Čezatlantski nesporazum

Ko nemški podkancler Sigmar Gabriel reče, da so pogajanja o prostotrgovinskem sporazumu med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike (TTIP) propadla, le da si tega še nihče ne upa priznati, je treba njegove besede vzeti nekoliko z rezervo. Treba je upoštevati, da je Sigmar Gabriel predsednik nemških socialdemokratov, stranke, ki je zaradi TTIP pod vse večjim pritiskom sindikatov in ki v javnomnenjskih anketah v letu pred volitvami močno zaostaja za krščanskimi demokrati kanclerke Angele Merkel. Tudi ko francoski minister za zunanjo trgovino Matthias Fekl napove, da bo njegova vlada formalno predlagala ustavitev pogajanj z ZDA, in francoski predsednik François Hollande zatrdi, da letos zagotovo ne namerava podpreti nikakršnega sporazuma, se je treba zavedati, da Francijo že kmalu prihodnje leto čakajo predsedniške volitve.

Glede na počasi napredujoča pogajanja, za katera oboji, ameriški in evropski pogajalci, zatrjujejo, da nikakor niso zastala, da pa jih realno ne bo mogoče zaključiti do konca leta, so ostre besede politikov lahko zgolj dobro preračunana populistična stališča, namenjena pridobitvi ali pomiritvi volilne baze. Nekateri celo špekulirajo, da je treba na napade na TTIP pogledati z vidika olajšanja skorajšnjega potrjevanja prostotrgovinskega sporazuma med Evropsko unijo in Kanado (CETA) … A dejstvo je, da je bil najboljši čas za potencialno sprejetje TTIP že zamujen. Ne samo v Evropi, kjer se javnomnenjska podpora sporazumu neprestano zmanjšuje, tudi v ZDA. Predsedniku Baracku Obami se izteka mandat, njegov naslednik pa bo bodisi Donald Trump, ki sporazumu nasprotuje, bodisi Hillary Clinton, ki se vprašanjem o tem izogiba.

Slovenija, kot pravijo na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo, pogajanja o TTIP »za zdaj še podpira«. Glede na pogajalska izhodišča, ki jih je postavil državni zbor, je skrajno neverjetno, da bi bilo besedilo morebitnega končnega sporazuma za našo državo sprejemljivo. Pri najspornejših točkah pogajanj, na primer poenotenju standardov za varno hrano ali pa reševanju investicijskih sporov na nadnacionalnih sodiščih, bi bil za kakršenkoli dogovor nujen kompromis v smislu znižanja evropskih standardov pri varovanju ljudi in okolja. Tega Slovenija glede na sprejeta stališča državnega zbora ne sme sprejeti. Iz koalicijske stranke SD so tako že sporočili, da »ne verjamejo v sprejetje sporazuma TTIP«.

Slovenija pogajanja, za katera ji mora biti jasno, da nimajo realne možnosti za uspeh, očitno še naprej podpira predvsem zato, da se ne bi zamerila ZDA ali evropski komisiji. Ne more jih podpirati preprosto zato, ker bi si naša država od sporazuma TTIP obetala kakšne večje koristi. Študija dr. Jožeta P. Damijana in sodelavcev z ljubljanske Ekonomske fakultete je na primer pokazala, da bi bili učinki TTIP na slovenski BDP »skorajda povsem zanemarljivi«.