Resnična cena varovanja narave

Območje naravnega rezervata Central Kalahari v osrednji Bocvani je še stoletja dom in starodavno lovišče avtohtonega plemena San. Toda zdaj jim grozi izgon, poroča Guardian. Bocvanski minister za divje živali Tsekedi Khama (brat predsednika Iana Khame) je namreč pred kratkim uvedel zakon, po katerem lahko oblasti ustrelijo divje lovce na licu mesta, če jih zalotijo pri lovu. Zdaj nad rezervatom letijo močno oboroženi helikopterji, po njem pa se sprehajajo varnostniki. Ukrep, ki ga podpirajo tudi mnogi okoljevarstveniki, naj bi po besedah ministra omejil divji lov in tako ohromil ilegalno trgovino z divjimi živalmi, ki jo tako Evropa kot Združene države Amerike vidita kot katastrofalno za biodiverziteto teh območij. Toda tam, kjer lovi pleme San, ni ogroženih vrst, kot sta denimo slon ali nosorog. Ukrep je tako zadnji izmed mnogih, ki jih je bocvanska vlada sprejela v svoji tihi vojni nad plemenom, enim najranljivejših na svetu. Toda Bocvana ni edina, ki se je pod pretvezo okoljevarstva spravila nad avtohtono prebivalstvo - podobni primeri se vrstijo po celem svetu.

V zadnjih 20 letih so Sancem sistematično odvzeli njihove domove, posest in kulturo. Po seriji prisilnih izselitev so bili njihovi domovi zažgani, šole in zdravstveni centri zaprti in oskrba z vodo prekinjena. Ti ljudje zdaj živijo razlaščeni na obrobjih parka, v katerega ne smejo niti vstopiti, kaj šele loviti na tem območju, na katerem samooskrbno živijo že od vekomaj. Hkrati so pa oblasti v rezervatu dovolile odprtje enega največjih rudnikov diamantov na svetu in izrekle dobrodošlico bogatim lovcem velike divjadi v na novo zgrajena bivališča za divjad. Je to res varovanje narave ali le trpinčenje ranljivih in izkoriščanje naravnih bogastev za profit?

Primer ni osamljen – podobne stvari se dogajajo po vsem svetu. Aktivisti, akademiki in okoljevarstveniki opozarjajo, da so v imenu ohranjanja in varovanja narave mnogim plemenom grozljivo zlorabljene človekove pravice. To je namreč izgovor, ki ga države uporabijo, kadar želijo avtohtone prebivalce odgnati od njihovih življenjskih prostorov in tako narediti prostor za turizem in industrijo. Ta problem bo izpostavljen na kongresu Svetovne zveze za varstvo narave, ki bo potekal v začetku septembra na Havajih.

»Najbolj ranljiva plemena na svetu plačujejo ceno današnjih prizadevanj za zaščito in ohranjanje narave,« pravi Victoria Tauli-Corpuz, posebna poročevalka Združenih narodov za pravice avtohtonih ljudstev, ki je že opozarjala na vpliv, ki ga imajo okoljevarstveni ukrepi na plemenske narode v Keniji, Ugandi, Bangladešu, Namibiji, Etiopiji, Južni Afriki, Argentini, Čilu, Ekvadorju in tudi Bocvani. »To se dogaja po celotni Afriki in Aziji,« pravi Tauli-Corpuzova: »Vsi se lahko strinjamo s cilji ohranjanja narave. Toda če ta varovana območja potem preplavijo rudarska podjetja, v čem je pravzaprav smisel?« Poročevalka bo na svoje ugotovitve opozorila tudi na kongresu. »Hiše še vedno zažigajo, ljudje so na silo razseljeni. Zaščitena območja se še naprej razširjajo, toda grožnje proti njim se prav tako večajo.« V Indiji so mnoga plemena prisiljena zapustiti svoje domove, saj so tam rezervati za tigre; plemena Ogwiek, Sengwer, San, Maasai in Baka so prav tako primorana zapustiti svoja naravna življenjska okolja v Afriki; etnične skupine od Tajske do Ekvadorja, Kameruna do Bangladeša so razlaščene v imenu varovanja narave. Rosaleen Duffy, politična ekologinja na Univerzi v Sheffieldu, pravi, da je prisilnih izselitev pravzaprav vedno manj: "Bolj pogoste so vsakodnevne oblike izključitve plemen in ustvarjanje pogojev v zaščitenih območjih, v katerih je nemogoče, da bi kdorkoli tam živel."

Borci za človekove pravice opozarjajo na še en problem, in sicer da se vlade v omenjenih državah dogovarjajo z bogatimi skupinami za ohranjanje narave v Evropi in severni Ameriki, da izkoristijo bilijone, ki jih za ohranjanje narave ponujajo svetovne banke, severne vlade in ustanove, ki se borijo proti podnebnim spremembam. Finančna sredstva tako prihajajo v države, a vlade ne spoštujejo mednarodnih zakonov, da bi zaščitile svoje skupnosti. »Vlade so naklonjene pobudam za zaščito narave, saj je tu veliko denarja v igri,« pravi Tauli-Corpuzova: »Toda ko je njihov glavni cilj, da iz okoljevarstva generirajo dobiček, se želijo znebiti ljudi, ki živijo na varovanih območjih. To se zdaj dogaja.« Večinski del 6000 narodnih parov in 100.000 varovanih območij na svetu je bil ustvarjen z odstranitvijo plemenskih skupin. Na stotine novih parkov je ustvarjenih vsako leto, saj države stremijo k izpolnitvi cilja Združenih narodov, da bo do leta 2020 zaščitenih 17 odstotkov vseh površin na Zemlji.

Toda lobij za vračanje varovanih območij svojim prvotnim »lastnikom« raste. Raziskave Centra za raziskovanje mednarodnega gozdarstva in Svetovne banke kažejo, da ko so tradicionalnim skupnostim dodeljene polne pravne pravice do njihovih ozemlij, varujejo okolje bolj učinkovito kot države in z nižjimi stroški. Tudi vodilni svetovni okoljevarstveniki, kot so Noam Chomsky, Jonathom Porritt in Ghillean Prance, so v preteklosti že dejali: »Svet si ne more več privoščiti okoljevarstveni model, ki uničuje plemenske skupnosti: škoduje tako človeški raznovrstnosti kot okolju.«