Nedotakljivi

Novinarka Mladine v članku Nedotakljivi navaja več neresnic, povezanih z Banko Slovenije. 1. Glede zaplembe dokumentov v hišni preiskavi v Banki Sloveniji (BS) in opozorila ECB glede nujnosti varovanja zaupnosti dokumentov ponovno poudarjamo, da je BS problematizirala – in še vedno problematizira - način zasega podatkov v hišni preiskavi. Ta je bil namreč opravljen neselektivno (zasežena je bila tudi dokumentacija, nepovezana s predmetom preiskave, to je s sanacijo bank v letih 2013/14, konkretno v povezavi z izvedbo pregleda kakovosti sredstev - AQR, stres testov in izdajo odločb BS o izrednih ukrepih), hkrati niso bila upoštevana pravila zaupnosti dokumentov ECB. V skladu z določbama 334. člena Pogodbe o delovanju EU in 39. člena Statuta ESCB in ECB uživa ECB na ozemlju Unije privilegije in imuniteto, potrebno za opravljanje njenih nalog. V 39. členu Statuta je namreč izrecno določeno, da ECB uživa na ozemlju držav članic privilegije in imunitete, ki so potrebni za izvajanje njenih nalog pod pogoji, določenimi s Protokolom o privilegijih in imunitetah EU. V 2. členu Protokola (št. 7) o privilegijih in imunitetah EU pa je določeno, da so arhivi Unije nedotakljivi, pri čemer iz 1. odstavka 22. člena navedenega protokola izhaja, da se le-ta uporablja tudi za ECB, člane njenih organov in zaposlene. Zato primera, ki ju kot primerljiva s hišno preiskavo v BS navaja novinarka (zaslišanje g. Tricheta in preiskava italijanskega guvernerja g. Visca) dejansko nista primerljiva, saj v teh primerih ni prišlo do enakih okoliščin (neselektivni zaseg dokumentacije, neupoštevanje pravil zaupnosti) in zato pri njih ECB ni imela razloga za odziv. 2. Stališče BS je in ostaja, da morajo biti vsi postopki izpeljani zakonito in morebitne pravne nejasnosti odpravljene. Ker so se v okviru postopka odločanja Okrožnega sodišča, ki je BS odredilo, da preiskovalni komisiji DZ izroči zapisnike ožjega kolegija guvernerja (OKG), odprle določene pravne dileme oziroma so bile v postopku ugotovljene nekatere procesne pomanjkljivosti, se je BS najprej obrnila na Upravno sodišče, da presodi, ali so bili postopki izpeljani ustrezno. Upravno sodišče je tožbo zaradi nepristojnosti zavrglo. Pri tem ponavljamo, da BS zaradi vseh obtožb, ki so stalnica tudi v Mladini, podpira vsa prizadevanja pristojnih organov v zvezi z ugotavljanjem zlorab v slovenskem bančnem sistemu in tudi v interesu BS je, da Preiskovalna komisija

DZ, ki ugotavlja vzroke in odgovornost za sanacijo bančnega sistema 2013/2014, svojo nalogo opravi. BS je komisiji od sredine lanskega leta skupno izročila okrog 33.000 strani oziroma vso zahtevano dokumentacijo – tudi zapisnike OKG. 3. O „moči Banke Slovenije“, ki je po mnenju novinarke „izjemna“: „S svojimi „izračuni“ bančne luknje je določala višino zadolžitve“. BS ni računala bančne luknje in dokapitalizacija bank leta 2013 nikakor ni temeljila na izračunih BS. Evropska komisija je aprila 2013 objavila rezultate poglobljenega pregleda za Slovenijo (Macroeconomic Imbalances Slovenia 2013) z ugotovitvijo, da v Sloveniji obstajajo čezmerna makroekonomska neravnotežja in pozvala k izvedbi skrbnega pregleda bank, julija 2013 je k pregledu kakovosti aktive pozval še Svet EU. Zato je v juliju 2013 Banka Slovenije v sodelovanju z Ministrstvom za finance pristopila k organizaciji izvedbe pregleda. Pregled slovenskega bančnega sistema je bil - tako kot pred tem pregledi vseh bančnih sistemov v državah, ki zaradi makroekonomskih neravnotežij niso bile zmožne več (re)financirati državnega dolga in/oziroma dolga bank (Portugalska, Španija, Grčija, Irska, Ciper) - izveden v obliki t.i. skrbnega pregleda, ki vključuje pregled kakovosti sredstev (AQR) ter izvedbo „bottom up“ stresnih testov. AQR, s katerimi so bile izračunane potrebne dodatne slabitve na portfeljih bank, sta izvedli družbi Deloitte, d.o.o. in Ernst&Young, stresne teste družba Oliver Wyman (po pristopu „bottom up“) in družba Roland Berger (po pristop „top down“); seznam izvajalcev in stroškov je objavljen na spletni strani BS. Z najemom zunanjih specializiranih institucij, ki so izvajale skrbne preglede tudi v drugih državah Evrosistema, je Banka Slovenije zagotovila s strani Evropske komisije pozvano izvedbo neodvisnega pregleda in objektivno oceno kapitalskega primanjkljaja, s čimer je Vladi odprla možnost za pridobitev dovoljenj za državno pomoč bankam. Poudariti gre, da je Vlada sanacijo bank uvrstila med reformne Ukrepe za oživitev gospodarske rasti na kratek rok v Nacionalnem reformnem programu 2013-2014.

