Čudež na nemškem trgu dela sploh ni čudež

V največjem gospodarstvu v EU in območju evra, v Nemčiji, ima vse manjši delež zaposlenih pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, prekerne oblike zaposlovanja so v glavnem problem za mlajše od 25 let, poroča die Zeit.

Število zaposlenih v Nemčiji se je v zadnjih 20 letih povečalo, delež zaposlenih za nedoločen čas pa se je v enakem časovnem obdobju bistveno zmanjšal. Lani je bilo v tej državi, ki velja za motor evropskega gospodarstva, 33,5 milijona zaposlenih ljudi, kar je 2,5 milijona več kot leta 1995. Delež zaposlenih za nedoločen čas pa se je v enakem obdobju znižal s 74 na 68 odstotkov. Samo dve tretjini mlajših od 25 let, ki vstopajo med zaposlene, dobi pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Pred 20 leti je takšno pogodbo ob nastopu službe dobilo 81 mladih Nemcev, navaja Zeit.

Pogodbe na določen čas in prekerne oblike zaposlitve so problem tudi za zaposlene, ki nimajo nemškega državljanstva. Teh je bilo leta 1995 2,8 milijona, lani pa 3,7 milijona. Delež zaposlenih za nedoločen čas pa se je zmanjšal s 74 na 56 odstotkov.

Da ima v Nemčiji samo eden od štirih zaposlenih, ki so mlajši od 35 let, zaposlitev za polni delovni čas in za nedoločen čas, opozarja tudi tednik Focus. Anketa sindikalnega združenja DGB je pokazala, da ima 27,9 odstotka mlajših od 35 let »netipično« zaposlitev. To pomeni, da so zaposleni za krajši delovni čas, imajo tako imenovane mini službe (mini jobs) ali so zaposleni za določen čas. Medtem ko ima samo 5 odstotkov starejših od 35 let pogodbo o zaposlitvi za določen čas, jo ima kar 16,2 odstotka mlajših od 35 let. Med mlajšimi od 25 let ima »netipično zaposlitev« kar 46,4 odstotka Nemcev.

Florian Haggenmiller, sekretar DGB, pristojen za mlade, opozarja, da so mladi v službi pod izjemnim pritiskom. Ker si večina želi zaposlitev za nedoločen čas, na podlagi pogodbe za določen čas večinoma delajo več, kot bi jim bilo treba. V zadnjih 12 mesecih jih 65 odstotkov ni vzelo bolniškega staleža, ampak so hodili v službo bolni. Obnašanje in odnos nemških delodajalcev do zaposlenih tako seveda ne bi smelo biti nikakršno opravičilo za enako obnašanje slovenskih.

Oliver Hartwich v komentarju v dnevniku The Wall Street Journal opozarja, da je Nemčija v slabšem položaju, kot so prepričani mnogi. Res je, da so podatki o številu zaposlenih boljši, kot so bili pred desetimi leti, ko je Nemčija veljala za »evropskega bolnika«. V letu 2005 se je stopnja brezposelnosti povzpela na 11,7 odstotka. Brez zaposlitve je uradno bilo 4,9 milijona ljudi.

Kar se je zgodilo od takrat, velja za »nemški čudež«. Vlada socialnega demokrata Gerharda Schröderja je kot ukrep proti krizi izvedla reformo trga dela in države blaginje. Namen te reforme je bil zaostriti pogoje za pridobitev nadomestila za brezposelnost in poskrbeti, da se bodo brezposelni hitreje po izgubi službe vračali na trg dela. Medtem ko so prej brezposelni Nemci bili upravičeni do ugodnih nadomestil, so se jim ta po Schröderjevi reformi po letu dni od izgube službe znižala na minimum. S tem je vlada prisilila brezposelne, da so sprejeli novo zaposlitev, četudi za nižjo plačo, kot so jo imeli preden so izgubili službo oziroma bi jim pripadala glede na izobrazbo in sposobnosti. S to reformo se je v Nemčiji močno povečalo število tako imenovanih mini zaposlitev, kar pomeni, da ima posameznik več služb za krajši čas. Ljudje s temi službami uradno niso več brezposelni. Po zadnjih podatkih zdaj stopnja brezposelnosti v Nemčiji znaša 6 odstotkov, kar pomeni, da je brez zaposlitve le 2,7 milijona ljudi.

