski lastnik ribogojnice Fonda.

Irena in Lean Fonda, brat in sestra, oba biologa, sta družinsko podjetje prodala zato, da sta ga rešila in mu omogočila lepšo prihodnost. Tudi zaradi spoštovanja do pokojnega očeta Uga Fonde, biologa in odličnega poznavalca morja in morskega življa, ki jima je zaupal posel, sta upala, da jima podjetja vendarle ne bo treba prodati. Toda pritisk banke, pri kateri si je podjetje izposodilo denar za širitev, je bil preprosto prevelik. Če ne bi našla vlagatelja, ki je poplačal celotno terjatev banke, bi banka podjetje poslala v stečaj ali pa bi mu sama našla novega lastnika, ne nujno takšnega, ki bi podpiral razvojno vizijo družine Fonda.

Banke so se rešile in danes poslujejo z dobički, toda cena za njihovo rešitev je bila visoka.

Kako je mogoče, da se je podjetje z uveljavljeno blagovno znamko, utečeno pridelavo in številnimi kupci iz Slovenije, Italije, Avstrije, Nemčije in Švice, znašlo na robu prepada? Zgodba o ribogojnici Fonda je zgodba o zgrešenem odzivu slovenske ekonomske politike na finančno krizo. Je zgodba o tem, kako je oblast, politična in denarna, na vrhuncu finančne krize, v letih 2010– 2012, pretirano stiskala banke, te pa so nato, da bi si rešile lastno kožo, pretirano stiskale podjetja – zahtevale so dodatna zavarovanja za kredite ali pa so jim kreditno pipico preprosto zaprle, zaradi česar so podjetja propadla ali pa so se bila prisiljena prodati. Banke so se rešile in danes poslujejo z dobički, toda cena za njihovo rešitev je bila visoka.

Seveda so tudi v podjetjih delali napake. Številna so se pred krizo, v času debelih krav, pretirano zadolžila. Ko je izbruhnila kriza in je povpraševanje po njihovih izdelkih ali storitvah močno upadlo, posojil niso več zmogla vračati, ujela so se v spiralo in končala v stečaju. Toda dejstvo je, da bi vsaj nekatera od teh podjetij lahko preživela in kredite vrnila brez pomoči tujih vlagateljev, če bi politična in denarna oblast na vrhuncu krize ukrepala bolj premišljeno.

Hiter vzpon in boleč padec

Družina Fonda se je z gojenjem brancinov začela ukvarjati še pred finančno in gospodarsko krizo. Šlo jim je tako dobro, da so komaj dohajali ogromno povpraševanje, zato so začeli razmišljati o širitvi podjetja oziroma povečanju pridelave za 120 odstotkov. Treba je vedeti, da ribogojnica, zlasti takšna, ki ribe vzreja sonaravno, brez kemikalij in sredstev proti obraščanju mrež, in ki ribe hrani ročno, kot to počne družina Fonda, postane dobičkonosna šele pri letni pridelavi približno 230 ton rib. Šele pri tej količini namreč pokrije visoke stroške vzreje. Odločitev o širitvi je bila zato logična, pa čeprav so se zanjo odločili leta 2010, ko so banke na trgu že težko dostopale do dolgoročnejših virov. V podjetju Fonda so ocenili, da za širitev potrebujejo tri milijone evrov, banka pa naj bi investirala v osnovna in del obratnih sredstev podjetja.

Najprej so se obrnili na Banko Koper, v prepričanju, da jim bo kot dolgoletni stranki rade volje priskočila na pomoč. Banka jih sicer ni zavrnila, a je z odobritvijo kredita tako mečkala, da nanjo niso več mogli čakati, saj so lovili rok za razpis. Prav takrat je Banka Celje na Obali odprla novo poslovalnico in je bila na lovu za novimi strankami. Družina Fonda je pograbila priložnost. Tedanjemu poslovodstvu Banke Celje so predstavili dejavnost podjetja in podroben poslovni načrt. Člani bančne uprave so prišli v podjetje, ogledali so si poslovne bilance in tudi ribogojnico, skratka: ključni ljudje v banki so bili seznanjeni s potencialnimi tveganji, ki jih lahko prinese odobritev tri milijone evrov težkega kredita majhnemu podjetju. Fondove je skrbelo, da bi se v prihodnosti lahko kje zataknilo, a so jim bankirji zagotavljali, da jim bodo stali ob strani in da se ne bodo predčasno umakniti iz posla. Razloga za skrb naj bi torej ne bilo. Namesto enega dolgoročnega kredita jim je Banka Celje predlagala kreditiranje v treh korakih, s kratkoročnimi krediti v skupni vrednosti treh milijonov. Toda podjetje nikoli ni dobilo vsega denarja. Dobilo je 1,7 milijona, nato pa je banka kreditiranje ustavila. To je storila kljub temu, da je podjetje do takrat redno poravnavalo obveznosti do banke in ni zamujalo s plačili.

