Temni svetniški sij

Kdo je mati Tereza? Svetnica, zavetnica revnih ali ženska, ki ji je bilo trpljenje revnih izgovor za evangelizacijo?

V soboto je bil za katoliško cerkev velik dan. Papež Frančišek je za svetnico razglasil mater Terezo, redovnico albanskega rodu, prijateljico ubogih, angela revnih iz Kalkute. »Vedno je branila človeška življenja,« je dejal papež Frančišek, »bodisi nerojena bodisi zavržena.« In dodal, da je najvplivnejšim ljudem sveta govorila, naj priznajo krivdo za povzročanje revščine, »za zločin, ki so ga zagrešili«.

Mati Tereza je postala svetnica 19 let po smrti, zelo hitro. V moderni dobi je svetnik hitreje postal zgolj njen prijatelj, podpornik, voditelj, papež Janez Pavel II. Čudodelne ozdravitve, ki naj bi bile posledica priprošenj vernikov in molitev, so potrdili pri posebni neodvisni vatikanski komisiji, kardinal Franc Rode pa pravi, da smo pri tej redovnici priča »izrednim pojavom svetosti«. Zato tako hitra kanonizacija.

O njeni svetosti in čudodelnih močeh ne bomo dvomili, čudeži naj ostanejo stvar vernikov in cerkve. Nekaj povsem drugega je z mitom o skromni redovnici, ki naj bi bila na ta svet poklicana zgolj za to, da bi pomagala. Mati Tereza ni bila samo prijateljica revnih, bila je, kakor je dejal njen kritik Christopher Hitchens, publicist, sam izpričan ateist, predvsem pa nasprotnik totalitarizmov, indoktrinacije, vraževerja, ideologij, velika prevara. »Mati Terezija ni bila prijateljica revnih. Bila je prijateljica revščine,« je zapisal Christopher Hitchens.

Leta 1994 je skupaj s Tariqom Alijem za britanski Channel 4 o njej posnel kontroverzni dokumentarni film Peklenski angel. Leto kasneje je o neresnični dobroti matere Tereze napisal še daljši esej, pravzaprav knjigo. Njegovo delo so nekateri označili za ateistično, židovsko, muslimansko-marksistično zaroto, vendar so Hitchensovim ugotovitvam pritrdili še številni drugi posamezniki. Med njimi recimo trije kanadski akademiki, ki so v reviji Studies in Religion objavili posebno študijo o svetničinem delu. Po njihovem je bila temeljna napaka, greh gibanja, ki ga je vodila mati Tereza, v tem, da je »glorificiralo trpljenje, namesto da bi ga lajšalo«.

Mati Tereza ni bila prijateljica revnih. Bila je prijateljica revščine.

Temeljno poslanstvo matere Tereze naj bi bilo skrb za najrevnejše. Sama in njene slednice naj bi bile po ulicah indijske Kalkute iskale zavržene, pozabljene ljudi, otroke in jim pomagale. Resnica je malce drugačna. Mati Tereza ni vodila zdravstvene ustanove, v Kalkuti je ustanovila zgolj hiralnice, hiše umiranja, tako jih je poimenovala, kjer so se v majhnih sobah gnetli bolni in umirajoči brez prave medicinske pomoči, nekateri z očitno napačnimi diagnozami, ker praviloma niso opravljali krvnih preiskav. Hitchens v eseju omenja pričevanje dr. Robina Foxa, urednika slovite britanske medicinske revije The Lancet. Ta je leta 1994 obiskal eno od ustanov Terezinih Misijonark ljubezni. Zapisal je, da je bilo okolje, kjer so bivali ljudje, primerljivo z zdravstvenim standardom izpred prve svetovne vojne, bolniki niso dobivali tablet, antibiotikov, igel niso prekuhavali, higiena je bila na zelo nizki ravni, redovnice so se sicer trudile, a večina jih je bila brez ustrezne medicinske izobrazbe. Usodne napake so bile pogoste. »Seveda ne bi mogel soditi o moči njenega duhovnega pristopa, a bil sem vznemirjen, ker niso uporabljali močnih analgetikov,« je vljudno zapisal Fox in dodal, da so bili postopki matere Tereze bistveno drugačni od tistih, ki jih uporablja gibanje Hospic. Hitchens prav tako navaja eno od prostovoljk, ki je delala v hiši umiranja. »Nikjer ni stolov … nikjer ni vrta, dvorišča, nič. Mislila sem si, kaj je to, dve sobi, s 50, 60 moškimi v eni in 50, 60 ženskami v drugi. Umirajo. Ne dobijo veliko medicinske oskrbe. Ne dobijo pravih zdravil proti bolečinam, morda aspirin. Če so srečni, brufen ali kaj takšnega. Enako je z ljudmi, ki umirajo za rakom …«

