Vojna na plažah

Aheda Zanetti ima libanonske korenine, živi z Avstraliji, ukvarja se z modo. Leta 2004 je ustvarila »hijood«, pokrivalo za muslimanke, ki se ukvarjajo s športom. Na olimpijskih igrah v Pekingu ga je uporabljala Rukaja Al Ghasra iz Bahrajna. Aheda Zanetti je oblikovala tudi burkini, posebno plavalno obleko, namenjeno tistim, ki na plažah ne želijo razkazovati svojega telesa. Burkini je postal uspešnica, Zanettijeva naj bi jih doslej prodala več kot 700.000. Burkini, kot pravijo na spletni strani trgovine, naj bi bil oblikovan v skladu z islamskimi pravili oblačenja, kar naj bi potrdile številne islamske skupnosti, hkrati pa predstavlja »svobodo, prilagodljivost, zaupanje«. »To je najboljša obleka, ki sem jo kupila zase in za hčerko,« lahko na spletni strani podjetja Ahiida preberemo izpoved neke Asme Adam iz Portugalske. »Bila sem zelo vesela, da sem spoznala nekoga, ki je oblikoval aktivna oblačila za ženske, ki poudarjajo skromnost in dostojanstvo. Nisem muslimanka, sem katoliške vere, a se vseeno ne oblačim kot večina ljudi v mojem okolju,« je dodala neka Sophia iz ZDA.

Burkini se prodaja v različnih izvedbah, za dekleta, odrasle ženske, za bolj ali manj vitke, obstajajo takšen, ki pokrije celo telo, in takšen, v katerem so odkrite roke od komolcev in noge od kolen navzdol, obstajajo različice s pokrivalom ter brez njega. Najcenejši stane 35 evrov, najdražji sto evrov. Ne nosijo ga le muslimanke, zanj naj bi se zanimali tudi judje, hindujci, nekateri ga uporabljajo kot zaščito kože pred močnim soncem. »Ko sem leta 2004 naredila burkini, je bil njegov namen, da ženskam da svobodo, ne pa da se jim svoboda omeji,« je v Guardianu zapisala Zanettijeva.

Vsi ne mislijo tako. Za Davida Lisnarda, župana Cannesa, člana desnega UMP, naj bi bil burkini nedobrodošel, simbol islamskega radikalizma, ogrožal naj bi javni red in mir. Zato je pred mesecem dni njegovo uporabo prepovedal, sledilo mu je še okoli 30 drugih županov. Med drugimi je burkini prepovedala Nica, saj naj bi bila njegova nošnja glede na nedavni teroristični napad »nesprejemljiva provokacija«. Diskriminatorna prepoved nošnje burkinija ni dokončna, najvišje francosko upravno sodišče jo je za eno izmed občin odpravilo. Po mnenju sodnikov je omejevanje svobode posameznikov upravičeno le, če obstajajo »dokazna tveganja« za javni red. V primeru burkinija tega tveganja ni. Zgolj kot opomba: Francija je pred leti na javnih mestih, na ulicah, v trgovinah, muzejih prepovedala burke, vsa pokrivala, ki zakrivajo ves obraz (tudi maske, balaklave, nikabe …). Prepovedi je pritrdilo Evropsko sodišče za človekove pravice, njen namen »zagotavljanje družbene kohezije« naj bi bil dovolj dobro pravno utemeljen. S prepovedjo popolnega zakrivanja obraza se je strinjal tedanji sodnik na evropskem sodišču za človekove pravice Boštjan M. Zupančič.

A burka seveda ni burkini, razlika je povsem očitna; če prva pomeni podreditev, ima drugi lahko emancipatorno vlogo. Veliko francoskih politikov se z odločitvijo francoskega upravnega sodišča ne strinja. Prepoved burkinija podpirajo desni populisti, Marine Le Pen, Nicholas Sarkozy, a tudi socialistični predsednik vlade Manuel Valls, za katerega naj bi bil burkini politični, kontrakulturni projekt, »ki ni v skladu s francoskimi vrednotami«, vrednotami enakopravnosti moških in žensk.

Osemnajstletna Romaissaa Benzizoune, muslimanka iz newyorškega Queensa, ki trenutno nosi burkini v roza barvi, premiera Francije in francoskih županov ne razume. Kot je zapisala v New York Timesu, je pravi ekstremizem preprečiti muslimankam, da bi obiskovale plažo oblečene, kakor si želijo. »Bilo bil protislovno, če bi nosila hidžab na ulici in bikini v bazenu,« je zapisala, burkini zanjo predstavlja islamski način življenja, a ji hkrati omogoča, da je običajna ameriška najstnica, da zaradi veroizpovedi ni (povsem) izločena.

