Zakaj Amerika ne najde pravega lažnivca 

Levičarski in desničarski Američani živijo v ločenih svetovih. Informirajo se iz ločenih virov. Politizirani mediji in spletne strani svojim uporabnikom podajajo resnico, ki se s tisto iz nasprotnega tabora komajda ujema. Že besedišče uporabljajo različno. Eni želijo »priseljencem brez dokumentov« olajšati »pot do državljanstva«, drugi rohnijo proti »amnestiji« za »ilegelne tujce«. Kar je za ene »davek na dediščino, je za druge »davek na smrt«. Levičarji obljubljajo »varnost z orožjem«, desničarji se borijo proti »nadzoru posesti orožja«. V spopadu med kandidatko demokratske stranke za predsednico ZDA Hillary Clinton in kandidatom republikanske stranke Donaldom Trumpom polarizacija dobiva nove razsežnosti. Državljani nimajo več skupnega imenovalca za ugotavljanje, kaj je resnica in kaj laž.

Prevara, laž in skrivnostnost so glavne teme tokratne kampanje, v Frankfurter Allgemeine piše Andreas Ross. Demokratka Hillary Clinton niti vladi ni dovolila dostopa do svojih sporočil elektronske pošte. Govori, ki jih je imela za bankirje in za katere je dobila bogato plačilo, ostajajo pod ključem. Republikanec Donald Trump se upira objavi svojih davčnih napovedi. Nihče se ne more spomniti kandidata za predsednika, ki bi ga dejstva tako malo skrbela kot Trumpa. Ne njega, ampak Clintonovo po vsej državi na plakatih sramotijo kot »lažnivko«. Ko Trumpovi podporniki Clintonovi očitajo zlaganost, njemu pa resnicoljubnost, korektna raba dejstev zanje ni najpomembnejša.

Veliko Američanov vidi Trumpa kot nekoga, ki je iskren. Njegovo preprosto, slovnično pogosto nepravilno, grobo izražanje vidijo kot dokaz, da jim predstavlja svoja »prava« stališča. Z domnevami in trditvami, ki jih je mogoče zlahka zavrniti, v očeh privržencev Trump celo povečuje zaupanje. Kdo, ki nosi svoje srce na jeziku, ima vendar prav v vseh podrobnostih?

Tudi Hillary Clinton je prikrojila dejstva. Trditev, da je resničnost njenih odgovorov na vprašanja o aferi z elektronsko pošto potrdil direktor agencije FBI, ji je v časopisu Washington Postu prinesla najvišjo kazen – štiri Ostržke. Pogosto se ji to ne dogaja. Za razliko od Trumpa redko odgovarja na vprašanja novinarjev na tiskovnih konferencah. V intervjujih daje šablonske odgovore. Odgovorom na nepričakovana vprašanja se raje izogne, kot da bi povedala kaj nepremišljenega. Njeni govori so pripravljeni vnaprej. Trump pa zaupa svojemu instinktu. Podpira odklon od politike »najprej premisli, potem povej«. S tem uspeva pri ljudeh, ki so prepričani, da bi »navadni ljudje« lažje rešili probleme ZDA kot politiki.

Clintonova je bolj podobna sedanjemu predsedniku Baracku Obami, ki pogosto dolgo išče prave besede. Mnogi državljani to vidijo kot poskus zamegljevanja. Upoštevanje ranljivosti določenih skupin ali narodnosti ti ljudje ne vidijo kot dokaz za preudarno vodenje, ampak kot neiskrenost. Trump je milijonom Američanov pihnil na dušo, ko je rekel: »Nimamo več časa za politično korektnost«. Veliko več časa ima za nekorektnosti. Samo izjav, za katere pravi, da jih nikoli ni izrekel, čeprav posnetki na portalu YouTube dokazujejo nasprotno, si je nabral že ogromno.

Podporniki Hillary Clinton so lani v jeseni bili navdušeni, ko je kot nekdanja zunanja ministrica v kongresu suvereno prestala 11-urno zaslišanje o napadu na veleposlaništvo ZDA v Bengaziju v Libiji. Po mnenju njenih nasprotnikov pa je v tem zagovoru samo dokazala, da je mojstrica prevar. Kot nekdanja prva dama, senatorka in ministrica je že desetletja pod drobnogledom. Je živ dokaz za to, da je vedno mogoče najti nekaj, kar je nepojasnjeno, obremenilno, če nekoga trdo napademo z obtožbami. Te v primeru Clintonove segajo od korupcije pri nakupu nepremičnin do umora vladnega pravnika.

Uredništvo časopisa New York Times je pred kratkim na naslovnici objavilo ugotovitev, da v predvolilni kampanji uravnoteženo poročanje tako rekoč ni več mogoče. Kako to doseči, ko klasična političarka nastopa proti človeku, ki iz dneva v dan stresa sporne izjave, pomembni ljudje iz obeh političnih strank pa so prepričani, da je nevaren za svet?

Andreas Ross opozarja, da Američani ne bodo kmalu spet našli skupnega jezika, kaj šele prišli do enotnega tolmačenja političnih dogodkov. Veliko bi že bilo, če bi se oba tabora lahko sporazumela za skupno temeljno pravilo, ki je: Kdor svojih argumentov ne navaja na podlagi dejstev in namesto tega širi lažne strahove ter občutke prodaja kot dejstva, ne izpolnjuje pogojev za zasedbo visokih položajev v službi javnosti. Na kratko rečeno, kdor namerno govori neresnico je lažnivec.