Brez tujih delavcev se nam slabo piše

Zahodnoevropske države jih spodbujajo, vzhodno- in srednjeevropske (tudi Slovenija) pa se ne zavedajo problema pomanjkanja delavcev čez desetletje ali dve.

»Ko govorimo o migrantih v nemškem gospodarstvu, imamo pogosto še vedno v mislih kiosk s hitro prehrano ali kitajsko restavracijo. Vendar podatki kažejo, da se bomo morali od teh klišejev posloviti,« pravi Amando Garcia Schmidt, eden izmed avtorjev študije o prispevku migrantov v nemškem gospodarstvu, ki jo je v teh dneh predstavila nemška fundacija Bertelsmann.

Študija nedvoumno razkriva, da migranti postajajo motor nemškega gospodarstva. Podatki so zgovorni. Podjetniki tujih korenin so v Nemčiji med letoma 2005 in 2014 ustvarili za tretjino več delovnih mest, za četrtino več je tudi podjetnikov migrantskega izvora, čeprav se je v tem času število migrantov povečalo le za devet odstotkov. Leta 2005 so v Nemčiji samostojni podjetniki z migrantskimi koreninami ustvarili 947 tisoč delovnih mest. Slabo desetletje kasneje skrbijo za 1,3 milijona delovnih mest. Največ, kar 158 tisoč delovnih mest, so ustvarili v zvezni deželi Severno Porenje - Westfalija, v Bavarski 119 tisoč, v Baden-Würterburgu 106 tisoč, v Hessnu 77 tisoč, v Berlinu pa 73 tisoč delovnih mest. Če je še nedavno veljalo, da podjetniki z migrantskimi koreninami ustvarjajo delovna mesta le v trgovini in v gostinstvu, so danes vse bolj prisotni tudi v drugih gospodarskih panogah. Avtorji raziskave ugotavljajo, da se je najbolj povečal njihov delež v storitvenih dejavnostih, v gradbeništvu, v predelovalnih obratih, vse bolj pa so prisotni tudi v tehnoloških podjetjih z visoko dodano vrednostjo. Res je, da ti podjetniki še vedno zaslužijo za 30 odstotkov manj kot »pravi« nemški podjetniki.

Bertelsmannova študija s poudarkom na prispevku migrantskih delavcev in podjetnikov v nemškem gospodarstvu je seveda izšla ob primernem času, saj se nemški politiki sprašujejo, kako najti zaposlitev za milijon beguncev in migrantov z Bližnjega vzhoda, ki jim je Nemčija v zadnjih dveh letih velikodušno odprla svoja vrata. Tudi zato je Aart de Geus, izvršni direktor fundacije Bertelsmann, opozoril, da glavni problem pri zaposlovanju teh ljudi nastaja zaradi šumov v komunikaciji med Gospodarsko zbornico Nemčije, občinami in podjetji. »Le s skupno in premišljeno strategijo bi lahko našli načine za uspešno integracijo novih podjetnikov.«

Na leto se izseli iz Slovenije okoli osem tisoč Slovencev in Slovenk, vanjo pa se priseli le nekaj tisoč tujcev.

Velika nemška podjetja so namreč v zadnjem času predmet kritik, da so storila premalo pri vključevanju beguncev na trg dela. Časopis Frankfurter Allgemeine Zeitung je pred mesecem poročal, da je 30 največjih nemških podjetij od junija zaposlilo le 54 beguncev, kar je smešno nizka številka, čeprav podjetja trdijo, da večine teh ljudi (za zdaj) ne morejo zaposliti, ker ne znajo jezika in nimajo ustreznih kvalifikacij. Da bi našli skupni jezik pri zaposlovanju novih migrantov in analizirali pilotne projekte njihovega zaposlovanja, se bo kanclerka Angela Merkel sredi septembra sestala s predstavniki Siemensa, Opla, Volkswagna, RWE-ja in Evonika.

Vsekakor je Merklova ena izmed redkih evropskih političark, ki se zaveda potreb po priseljevanju tujih delavcev. Le z njimi bi lahko zapolnili vrzel, ki že nastaja na trgu dela zaradi staranja prebivalstva. Številke, podobne trende pa najdemo v vseh državah EU, so zgovorne. Trenutno je v Nemčiji 46 milijonov za delo sposobnih ljudi. Brez priseljencev bo v naslednjih tridesetih letih njihovo število upadlo na 29 milijonov. S podaljšanjem delovne dobe na 70 let bi pridobili le 4,4 milijona delavcev. Zato je nujen dotok tujih delavcev. Na te probleme je Nemčijo opozorila tudi OECD, saj bo morala Nemčija »po letu 2020 zaradi staranja prebivalstva sprejeti ukrepe za okrepitev trga dela z novimi delavci. Potrebni bodo dodatni ukrepi za integracijo sedanjih migrantov in beguncev v trg dela, razširiti bo treba priložnosti za polno zaposlitev priseljenih žensk in podaljšati delovno dobo.«

