Predpotopni pogoji

Ko za Zoisovo štipendijo šteje le Cobiss

Štipendije so danes za številne študente in dijake ključne, da se lahko nemoteno šolajo naprej. Razumljivo je, da so pogoji za njih strogi, saj lahko prihaja do številnih zlorab. Malo manj razumljivo pa je, da se leta 2016 pojavljajo tudi pogoji, ki bi jih lahko označili za predpotopne in celo krivične. Za primer vzemimo situacijo mladega avtorja in (zaenkrat še) Zoisovega štipendista, ki želi ostati anonimen. Po izidu prve literarne zbirke je na razpisu za Zoisove štipendije ugotovil, da mu zbirko upoštevajo kot samostojen umetniški dosežek le v primeru, če zanjo prejme dve pozitivni oceni, torej kritiki oziroma recenziji. Dosežek torej ni njegovo delo, temveč delo drugih o njegovem delu. A tu se stvar še bolj zaplete. Štejejo zgolj recenzije, ki so zapisane v Cobissu, digitaliziranem arhivu knjižničnega gradiva. To poleg strokovnih literarnih revij pomeni še kritike iz osrednjih časopisov, denimo Dela in Dnevnika, čeprav so te pogosteje bolj skope in publicistične kot tiste, zapisane na specializiranih spletnih straneh. Prav tako za referenčne kritike ne veljajo za to specializirane radijske oddaje, na primer oddaja S knjižnega trga na 1. programu Radia Slovenija. Spregledane so vse recenzije na radijskih in televizijskih postajah, kar je malodane smešno.

»Ignoranca do spletnih medijev je popolnoma v skladu s prevladujočim razumevanjem položaja literarne kritike v Sloveniji. Ta se pogosto ravna po metodoloških in vrednotenjskih postopkih 19. stoletja,« je prepričan literarni kritik in urednik literarne revije IDIOT Muanis Sinanović.

Z njim se strinja tudi kritik Aljaž Krivec, ki poudarja, da Cobiss ne odslikava realnosti nekega področja – gre za svojevrstno matematizacijo, ki se je zgodila zaradi preglednosti, brez upoštevanja kompleksnosti nekega polja, zaradi česar je prišlo do svojevrstne diskriminacije. »To škoduje predvsem tistim medijem, ki so zaradi pomanjkanja financ vezani na splet, ali izdajam, ki v Cobissu niso zadovoljivo zabeležene. Prav tako škoduje denimo Radiu Študent, ki je pomembna institucija v slovenski medijski krajini, in celo ’mainstream’ medijem, kot je RTV Slovenija. Na neki način jim s tem sporočajo, da njihovo delo ni referenčno,« pojasnjuje Krivec in dodaja, da pisati blog za peščico bralcev res še ne pomeni nič, a prav tako ne more biti referenca pisanje za medij, ki je priznan zgolj zato, ker je naveden v Cobissu.

Cobiss v svoji predstavitvi trdi, da so knjižnice v informacijski družbi nepogrešljiva središča znanja, njihova naloga pa je tudi evidentiranje rezultatov »intelektualne produkcije«. Nadaljuje, da »svoje vloge ne morejo opravljati, če njihovo delovanje ni podprto s sodobno informacijsko in komunikacijsko tehnologijo«. Ignoriranje sodobnih medijev je torej kontradiktorno s tem, kar so zapisali sami.