Človeška epoha

Veliko večino zadnjih 200 tisoč let, kolikor obstaja homo sapiens, je bilo človeštvo na Zemlji zgolj potnik. V zadnjih tisočletjih, še posebej izrazito v zadnjih stoletjih, pa vse bolj prevzema krmilo.

Začelo se je z razvojem kmetijstva in množičnim spreminjanjem gozdov v obdelovalne površine. Velik pospešek sta prispevali iznajdba parnega stroja in z njo povezana industrijska revolucija, zaradi katere bomo v nekaj stoletjih porabili večino zalog fosilnih goriv, ki so nastajala milijone let, s tem pa občutno povečali izpuste ogljikovega dioksida. Z iznajdbo procesa za pridobivanje dušika iz zraka in rabo tega za umetna gnojila na začetku 20. stoletja smo popolnoma spremenili dušikov cikel. Zaslužni smo za več kot podvojitev biološko dostopnega dušika na planetu. Zaradi vedno večjih potreb po mineralih, zemlji, hrani in vodi smo preobrazili in degradirali že več kot 50 odstotkov kopnega. Tako ali drugače izrabljamo več kot polovico dostopnih virov sladke vode. Izumili smo nove minerale, kamnine in druge trpežne snovi, na primer plastiko, beton. Z jedrskimi poskusi in nesrečami smo po celotnem planetu razsejali radioaktivne izotope. Nesreča v Černobilu je recimo zapisana celo v »neokrnjenih« jezerskih usedlinah v Dolini Triglavskih jezer.

Z umetnim izborom, želenim in neželenim, smo korenito pospešili razvoj številnih živalskih in rastlinskih vrst. Kokoš je postala najbolj razširjena ptica na svetu, njene kosti, ki so veliko večje od kosti njenih divjih prednikov, pa ena najbolj značilnih sestavin smetišč po vsem svetu. Globalizacija omogoča prenos udomačenih in invazivnih vrst po vsem planetu in spodbuja globalno homogenizacijo rastlinstva in živalstva.

Hkrati smo eden ključnih dejavnikov izjemnega pospeška pri izumiranju živalskih in rastlinskih vrst, ki ga znanstveniki že označujejo za šesto znano množično izumrtje. Zadnje pred tem je bilo izumrtje dinozavrov pred 66 milijoni let, ki označuje prelom med mezozoikom in kenozoikom.

Človeški vpliv na Zemljo je tolikšen, da so znanstveniki danes prepričani, da bo jasno opazen še milijone let v prihodnosti, v obliki geoloških plasti ter vanje vcepljenih snovi in fosilov.

»Če upoštevamo, da je običajni ‘rok trajanja’ vrste od njenega nastanka do izumiranja od milijona do desetih milijonov let, so naše spremembe brutalno hitre,« pravi dr. Andrej Šmuc, profesor geologije na ljubljanski Naravoslovno-tehniški fakulteti.

Atomski žebljiček

Človeški vpliv na Zemljo je tolikšen, da so znanstveniki danes prepričani, da bo jasno opazen še milijone let v prihodnosti, v obliki geoloških plasti ter vanje vcepljenih snovi in fosilov. »Uvedli« smo tudi povsem novo kategorijo prihodnjih fosilov – tehnofosile.

»Doba človeka se bo v stratigrafskem zapisu, torej v bodočih zemeljskih plasteh, gotovo poznala kot velika sprememba, ki bo sledljiva po vsej zemeljski obli,« je prepričan dr. Matevž Novak z Geološkega zavoda Slovenije, sicer tudi predsednik Slovenskega geološkega društva. »To pa je glavno merilo za določanje vseh geoloških dob in njihovih meja.«

To pomeni, da že nekaj časa nevede živimo v novi geološki dobi, v novem obdobju našega planeta – dobi ljudi oziroma ‘antropocenu’. Holocen, obdobje, ki se je začelo pred približno deset tisoč leti s koncem ledene dobe, je dočakal konec.

Poimenovanje antropocen sta pred 16 leti prva predlagala ameriški in nizozemski znanstvenik Eugene Stoermer in Paul Crutzen. Izraz se je hitro prijel in kmalu postal priljubljen tudi v poljudnih medijih.

A geologi novih obdobij ne sprejemajo zlahka. Čas od predloga do uradne potrditve se pogosto meri v desetletjih, kar pa je glede na siceršnji časovni razpon geoloških dob seveda zanemarljivo. O poimenovanjih odloča Mednarodna komisija za stratigrafijo. Eno od njenih teles, stratigrafska podkomisija za stratigrafijo kvartarja, je leta 2009 ustanovilo posebno delovno skupino za antropocen; 35 znanstvenikov je sedem let razpravljalo o smiselnosti uvedbe novega geološkega obdobja. Konec avgusta letos so na Svetovnem geološkem kongresu v Južnoafriški republiki predstavili svoje sklepe: »Koncept antropocena, kot sta ga predlagala Stoermer in Crutzen, je geološko resničen. Gre za fenomen reda velikosti, ki zadostuje za vključitev na geološko časovno lestvico.«

A pravo delo za uradno priznanje antropocena v geologiji se s tem šele zares začne. »Če hoče antropocen postati prava formalna geološka doba, moramo dokazati, da se bo jasno pokazal v nastajajočih sedimentih,« pravi dr. Andrej Šmuc.