Nemčija se je v prejšnjih letih osredotočala le na visoko kvalificirane delavce, zdaj pa potrebuje tudi delavce z nižjo stopnjo izobrazbe. V zadnjih štirih letih se je sprostilo milijon novih delovnih mest za delavce z nižjo ali srednjo izobrazbo. Potrebujejo medicinske sestre, negovalke v domovih za starejše, osebje v restavracijah in delavce v kmetijstvu. Koliko lahko to vrzel zapolnijo ljudje, ki so prišli z begunskim valom, ni jasno, saj naj bi imela po podatkih, ki so na voljo, okoli petina beguncev visoko izobrazbo, hkrati pa je od 50 do 60 odstotkov beguncev brez kakršnekoli izobrazbe. »Med tema dvema skrajnostma ni praktično ničesar,« je za Spiegel dejal Herbert Brücker iz nürnberškega Inštituta za raziskovanje zaposlovanja.

Starajoča se Slovenija

Večina evropskih držav se bo morala prej ali slej spoprijeti s krutimi demografskimi trendi staranja prebivalstva in upadanja za delo sposobnih ljudi. Razmere so, glede na podatke Eurostatove raziskave Europop, še posebej skrb zbujajoče za Slovenijo. Po njihovih podatkih naj bi se do leta 2030 število delovno sposobnih prebivalcev Slovenije (starih od 20 do 64 let) znižalo za 150 tisoč, število starejših od 65 let pa se bo povečalo za 166 tisoč. Če je bilo še pred nekaj leti od sto delovno sposobnih oseb odvisnih 27 starejših od 65 let, bo do leta 2030 takšnih že skoraj 45. Skrb zbujajo podatki o izseljevanju mladih, zlasti visoko izobraženih, iz Slovenije. Slovenija je imela v devetdesetih letih pozitiven prebivalstveni prirast, v zadnjem poldrugem desetletju pa se sooča z negativnim. Izseljevanje je zlasti intenzivno po letu 2012, saj se na leto izseli iz države okoli osem tisoč Slovencev in Slovenk, vanjo pa se priseli le nekaj tisoč tujcev. Dr. Janez Malačič, ekonomist in strokovnjak za demografska vprašanja, je za portal Siol komentiral: »Mi imamo o sebi morda malo boljše mnenje, kot se Slovenija dejansko uvršča glede na preostale države. Ne smemo pozabiti, da smo po vrsti vidikov pod povprečjem EU. Smo del okolja, ki je razvitejše od nas. Običajno je, da ljudje odhajajo v bolj razvita okolja.« Po njegovem »velike panike ne gre zganjati, to so običajni procesi v odprtem svetu«. Dr. Malačič je prepričan, da bi se morala Slovenija bolj prilagajati in ustvarjati okolje, ki bo privlačno za mlade. Po drugi strani opozarja, da se je v zadnjih 25 letih pri zaposlovanju tujcev pokazalo, da so se v Slovenijo priseljevali predvsem manj izobraženi. Zagovarja selektivno migracijsko politiko, da bi k nam prihajali ljudje, »ki bodo tu ustvarjalni, ki bodo prispevali k razvoju Slovenije … To je običajna kmečka logika, povsod po svetu delajo tako.«

V tej globalni bitki za talente so že dolgo najbolj uspešne ZDA, ki jim uspeva privabiti kar 55 odstotkov najboljših strokovnjakov, ki se ponujajo na svetovnem trgu dela. V Evropi najde ustrezno delo le 5 odstotkov strokovnjakov s tega trga, kar 85 odstotkov vseh, ki se iz tretjih držav zaposlijo na območju Evropske unije, pa so ljudje z nižjo ali srednjo izobrazbo. Vse države članice skušajo privabiti najbolj kvalificirane delavce. Slovenija je, kot vedno, zamudnica. Šele leta 2010 je ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve objavilo Strategijo ekonomskih migracij za obdobje od leta 2010 do 2020. Dr. Felicita Medved, avtorica osnutka resolucije o migracijski politiki, nam je takrat dejala, da se moramo tega dela lotiti takoj, če »Slovenija res želi privabiti k sebi ljudi tistih poklicev, ki jih potrebuje trg dela, in hkrati vse tiste talentirane ljudi iz drugih držav, ki bi lahko pripomogli k inovativnosti in h konkurenčnosti gospodarstva«. Nič se ni premaknilo.