Konec racionalnosti

Zgodba o zakrivanju in razgaljanju teles na plaži je tako paradoksalna, da je lepa v svoji absurdnosti. Nekoč so (tudi v Franciji) zapovedovali, kako morajo biti ženske oblečene, kako globoki so lahko dekolteji, kako dolga (ali kratka) naj bodo krila, kaj naj kopalke zakrivajo, kaj odkrivajo. Danes se zapoveduje, da morajo biti ženske razgaljene, kar je le druga stran iste totalitarne zapovedi. Podrejanje ženskega telesa je bilo vedno bojno polje moške prevlade, zakrite za besedami o moralnosti, družbeni sprejemljivosti. Le da so se nekoč moški, nosilci družbene moči, sklicevali na religiozno moralnost, tokrat, v Franciji, na sekularno. Danes naj bi bilo nemoralno, necivilizirano, da so ženske preveč zakrite, nekoč je bilo nemoralno, obsceno, če so bile premalo. Ko se je pred desetletji pojavil bikini, ga je kot grešnega označil papež. Morda res drži, da se za logiko burkinija skriva podobna logika kot pri burkah, zakrivanje ženskega telesa pred nepravimi očmi, a povsem enako je s prisilnim razgaljanjem ali z modnimi zapovedi o tem, kakšna naj bi bila idealna telesa žensk (in moških).

»Včasih se vprašam, ali si ne bi, če bi bila muslimanka, danes nadela hidžaba ali vsaj rute. Nisem prepričana, da ne. Zdi se mi, da se za burko ne bi odločila, čeprav sama ne vidim bistvene razlike med hidžabom in burko, vendar slednjo povezujem s talibani, njihovim nasiljem nad ženskami v Afganistanu, nasilje pa zavračam,« pravi dr. Marjana Harcet, teologinja in religiologinja, avtorica knjige Alahove neveste, ki govori o vlogi islama pri oblikovanju ženske identitete. »Tako kot se mi upira nasilje, ki od žensk zahteva zakrivanje, se mi enako, ali morda še bolj, upira nasilje, ki zahteva razgaljenje. Pa tudi prostočasni moralizatorji mi ne ležijo: ne glede na to, ali se zgražajo nad ženskimi dekolteji ali nad ženskimi irokezami. V takšni Evropi občutim predvsem žalost in čudenje nad tem, v kaj se je izrodila ideja svobode, enakopravnosti, da ne omenjam bratstva in, dodajam, sestrstva.« O vprašanju verske ali sekularne zapovedi oblačenja Harcetova omeni primer Azar Nafisi, iranske pisateljice, avtorice knjige Prebiranje Lolite v Teheranu. Potem ko so v Iranu v štiridesetih letih prejšnjega stoletja v imenu modernizacije od Azarine babice zahtevali, da se odkrije, sname svoj čador in ruto, ta mesece ni zapustila hiše, a njena vnukinja, pisateljica, pa se je počutila prav tako osramočeno, ko so nekaj desetletij kasneje po islamski revoluciji od nje terjali, da se pokrije. »Temu se je uprla, to je bil eden od razlogov, da je zapustila delovno mesto in domače okolje, ker se ni mogla sprijazniti s tem, da ji kdo od zunaj ukazuje, kako naj se oblači. Ko oblačila postanejo orodje moči, je to nasilje. V imenu sekularizma? Prav, pa slecimo redovnice. In redovnike. Da vidimo, ali bo to šlo v sekularni Evropi. Prisilna in popolna opustitev tradicije ni nič manjše nasilje kot vsiljevanje enega samega, obvezujočega, za vse enakega načina oblačenja.«

Vprašanje burkinija ni le vprašanja feminizma, ženske emancipacije zunaj ali znotraj islama, vprašanje burkinija je hkrati vprašanje islama v francoski, zahodni kulturi, vprašanje priseljenstva, getoizacije, strahu. Pri čemer je strah pred terorizmom razumljiv, nerazumljivo je, da se zaradi strahu sprejemajo zakonske odločitve. »Prepoved je najprej čustvena reakcija na Nico, Rouvray, na podobne dogodke, kar je razumljivo, ljudje bi radi sprostili negativna čustva do islama – ta teroristična dejanja so imela islamski podpis. A hkrati je treba reči, da se za liberalne vrednote ne moremo boriti s prepovedmi, izhajati bi morali iz razumevanja položaja muslimank. Mnoge izmed njih živijo v precepu, na eni strani živijo v tradiciji, po drugi strani je burkini dobrodošel kompromis, saj omogoča integracijo muslimank vsaj na plaži,« pravi sociolog religije dr. Marjan Smrke. »Kaj na drugi stani pomeni prepoved burkinija? Izolacijo in segregacijo. To pa sta dejavnika frustracije, ki napaja terorizem.« Če bi izbruhnila vojna civilizacij na plaži, bi ta škodila vsem. »Pomislimo, kaj bi bilo, če bi v Šarm el Šejku ali pa v Dubaju prepovedali bikini, češ da naj ta ne bi bil v skladu z lokalno tradicijo.«