Banka Slovenije je stiskala bolj kot evropski regulator. V času razcveta je dopustila veliko kreditno ekspanzijo, po izbruhu krize pa je bila bolj papeška od papeža.

Ker banka ni hotela odobriti nove tranše denarja, ribe pa so potrebovale hrano, je podjetje začelo zamujati s plačilom obrokov. »S kreditom smo povečali jato, kupili smo 600 tisoč mladic. Ribe je bilo treba hraniti. Mlada jata potrebuje hrano do šestkrat na dan, vse dni v letu, to pa stane. Krma je v ribogojstvu daleč največji strošek. Če ni dovolj denarja, se vsak lahko čemu odpove, lahko znižaš plače, lahko zmanjšaš število zaposlenih, ne moreš pa rib več mesecev pustiti lačnih, zato ker ti banka noče odobriti nove tranše denarja. Za ribe si odgovoren,« razlaga Irena Fonda. »V naši dejavnosti je obrat kapitala strašansko počasen. Dejstvo je, da naši brancini rastejo počasneje kot v drugih gojiščih, kjer so tržno zanimivi že po dveh letih vzgoje. Pri nas potrebujejo pet let, preden dosežejo primerno težo za prodajo. Na počasnejšo rast vpliva izbira hrane. Mi jo kupujemo pri dveh najboljših evropskih dobaviteljih. Denarja torej ni mogoče obrniti na hitro. To je posel na dolgi rok,« dodaja. V banki so vse to dobro vedeli, vnaprej so bili seznanjeni s specifičnim načinom vzreje brancinov Fonda in poznali so poslovni načrt podjetja. Če bi banka počakala pet do sedem let, se pravi do leta 2017, in bi podjetje ves ta čas finančno podpirala – tako kot je bilo prvotno predvideno, bi dobila vrnjen ves posojeni denar, z obrestmi vred. Toda banka je ravnala panično. Zaprla je kreditno pipico. Zakaj? Da bi to lahko razumeli, se moramo vrniti v prva leta finančne krize, ko so bančni regulatorji začeli zaostrovati kapitalske standarde bank, pri tem pa je slovenski regulator celo prehiteval evropskega.

Stiskanje bank

Banka Slovenije je začela zaostrovati kapitalske zahteve sredi leta 2010, Evropska bančna agencija, torej evropski regulator, pa je s podobnimi zahtevami začela šele v tretjem četrtletju leta 2011, z zamikom približno leta in četrt. »Poteze enega in drugega so imele enake posledice – najprej zaustavljanje rasti kreditov in nato ponovno padanje kreditov,« je leta 2012 v Gospodarskih gibanjih, biltenu, ki ga izdaja ekonomski inštitut EIPF, pojasnil ekonomist mag. Velimir Bole. »Mehanizem krčenja kreditov je enostaven,« je zapisal ekonomist. »Ključni razlog leži v sovpadanju vse težjega dostopa bank, tudi tujih, do kapitala in sprejetja dodatnih kapitalskih zahtev, ki jih obsegajo prenovljeni standardi varnosti bank (Basel III). Banke povečane zahteve za kapitalsko ustreznost zaradi tega vse pogosteje izpolnjujejo s krčenjem terjatev, kreditov. Evropska bančna agencija je ob lansiranju svojih zahtev sicer trdila, da ne bo dovolila doseganja višjih kapitalskih zahtev z zniževanjem kreditov, vendar pa so to bile, ob šibki ponudbi kapitala, le pobožne želje.« Povečanje kapitalskih zahtev ob nezadostni ponudbi kapitala na trgu je imelo še dve posledici, ki sta po mnenju Boleta še dodatno zmanjšali ponudbo kreditov. »Ker vsak evro zavarovane terjatve do podjetij zahteva praviloma pol manj kapitala bank kot evro nezavarovane terjatve, povečevanje kapitalskih zahtev potiska navzgor povprečno pokritost terjatev s kolateralom. Tako se je po letu 2010 povprečna pokritost terjatev z zavarovanjem še povečala (na okoli 125 odstotkov), kar je dodatno zmanjšalo dostop do kreditov.« Zaradi pretiranega pritiska regulatorjev, ki so bankam določili zelo kratke roke za prilagoditev njihove kapitalske ustreznosti, so banke postale tudi manj aktivne pri prestrukturiranju kreditov podjetij v težavah. Manevrski prostor bank pri uravnavanju razdolžitve problematičnih podjetij se je še dodatno skrčil, saj si banke zaradi napetih rokov niso mogle privoščiti niti kratkoročnega zmanjšanja kapitalske ustreznosti, ki je neizbežno pri ukvarjanju s problematičnimi dolžniki. »Zato ni čudno, da se v bankah namesto oddelkov za problematične komitente krepijo predvsem pravni oddelki, ki se ukvarjajo s kreditno ‘izterjavo’ prek prisilk in stečajev. Bankam v Sloveniji pri razdolžitvi ostaja praktično samo sistematično zapiranje kreditov komitentov, ki so v teh časih sposobni dovolj hitro krčiti zadolženost, in seveda bolj dolgoročna sodna izterjava propadlih komitentov,« je leta 2012 ugotavljal Bole.