Treba je najti vzorce, ki najbolje odslikavajo trajne spremembe v plasteh usedlin, ki jih bo človeštvo zapustilo geologom daljne prihodnosti. Vzorce, iz katerih je najbolje razviden prelom v planetarnih razmerah, ki mu geologi ljubkovalno rečejo »zlati žebljiček«. Zlati žebljiček, ki označuje konec mezozoika in začetek kenozoika, je na primer v kamninah iz tistega obdobja viden kot povečana prisotnost iridija, ki izvira iz padlega meteorja.

Prevladujoče mnenje v delovni skupini za antropocen je, da bi bili tak globalno prisoten »signal« lahko sledovi plutonija, ki izvirajo iz jedrskih poskusov v sredini 20. stoletja. To bi pomenilo, da bi se začetek antropocena časovno ujemal z začetkom tako imenovane atomske dobe, z eksplozijo prve jedrske bombe, ki je hkrati prinesla tudi konec druge svetovne vojne, začetek velikega pospeška v razvoju in človeškem vplivu na planet.

Glede na uveljavljenost in priljubljenost izraza bi bili lahko prepričani, da je uradna inavguracija antropocena le še vprašanje časa. A zgodba ni tako preprosta.

Seveda obstajajo tudi drugačna mnenja. Nekateri so prepričani, da bi se moral antropocen začeti s pojavom kmetovanja, ki zaznamuje prvo množično spreminjanje zemeljske površine. Spet drugi začetek vidijo v industrijski revoluciji, ki se kaže v povečanju izpustov CO2 in povečanem nalaganju saj v usedlinah. A obdobje jedrskih poskusov velja za najboljšega kandidata, ker gre za globalno zaznavno spremembo v izjemno kratkem časovnem obdobju.

Med znanostjo in politiko

Glede na uveljavljenost in priljubljenost izraza bi bili lahko prepričani, da je uradna inavguracija antropocena le še vprašanje časa. A zgodba ni tako preprosta. Razpravljamo o geološki dobi, ki ni daljša od povprečnega človeškega življenja in ki jo imamo priložnost neposredno opazovati. »Bistvena razlika med antropocenom in drugimi dobami je, da poskušamo antropocen opredeliti na podlagi neposrednega človeškega opazovanja in meritev, ne na podlagi raziskovanja plasti kamnin, ki jih bo antropocen pustil za seboj,« pravi Andrej Šmuc.

Številni geologi, ki se ukvarjajo s stratigrafijo, so v dvomih. Zdi se jim, da jih izkoriščajo za druge, »negeološke« namene.

»Pogosto nas prepričujejo, da je treba človeški planetarni vpliv tudi uradno prepoznati, če ne zaradi drugega, zaradi osveščanja javnosti in vladnih služb,« je marca letos v reviji Ameriškega geološkega društva zapisal dr. Stanley Finney, predsednik Mednarodne komisije za stratigrafijo, ki bo morala odločiti o tem vprašanju. »Je vloga komisije res sprejemanje takšnih političnih izjav?« Ali kot sta že pred nekaj leti opozorila ameriška geologa Whitney Autin in John Holbrook: »Če je glavni razlog družbeni komentar o posledicah človeško pogojenega okoljskega vpliva, je razglasitev antropocena zagotovo učinkovita. Vendar je izzivalnost pomembnejša v popularni kulturi kot v resni znanosti.«

S tem, da je predlog o poimenovanju nove geološke dobe spodbudil razprave o človekovem vplivu na okolje, po mnenju dr. Matevža Novaka ni prav nič narobe. »Strinjam se sicer s tistimi, ki menijo, da je nedavno sprejetje predloga o formalizaciji preuranjeno in da še ni bilo potrebno.« Ne dvomi pa, da bo fosilni zapis o našem obstoju zelo prepoznaven. »Žal nas bo bitje, ki se bo v geološki prihodnosti ukvarjalo s stratigrafijo, najlažje prepoznalo po smeteh. S prehitevanjem dogodkov smo to vsaj priznali, sebi in zanamcem.«

Geološko olajšanje

Geologi antropocen potrebujejo precej nujno. Znameniti britanski geolog iz 19. stoletja sir Charles Lyell, zaslužen za imena številnih geoloških er in epoh, pri poimenovanju pač ni bil najizvirnejši. Imena za ere paleozoik, mezozoik in kenozoik, ki označujejo zadnjih 550 milijonov let v razvoju planeta, je izpeljal iz grščine in pomenijo staro, srednje in novo življenje. Najnovejše epohe znotraj kenozoika pa si sledijo po imenih eocen, miocen, pliocen, pleistocen in holocen, kar pomeni malo nov, manj nov, bolj nov, najbolj nov in popolnoma nov. Na isto vižo bi težko nadaljevali.