Tudi dr. Aleš Črnič, ki prav tako preučuje pojav religije v modernih družbah, razmišlja podobno, le bolj oster je. Po njegovem je francoski poskus prepovedi burkinija zadnji simptom izginjanja racionalnosti iz evropske politike in javnega življenja. »Islamisti širom po svetu so lahko nadvse zadovoljni. Poldrugo desetletje po začetku t. i. svetovne vojne proti terorizmu skuša zibelka razsvetljenstva braniti enakost, bratstvo in svobodo s predpisovanjem ženskih oblačil – kot ISIS in talibani.« Tako, kar je še en dokaz iracionalnosti, burkiniju v imenu islamizma nasprotujejo pripadniki ISIS-a, hkrati pa zaradi navideznega republikanizma moti nekatere francoske politike. »Očitno se pojmovanja francoske laičnosti kot poroka javnega prostora, v katerem smo lahko vsi drugačni, dokončno umikajo tem drugim, ki fundamentalistično zahtevajo, da smo v javnem prostoru vsi enaki. Kako žalostna degradacija razsvetljenskih načel!«

Posledica prepovedi je zgolj nov konflikt. Črnič podobno kot Smrke opozarja na past, v katero se počasi potaplja Francija. »Spomnimo se, kako so po 11. septembru 2001 ranjeni Američani zamerili Francozom, ker so opozarjali na pomanjkljivosti njihove manihejske, črno-bele razlage zapletenih razmer, ki so pripeljale do napadov na newyorška dvojčka in Pentagon – po lanskih in letošnjih terorističnih napadih v Evropi zdaj postaja očitno, da se je v isto zanko ujela tudi Francija. Vložene milijarde in vedno nova omejevanja osebnih svoboščin terorizma ne preprečujejo, temveč mu – ravno nasprotno – zagotavljajo ugodne razmere za rast. A ogenj še zmeraj gasimo z oljem. Je res tako težko razumeti, da nova simbolna izključevanja muslimanov iz zahodnih družb kličejo po njihovi še večji radikalizaciji?«

Novodobni imperializem

Za muslimane je sicer zakrivanje žensk na ravni verske resnice, z različnimi odtenki in izvedbami. Spodobno oblačenje naj bi tako za moške kot ženske pomenilo izpoved moralne drže in vere, pri čemer pa naj bi si ženske prekrivale telo tudi zaradi skušnjave, poželjivih moških pogledov. Nevzet Porić, tajnik Islamske skupnosti v Sloveniji, v svojem imenu pojasnjuje: »V islamu obstajajo določena pravila, ki naj bi se jih verniki držali, eno izmed takšnih pravil je pokrivanje ženskega telesa. Večina različnih vej v islamu se strinja, da morajo ženske nositi naglavne rute, da morajo imeti pokrito telo, razen obraza, rok, nog do stopal …« Kaj pa podrejanje ženske? »Kaj je pretirano in kaj ni, ne morem soditi, a burka je nekaj povsem drugega, kot so naglavne rute. Gre za kulturni običaj, islam je ne zapoveduje, zakriti obraz ni verski predpis, v slovenski islamski skupnosti žensk, ki nosijo burke, ni, morda je takšna kakšna tujka ali turistka, v skupnosti jih nimamo.«

Islam ni enovit svet, v Pakistanu je položaj ženske drugačen kot denimo v Libanonu ali v Franciji. Prav tako nikakor ne velja, da so vsi muslimani teroristi. Smrke tako pravi, »da si nekateri prisvajajo islam, teroristične napade izvajajo v imenu religije, ne da bi bili za to pooblaščeni. Mnogi imami, kleriki so v Franciji protestirali in jasno obsodili teroristična dejanja.«