Problem pa je v podrobnostih. Do teh pa pride tisti, ki natančno bere mesečna poročila zvezne agencije za delo. V julijem poročilu je takšna stran 70, v kateri je mogoče najti razlago, kdo velja za brezposelnega ali bolj pomembno, kdo uradno to ni. Nemška agencija za delo med brezposelne avtomatsko ne šteje ljudi, ki so starejši od 58 let in nimajo zaposlitve. V drugih državah je mejna letnica 65 let. Prav tako v Nemčiji uradno niso vključeni v statistiko brezposelnih tisti brez služb, ki so vključeni v kakršno koli usposabljanje, bolni brezposelni, brezposelni prijavljeni na agencijah za delo, ki trenutno nimajo dela. Ni nenavadno, da tehnično gledano ti ljudje niso brezposelni, nenavadno v Nemčiji pa je njihovo število.

Če bi v statistiko brezposelnih vključili starejše od 58 let, ki nimajo zaposlitve, bi se stopnja brezposelnosti dvignila na 8 odstotkov ali 3,5 milijona ljudi. Prav tako ni nepomembno, da ima 15 odstotkov vseh zaposlenih Nemcev mini zaposlitev, kar pomeni, da na mesec zaslužijo 450 evrov na mesec, kar je premalo za poravnavo vseh življenjskih stroškov, a preveč, da bi lahko dobili nadomestilo kot brezposelni.

Za Nemčijo so značilne tudi pogodbe o zaposlitvi, v katerih ni navedeno, koliko ur mora zaposleni opraviti. Na podlagi teh pogodb so zaposleni plačani le za ure, ki jih opravijo za delodajalca. Tako imajo službo le, ko jih delodajalec potrebuje in temu ustrezna je tudi plača. Jasno, teh ljudi ni med registriranimi brezposelnimi.

Vse pomembnejši dejavnik, ki vpliva za zniževanje stopnje brezposelnosti v Nemčiji, je staranje prebivalstva. Več ljudi, kot se upokoji, bolj se ta stopnja zmanjšuje ne da bi delodajalci odpirali nova delovna mesta.

Nemška reforma trga dela je popolnoma obšla tiste, ki bi radi delali, pa ne morejo. To so dolgotrajno brezposelni (tisti, ki so brez službe vsaj 12 mesecev), saj je njihovo število v zadnjih petih letih ves čas enako – nekaj čez 1 milijon. Zvezna agencija za delo navaja, da je samo 13 odstotkov dolgotrajno brezposelnih našlo novo zaposlitev, preostali so bili označeni za prestare, preveč bolne ali iz drugih razlogov nesposobni za delo.

Ob upoštevanju omenjenih dejavnikov je stopnja brezposelnosti v Nemčiji nekje med 10 in 15 odstotkov, zagotovo pa ni le 6 odstotkov, piše Oliver Hartwich. Stopnja brezposelnosti pa seveda ne pokaže celotne slike na trgu dela. Kakovost delovnih mest šteje vsaj toliko kot njihovo število. Nemčiji ni uspelo povečati deleža dobro plačanih delovnih mest in delovnih mest za polni delovni čas. Statistike brezposelnih ji je s spremembami statističnih definicij uspelo izboljšati le s službami za krajši delovni čas in s slabo plačanimi službami. Temu ustrezno so padle tudi realne plače zaposlenih.

Boljše je res biti delno zaposlen kot povsem brez službe, a čudežne spremembe na trgu dela to niso. Za čudež Nemčija potrebuje višjo rast in produktivnost. Nemčija zato nikakor ne more biti zgled za druge evropske države, njena vlada pa bi morala pomesti pred lastnim pragom, preden se je lotila podučevati vlade v drugih, zlasti južnih članicah EU, kako naj znižajo stopnjo brezposelnosti in poskrbijo za gospodarsko rast. Tudi v Sloveniji.