Trnow stajl bbq

Grill & pub Dežela okusov
Eipprova 11, Ljubljana
tel.: 01 283 92 88 
Od ponedeljka do petka od 11.30 do 01.00, ob sobotah in nedeljah pa od 12. do 01.00.

Ambient: Lepo obnovljena trnovskopristanska bajta, urejena v sproščeno in prostorno mišungo kamna, masivnega lesa in starih rdečih opek

Napitki: iz pipe znajo zelo lepo natočiti več različnih izvedenk solnograškega stiegla, v steklenicah ponujajo še več pirov z vseh koncev sveta in za prgišče vin

Dostopnost: če niste na longboardu ali kolesu, poiščite parkirišče ob Ljubljanici (ali, če imate srečo, ob Gradaščici); arhitektonskih zaprek za gibalno ovirane ni

Fino: 
wrap z angusom
ocvrt piščanec

Ne tako fino:
rukola, rukola, rukola ... in rukola
poutine

Deželni tris stane 9,9, polovica pohane piške 9, deželni burger 7,5, wrap s filejem angusa 8,2, čokoladni sufle pa 4,9 evra.

»Trnovo! kraj nesrečnega imena / tam meni je gorje bilo rojeno / od dveh očetov čistega plamena,« se je po hodnikih Konzumovega oddelka za prestolnične četrtne študije razlegel gromoglasni recital, ki ga ponavadi slišimo, kadar enega od naših gostinskih posedavčkov obide nostalgija za padlimi sprejemci na AGRFT in kasnejšo ne mnogo uspešnejšo epizodo na slovenistiki. A aktualna podoba desnega brega Gradaščice je precej drugačna, kot je bila v tistih časih (kaj šele za časa avtorja soneta), ko je bil Trnovski zvon edina resna okrepčevalnica tam naokrog. Zdaj je gostinskih vrtov in obnovljenih hiš v tem, od glavnega toka turistov ravno prav odmaknjenem becirku, da se tu vidi bolj domorodske face, že cel niz. Dežela okusov je postavljena ravno na sredi med njimi, sredinska pa je tudi njena ponudbena pozicija – precej manj ambiciozna od Manne, a precej bolj trendovska od starošolske zgoraj omenjene picerije.

Koncept sicer sloni na anglosaških temeljih – hamburgerji, wrapi, stejki, rebra, z mesovjem opremljene solate –, v katere so deželci vzidali še nekaj mongolskih, egipčanskih, mehiških in kanadskih vplivov, pa tudi čisto pravega, hrustljavo ocvrtega in sočnega slovenskega pohanega piščanca. Ena od stvari, ki jo obiskovalec Dežele okusov ne more zgrešiti, je silna afiniteta do rukole: pikantna zel je namreč bodisi podložena bodisi priložena ali pa naložena na praktično vsako stvar, ki jo človek naroči, in v bistvu smo si kar oddahnili, ko so na koncu tako čisto korektnemu čokoladnemu sufleju kot malo preveč zaželirani panakoti priložili malinovo salso in ne rukolin pesto, kot smo se – ne čisto neutemeljeno – bali. Po priljubljenosti korak z rukolo drži tzv. domači ocvrti krompirček, ki ga strežejo radi in v velikih količinah, kar bi bilo super, ako bi si vzeli malo več časa in naštudirali, kako lepo obarvanim palčkam gomolja zagotoviti še hrustljavost.

Sicer pa, dragi bralec, vedi, da se ti ob Gradaščici ne bo godilo slabo: velikoprofilne hamburgerje, katerih polpetam se pozna obdelava na živem, ogljenem žaru, pakirajo v mehke domače bombete, ki jih zamesijo z dodatkom polnozrnate moke, iz velikih pšeničnih tortilj delajo z mesom in zelenjavo (inu seveda rukola not in za dodatno steljo) obilno naložene in trdno zvite wrape; cenimo, da se da tako ene kot druge snesti tako, da pri tem ohraniš visoko stopnjo človeškega dostojanstva in ti potočki omakc ne tečejo do adamovega jabolka na eni in komolčnega sklepa na drugi strani. Tudi angusov karpačo z layerjem maščobe in z nedefiniranim oranžnim prahcem zmešana mleta govedina, ki ji rečejo tatarski biftek sta z mladim medeno-tartufno oblitim sirom tvorila čisto spodobno dilo hladnih prigrizkov, tako da je edina reč, ki jo moramo resno grajati, kečapasta enodimenzionalnost hišne bbq omake, s katero so preoblino zalili počasi pečeno in nato natrgano svinjsko vratovino v kanadski jedi ruskega prezidenčnega imena, poutin. Pa kakšno krepko čorbo bi se tudi spodobilo uvrstiti na jedilnik.