Za revitalizacijo zakrivanja žensk, ki se je zgodila v zadnjih desetletjih – morda je bolje zapisati, da jo Zahodnjaki prej opazimo, kar je lahko posledica emancipacije muslimank, ki vstopajo v javno življenje – je po mnenju dr. Primoža Šterbenca, docenta na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, kriv Zahod. »V arabskem in muslimanskem svetu je postkolonialna država prevladujoče nadaljevala kolonialno politiko sekularizma, agresivnega izrivanja islama iz javnega prostora, v kar je sodila tudi (manjša ali večja) averzija do islamskega načina oblačenja. Tudi prebivalstvo je takrat v precejšnji oz. veliki meri sprejemalo takšne politike.« Šterbenc dodaja, da je do velike spremembe prišlo s »ponovnim dvigom islama« v prvi polovici 70. let prejšnjega stoletja, ko se je v okviru krepitve islamske identitete pojavilo osebno izražanje pripadnosti islamu, v veliki meri tudi v načinu oblačenja. Dvig islamske zavesti je nastopil kot odgovor na percipirano agresivnost Zahoda, natančneje njegovih podaljškov na Bližnjem vzhodu – Izraela. »Vse od takrat islamski način oblačenja pri ženskah pomembno odraža njihovo željo po izražanju lastne islamske identitete oz. pripadnosti islamu (čeprav zgolj s hidžabom, naglavnim pokrivalom).« Veliko je k temu pripomogla tudi islamistična revolucija v Iranu, ki je tako v sunitskih kot šiitskih okoljih obnovila tradicije, ki z naših, zahodnjaških vidikov škodijo ženskam. »Vse močnejši trend islamskega načina oblačenja pri muslimankah, tudi v Evropi, torej nikakor ne odraža (zgolj) njihovega podrejanja s strani moških muslimanskih šovinistov (vključno z islamisti), temveč je v pomembni, če ne prevladujoči meri rezultat želje teh žensk, da bi izražale svojo islamsko identiteto,« še pravi Šterbenc. »Indikativno je, da islamske feministke, ki v samem Koranu iščejo pasuse, ki govorijo o nujnosti enakopravnosti žensk, močno nasprotujejo temu, da bi jih enačili z zahodnimi feministkami. Prav slednje danes zahtevajo prepoved burkinija v Evropi, češ da izraža podrejenost, zatiranost muslimank.« Če je v imenu nevtralnosti prepoved verskih simbolov v javnih institucijah morebiti še smiselna, pa prepoved burkinija na plažah ni, ker izvira predvsem iz protiislamskega diskurza in temelji na »(prevladujoči) napačni predpostavki, da burkini ženske nosijo, ker jih zatirajo moški.«

Pravzaprav gre za dve nasprotujoči si razumevanji položaja moških in žensk v družbi: eno govori o enakopravnosti spolov, pri čemer je lahko predpostavka o enakopravnosti tudi radikalizirano sprevržena, drugo o komplementarnosti moških in žensk vlog, kjer pa lahko komplementarnost postane zgolj izgovor za podrejanje in nesvobodo.

V imenu strahu

Kako najbolje pokoriš množice, se sprašuje Marjana Harcet. »Interes ideologov, najsi bo verskih ali političnih, je pokorna množica, pokoriš jo tako, da jo prestrašiš. In tako pride prav vse – vsem stranem. ISIS straši svoje privržence pred liberalnim, brezbožnim Zahodom, evropski in ameriški vladarji in ’avtohtoni’ kristjani pred skrajnimi muslimani, vsi pa vedno pred drugim in drugačnim, ker je le enoumje zveličavno.«

Tudi Slovenija ni imuna za populistično poenostavljanje. Prednjačijo tisti na desni, SDS s poskusom prepovedi burk, SLS s svojim ekstremnim jezikom, njuni cesti izpeljanki s karantanskimi ščiti, vlada z ograjo in retoriko ogroženosti. »Politika uveljavljenost protiislamskega diskurza, stereotipov o muslimanih, izkorišča za politične cilje,« pravi Šterbenc. »Politiki, ki želijo pridobiti ali ohraniti oblast, začnejo pozivati k nasilju proti pripadnikom drugih religij, pri čemer se morajo nujno nasloniti na že prej obstoječe intersubjektivne strukture (tisto, kar vsi ’vedo’), na neki kolektivni zgodovinski spomin.« In ta je, kot vemo, vedno prikrojen …