Oba bančna regulatorja, tako evropski kot slovenski, sta na vrhuncu krize delovala prociklično, le da je bil slovenski še bolj zagnan od evropskega. In to kljub dejstvu, da so bile v Sloveniji interne zahteve že sicer v povprečju strožje kot pa v območju evra: strožje je bila definirana zamuda pri vračilu kreditov, zamude so bile definirane s komitentom in ne s terjatvijo, poleg tega pa so bila zahtevana večja zavarovanja, pravi Bole. Banka Slovenije je stiskala bolj kot evropski regulator in stiskati je začela prej. Pred krizo, v času razcveta, je dopustila veliko kreditno ekspanzijo oziroma kreditno ‘bonanzo’ – kot pravi Bole, po izbruhu krize pa je bila bolj papeška od papeža. Pri nas so se kreditni pogoji zaostrili še enkrat bolj kot v območju evra. Bole ni bil edini slovenski ekonomist, ki je takšno škodljivo ravnanje kritiziral. Marca 2012 je dr. Vasja Rant v Mladini bančnim regulatorjem očital, da so postavili prekratke roke za uresničitev svojih zahtev. »Če se vse banke okupira s tem, kako naj čim prej dobijo dodaten kapital, to lahko pomeni tudi, da gredo vse banke v krčenje kreditne aktivnosti, če jim ne uspe pridobiti svežega kapitala, to pa lahko zavre gospodarsko okrevanje.« Banke so se morale hitro prilagoditi novim standardom, kar so storile tudi tako, da so ustavile obnavljanje kreditov in posojeni denar terjale nazaj. Še včeraj dobre naložbe so naenkrat postale tvegane. Žrtev te norije so bila podjetja, tudi nekatera zelo perspektivna. Že sicer zaostrene razmere so v prvih letih krize še poslabšali politiki s ‘pravičniško’ vojno proti tajkunom. V vsakem, nekoliko bolj tveganem kreditnem poslu so videli kriminal. Leta 2009 je tedanji gospodarski minister dr. Matej Lahovnik dejal, da »zasmoljenega kosila«, ki so ga skuhali tajkuni, ne smejo plačati davkoplačevalci. »Takratni minister Lahovnik je ustavil obnavljanje kreditov, kar je povzročilo verižno propadanje podjetij,« pravi dr. Peter Glavič, zaslužni profesor Univerze v Mariboru.