4. Novinarka navaja, da je BS s tem, ko je prej kot evropski bančni regulator uvedla strožje standarde glede kapitalske ustreznosti „povzročila kreditni krč in bila posredno kriva za stečaj ali prisilno prodajo številnih slovenskih podjetij“. Novinarka tako spet ponavlja tezo, ki jo je navedla že v prejšnji Mladini (št. 31, 5. 8. 2016) v članku o ribogojnici Fonda »Žrtve stiskanja« in ki jo sicer po medijih, redno v Mladini, promovira zlasti finančni minister iz obdobja 2008-2012, ko je soočen s kritikami, da vlada 2008-2012, ki je državo vodila ob izbruhu finančne krize, ni ustrezno in pravočasno reagirala na gospodarske posledice krize. Ne novinarka in ne bivši minister ne navajata ene ključnih okoliščin, zaradi katere je prišlo do krčenja bilanc bank – to je visoke odvisnosti slovenskih bank in njihove kreditne aktivnosti od virov v tujini. Leta 2009 so imele banke v Sloveniji kar četrtino virov financiranja najetih pri bankah v tujini in ta denar so morale – zaradi razmer v svetovnem gospodarstvu, še bolj pa zaradi dogajanj v Sloveniji (krčenje BDP, padec ratingov tudi zaradi šibkega kapitalskega položaja bank in visoke zadolženosti velikega dela gospodarskih družb ) – ob dospelosti vračati; že do konca leta 2012 je delež teh virov padel na 16,5 odstotka. Obveznosti slovenskega bančnega sistema do tujih bank so se med decembrom 2008 in decembrom 2012 znižale za dobrih 8 milijard evrov; iz skoraj 16 milijard evrov na pod 8 milijard evrov. Do sanacije bank leta 2013 ni bilo dovolj narejenega, da bi se bankam povečale možnosti za obnovitev financiranja ob dospelosti tujih grosističnih virov.

Problematična so bila področja zagotavljanja politične stabilnosti, pravočasne in proaktivne gospodarske politike in zakonodaje (finančno prestrukturiranje družb) in tudi pravočasnost programa reševanja problematike v bankah, začenši z zagotavljanjem ustrezne kapitaliziranosti bank. Podatki Evropske komisije namreč kažejo, da so države EU v prvih letih krize 2008-2011 za dokapitalizacije bank v povprečju dale 2,5% BDP, Slovenija pa le 0,8% BDP. 5. Glede bodoče revizije Banke Slovenije s strani Računskega sodišča RS novinarka navaja, kako nemško računsko sodišče že desetletja revidira smotrnost poslovanja nemške centralne banke, da imajo državni revizorji dostop do vseh področij Deutsche Bundesbank razen področja denarne politike, da pa po zadnji verziji zakona računski sodniki pri BS te možnosti ne bodo imeli. Pisanje novinarke, ki primerja nadzor računskega sodišča nad nemško in slovensko centralno banko, je zavajajoče. Deutsche Bundesbank namreč ne opravlja nadzorniške funkcije bank enako kot Banka Slovenije, obstaja ključna razlika: v Nemčiji nadzor nad finančnimi institucijami izvaja poseben nadzornik – to je BaFin, ki je pristojen tudi za banke. V Sloveniji nadzor nad bankami v celoti izvaja Banka Slovenije. Zato je nenavadna teza, ki jo izpelje novinarka, da bi po zgledu nadzora nad nemško centralno banko moralo tudi slovensko Računsko sodišče imeti pravico ugotavljati, ali „Banka Slovenije ustrezno izvaja nadzor nad poslovanjem Delavske hranilnice“. Brez navedbe in upoštevanja omenjene ključne razlike med nemško in slovensko centralno banko ni mogoče in je nedopustno vleči vzporednice med nadzorom, ki ga je s strani računskega sodišča deležna nemška in ga bo slovenska centralna banka.