V Sloveniji naj bi tako vsi poznali »agresivnost« islama, kar naj bi dokazovali turški vpadi v 16. in 17. stoletju. Tako je recimo Božo Predalič, nekdanji generalni sekretar Janševe vlade, tvitnil, da bi se morali Slovenci spomniti, kako je Martin Krpan pred Turki obranil Dunaj. Povsem podobno retoriko uporablja Damir Črnčec, nekdanji šef Sove in vodja odbora za varstvo Janeza Janše. Črnčec v tekstih rad omenja kresove, ki bi jih morali prižigati zaradi islamske nevarnosti, sprašuje se o tem, zakaj Slovenija od Turčije ne zahteva odškodnine za vse grozote, ki jih je v teh krajih pred stoletji povzročilo Otomansko cesarstvo. »Takšne politike ne morejo biti pozitivne, saj krepijo nezaupanje med slovenskimi državljani različnih veroizpovedi oz. spodbujajo nestrpnost. Indikativno je, da prav ti isti desno usmerjeni politiki praviloma podpirajo agresivne zahodne politike v muslimanskem svetu, ki v pomembni meri ustvarjajo okolje, v katerem se krepijo želje po izražanju lastne religijske identitete,« opozarja Šterbenc.

Tudi v Sloveniji obstajajo ksenofobi, tudi v Sloveniji imamo svoj burkini. Tako Nevzet Porić pravi, da so slovenske muslimanke zaradi svojega videza velikokrat diskriminirane. »Ženske, ki nosijo naglavno ruto, zelo težko dobijo službo, in kadar ta pomeni oviro za preživetje družine, se veliko žensk odloči, da je ne bodo nosile. Sam poznam posameznice, z njimi sem se pogovarjal, so zelo izobražene, ki so bile na pogovoru za službo v ruti, pa je zaradi nje niso dobile, zato je ne nosijo.«

Stvari niso nerešljive, kljub konfliktom, nepoznavanju se lahko tudi v različnosti sobiva. V Veliki Britaniji tako pred časom nekemu dečku v šolo niso pustili prinesti kirpana – sikhovskega noža, ki po verski tradiciji pripada vsakemu dečku, sikhovska deklica pa v javni šoli ni smela nositi draguljev – šolski red je na javni šoli nad vsako versko ali kulturno tradicijo. Vendar so hkrati v Veliki Britaniji (pa tudi denimo v Kanadi) dopuščene stvari, ki so v Franciji prepovedane. »Težko se je znebiti občutka, da se z vprašanjem uspešnejše integracije mukoma ukvarjata le še Nemčija in Velika Britanija – slednja po novem policistkam in vojakinjam muslimankam na njihovo željo k uniformam dodaja tudi pokrivalo,« pravi Črnič, a hkrati pesimistično dodaja, da je to »le iskra v siceršnji temi, v katero je pretežni del Zahoda očitno zvlekla spirala realpolitike, rasizmov, sovraštva in strahu, ki smo jo pod taktirko ’voditeljev svobodnega sveta’ ustvarili od začetka našega stoletja.«

Maajid Nawaz je britanski Pakistanec, Londončan. Nekoč je pripadal panislamskemu gibanju Hizb ut-Tahrir in novačil džihadiste, leta je bil zaprt v egiptovskem zaporu. Potem je zavrgel islamizem kot ekstremno politično gibanje. Zdaj zase pravi, da je postal reformistični sekularni liberalni musliman. Ko so ga vprašali, kaj si misli o francoski prepovedi, je bil povsem jasen. »Burkini je žalosten simbol današnjega islama, ki pri vprašanju spola nazaduje – ampak prepoved burkinija je prav tako dokaz, kako nazaduje liberalizem.« In rešitev? Zagovarjati je treba stališče, da ženska sama odloča o svojem telesu, stališče, da se o tem odloči povsem sama, brez prisile okolja, v katerem je zrasla, ali države, v kateri živi. Nošnja obleke bi morala biti povsem svobodna odločitev vsakega posameznice in posameznika.

»Evropska unija je danes prestrašena, šibka, morda jezna, predvsem pa se zdi, da nesposobna soočenja s samo seboj, kaj šele z drugimi,« pravi Marjana Harcet. EU naj bi pozabila na svoje bistvo, na tisto, kar je nekoč čutila kot lastno, in na tisto, kar je želela postati. »Želim si, da bi se prerodila in postala kraj, kjer bomo lahko vsi nosili, kar si bomo želeli, da bikinija brhkih mladenk ne bi zapletali v žičnate tehnične ovire tam nekje na Kolpi in da se ljudje ne bi obračali za brhkimi mladenkami zakritih obrazov, češ, kaj pa vemo, kdo se skriva pod tem, prav tako, kakor se ne sprašujejo, kdo sedi v spovednici, ker morda pa to ni vaški spovednik.«