Vlada Boruta Pahorja je zamudila najugodnejše obdobje za omilitev kreditnega krča, saj je z jamstveno shemo za podjetja močno zamujala tudi zaradi polemik glede tajkunov. »Polemizira se tam, kjer ni kaj polemizirati,« jo je spomladi leta 2009 kritiziral dr. Dušan Mramor, tedaj dekan Ekonomske fakultete v Ljubljani. Še ostrejši je bil ekonomist dr. Janez Prašnikar, marca 2009 je za Mladino dejal: »Ministra Lahovnik in Križanič se gresta preveč politike in premalo ekonomije. Slovenska podjetja so večinoma odvisna od bančnih kreditov. Država mora z jamstvom preprečiti prehod podjetij z bonitetno oceno A in B v kategorijo C. Bolj ko se izvajanje jamstvene sheme odmika, slabše je.« Vlada Boruta Pahorja je izgubila dragoceni čas, ko bi še lahko preprečila, da v vrtinec hude krize ne bi potegnilo tudi dobrih podjetij, ki so imela zagotovljen trg. Med temi je bila tudi ribogojnica Fonda.

Sreča v nesreči

Potem ko je Banka Celje po prvi tranši ustavila kreditiranje in terjala vračilo že posojenega denarja, je podjetje Fonda vse bolj usihalo. Denarja za krmo rib jim je zmanjkovalo, ribe pa so bile premajhne, da bi jih lahko prodali in tako prišli do svežega denarja. Znašli so se v spirali, ki jih je vodila proti dnu.

V obupu se je Irena Fonda obrnila na druge banke, toda ker je šlo za dejavnost, ki je večini bank popolna neznanka, si nobena ni upala tvegati. Poleg tega so bile bilance podjetja takrat že alarmantno slabe. »Ob najetju kredita pri Banki Celje smo imeli zgledne bilance, ko pa sem se v težavah obrnila na druge banke, so bile katastrofalne – imeli smo ogromne zaloge zaradi nedokončane proizvodnje in zelo malo prodaje, ker so bile ribice takrat še majhne,« pravi. Če bi se lahko odločala znova, bi ravnala popolnoma drugače. »Ne bi najela kredita, ampak bi za potrebe širitve že takrat poiskala strateškega vlagatelja. Če ga ne bi našla, bi pri banki najela en sam, dolgoročni kredit, ne bi pristala na financiranje v več korakih in s kratkoročnimi krediti, kajti prav to nas je spravilo v škripce. Je pa tudi res, da banke v Sloveniji takrat, ko smo najemali kredit, niso več mogle priti do dolgoročnih sredstev, ponujale so samo kratkoročne kredite ali pa nič.« Ker jim nobena banka ni bila pripravljena priskočiti na pomoč, sta jim na koncu ostali samo še dve opciji: stečaj ali pa prodaja podjetja.

Irena in Lean Fonda sta se kar sama lotila iskanja strateškega vlagatelja, takšnega, ki bi obdržal vseh 18 zaposlenih in ohranil vrhunsko kakovost blagovne znamke Fonda. Našla sta ga v italijanskem družinskem podjetju Vale Ca’ Zuliani, ki se z ribogojstvom ukvarja že 40 let, na leto pa pridela štiristo ton brancinov in orad. V evropskem merilu je to še vedno majhna ribogojnica, kajti največje grške in turške ribogojnice pridelajo tudi po več tisoč ton rib na leto. Je pa vendarle precej večja od ribogojnice Fonda, saj ta pridela le 50 do 60 ton rib na leto. »Ključno je, da zelo dobro razumejo našo dejavnost,« pravi Irena Fonda. »Mi smo razvili svojo blagovno znamko, ki je bila za njih zanimiva, oni pa imajo mladice, ki nam lahko omogočijo še en korak višje v kakovosti.« V prihodnost zre optimistično. »Ne nazadnje se je vse dobro izteklo. Novi lastniki so kupili celotno terjatev banke do podjetja in podjetje tudi dokapitalizirali. Načrtujejo širitev naše ribogojnice s sedanjih 50 na 200 ton rib na leto. Davke bomo še vedno plačevali slovenski državi in Slovenci bodo lahko še naprej jedli dobre ribe. Zdaj ko smo postali del večje skupine, bo vse lažje. Novi lastniki imajo zaposlenega finančnika, imajo pravno službo in davčne svetovalce. Končno bom delala lepe stvari, lahko se bom v celoti posvetila samo ribam. Po izobrazbi sem molekularna biologinja, ne pa ekonomistka, ukvarjanje s financami me je zelo izčrpavalo.« Marsikatero perspektivno slovensko podjetje ni imelo takšne sreče kot podjetje Fonda. Ni dobilo priložnosti, da bi si našlo strateškega vlagatelja, šlo je naravnost v stečaj, njegovi delavci pa na zavod za zaposlovanje.