Kar 90 odstotkov tujih delavcev v Sloveniji prihaja iz držav zahodnega Balkana. Zgovoren je podatek, da ima med njimi le 3,6 odstotka višjo ali visoko izobrazbo. Večina visokokvalificiranih ljudi, ki so se v devetdesetih letih zaradi vojn izseljevali iz teh držav, je obšla Slovenijo. Tudi danes Slovenija zanje ni zanimiva, saj so zanje dohodki v Sloveniji v primerjavi z zahodnimi državami razmeroma nizki, hkrati pa ima Slovenija dokaj restriktivno zakonodajo za pridobitev državljanstva. Obeti za Slovenijo, če se ne bo kaj korenito spremenilo v migracijski politiki, so slabi. Potrebovali pa bi, glede na UMAR-jeve projekcije o upadanje delovno aktivnega prebivalstva, selitveni prirast, ki bi v povprečju presegal 13.500 oseb na leto.

Iz raziskave, ki so jo v letu 2011 pripravili dr. Karmen Medica, Goran Lukić in dr. Ana Kralj, je vidno, da je še vedno največ delavcev iz tujih držav zaposlenih v gradbeništvu, predelovalnih dejavnostih, sledijo zaposlitve v prometu in skladiščenju. Večjega obsega t. i. etničnega podjetništva, ki je na Zahodu motor gospodarstev, pri nas ni. Na Zahodu, zlasti v Nemčiji, države gostiteljice spodbujajo različne oblike samozaposlitve, s katerimi delavce migrante spodbujajo k odpiranju manjših podjetij, ki imajo v gospodarstvu multiplikativne učinke. Zgovorna je OECD-jeva analiza etničnega podjetništva v Londonu, saj so podjetja migrantov z 20 odstotki udeležena v gospodarstvu britanske prestolnice, zaposlujejo 56 tisoč ljudi in ustvarijo 11 odstotkov vsega prometa v tem mestu. Iz njihove analize je vidno tudi, da je na Zahodu samozaposlenih tudi mnogo visoko izobraženih delavcev. Zlasti migranti zdravniki se pogosto odločajo za takšno obliko zaposlitve. V zadnjem času pa, če to spodbuja država gostiteljica, različne oblike sodobnih podjetij, start-upov, ustanavljajo tudi drugi visoko izobraženi migranti.

Tuje delavce bodo potrebovali povsod v Evropi.

Vsekakor priseljeni delavci prispevajo k dinamiki gospodarstev in s svojo kulturo in navadami obogatijo družbo države gostiteljice. Seveda vsi domačini ne mislijo tako. Eden izmed najbolj trdoživih mitov je, da naj bi domačinom odžirali delo in zaradi prevelike ponudbe na trgu dela zniževali plače. Toda ta teza, kot ugotavljajo novinarji Guardiana, ne drži niti v Britaniji, v kateri ta čas dela rekordnih 2,1 delavca s tujim državljanstvom oziroma 6,8 odstotka vseh zaposlenih. Ekonomist Jonathan Portes je za Guardian dejal, da je »sicer res, da Britanec ne more dobiti delovnega mesta, ki ga je že dobil priseljenec – toda to ne pomeni, da on ali ona ne bosta dobila nove zaposlitve, ki jo je nemara, posredno ali posredno, ustvaril ravno delavec migrant«.

Raziskava London School of Economics (LSE) dokazuje, da »področja gospodarstva, kjer deluje največ tujih delavcev, niso utrpela večjega padca v ponudbi delovnih mest, prav tako pa se niso znižale plače delavcem, rojenim v Britaniji«. Po njihovem je treba »padec v višini plač pripisati globalni finančni krizi in počasnemu okrevanju gospodarstva, ne pa priseljevanju«. Druge raziskave sicer ugotavljajo znižanje plač v nekaterih gospodarskih sektorjih, recimo v storitvenih dejavnostih, vendar znaša padec plač le eno odstotno točko. Jonathan Wadsworth iz LSE zato pravi, da ti »podatki lahko marsikoga presenetijo, toda dejstvo je, da tuji delavci niso škodovali plačam, delovnim mestom ali storitvenim dejavnostim, ki jih uživajo Britanci. V resnici gre Britaniji z migranti bolje. Za zdaj je priseljevanje iz EU ‘nujno zlo’, ki ga plačujemo za dostop do večjega trgovanja in tujih investicij, ki jih ustvarja enotni trg EU, priseljevanje pa ima nevtralne, če ne celo pozitivne učinke.« Nemška kanclerka Angela Merkel, ki se je dobro seznanila z demografskimi projekcijami, se zaveda pozitivnih učinkov, ki jih prispevajo delavci migranti. Zato se ne zmeni za reakcionarne klice nekaterih politikov in skupin, ki zagovarjajo ideologijo »Blut and Boden« v strahu za nemško samobitnost. Preprosta računica ji namreč pove, da so priseljenci »nujno zlo«, če hoče Nemčija ohraniti sedanjo raven blaginje. V mnogih vzhodnih in srednjeevropskih državah, mednje sodi tudi Slovenija, pa se tujih delavcev za zdaj otepajo z različnimi izgovori, pri čemer so najglasnejši populistični politiki.