Zakaj je bilo tako, zakaj so nerazumno puščali ljudi, da so umirali v bolečinah, ni težko ugotoviti. Pot k materi Terezi je pomenila pot do nebes, bližnjico do odrešenja. Ves namen gibanja ni bil lajšanje bede, nesebična pomoč revnim, pač pa je kult temeljil na smrti, trpljenju, podrejanju. Večje ko je bilo trpljenje, bliže je bil bog. Odgovor na vprašanje, zakaj bog dopušča zlo, matere Tereze ni zanimal, teodicija tudi ne, trpljenje je razumela kot božji dar. Dejala je, »da je lepo, če revni sprejmejo, kar jim je namenjeno,« in svoj težki položaj »delijo z Jezusom«. Za njenim samaritanstvom so se skrivali povsem jasni nameni. Glavni namen ni bila pomoč umirajočim, altruizem, pač pa evangelizacija. V času obiska dr. Foxa je bilo sicer njeno gibanje že svetovno znano, njen red je dobival visoke donacije, po nekaj milijonov dolarjev. S tem denarjem bi lahko v Kalkuti postavili sodobno bolnišnico, a je niso. Ko je mati Tereza zbolela sama, je pomoč poiskala v najmodernejših zahodnih bolnišnicah. Razmere v hišah smrti so se začele izboljševati šele po zemeljskem slovesu ustanoviteljice tega ženskega reda.

Mati Tereza je pripadala konservativni, reakcionarni veji katoliške cerkve, zanjo so bili največji zločini sodobnega časa splav, kontracepcija, načrtovanje rojstev (pa četudi je živela v Kalkuti, kjer je na lastne oči videla, kaj se zgodi, če ženskam ni dopuščeno, da same odločajo o svojem telesu). Ta zločin zoper človečnost je omenila med govorom ob prejetju Nobelove nagrade za mir leta 1979. »Mir danes ogroža splav. To je resnična vojna, neposredno ubijanje otrok od lastnih mater … Splav je največje zlo in največji sovražnik miru.« Tudi ko je leta 1992 obiskala Irsko, je pred množico ljudi dejala: »V tej državi ne bomo nikoli dopustili niti enega samega splava. Tudi kontracepcije ne.« V svojih mnenjih je bila neomajna. Ko so imeli na Irskem referendum o ločitvah, je podprla stran, ki je zagovarjala nadaljnjo prepoved ločitev. Popolnoma pričakovano, a nekaj mesecev kasneje je v intervjuju za Ladies Home Journal, eno izmed najvplivnejših ameriških revij za ženske, na vprašanje o ločitvi njene prijateljice princese Diane dejala: »Dobro je, da se je to končalo, nihče ni bil srečen …«

Bila je skrajno konservativna pri vprašanju spoštovanja verskih doktrin, hkrati pa ni podvomila o veličini cerkve. Eden izmed njenih najljubših duhovnikov, spovednik, domnevno celo svetovalec pri duhovnih zadevah, je bil jezuit Donald McGuire, serijski pedofil, ki je bil leta 2009 zaradi spolnih zlorab otrok obsojen na 25 let zapora. Pretirano bi bilo trditi, da je Mati Tereza na začetku devetdesetih let, ko se je o pedofiliji v cerkvi le šepetalo, vedela vse podrobnosti o početju svojega prijatelja, pri zanikanju problema pedofilije v cerkvi tudi ni bila osamljena, a ko so McGuira leta 1994 nadrejeni začasno umaknili, je njen red, po vsej verjetnosti pa celo sama, v Chicago poslal posebno pismo. V njem je redovnica po poročanju ameriškega tednika SF Weakly zapisala, da razume, kako so ti škandali občutljivi za položaj cerkve v ZDA, »da pa mora kljub temu dodati, da zaupa očetu McGuiru,« in želi, »da se njegovo ključno poslanstvo nadaljuje v najkrajšem mogočem času«.

Pri iskanju sredstev za svoje dejavnosti ni imela pomislekov. Ravnala je povsem pragmatično, podpirala je tiste, ki so njenemu redu namenili največ denarja, drugo, politika, ozadje, kontekst, je ni zanimalo. Leta 1981 je recimo obiskala Haiti, kjer je dobila državniško priznanje (in denar za svoj red). Haiti je bil v tistem času diktatura, vladal mu je Jean-Claude Duvalier, Baby Doc, sin razvpitega Françoisa Papa Doca Duvaliera. Mlajši Duvalier je bil odgovoren za tisoče usmrtitev, sam je živel razkošno, njegova poroka z Michelle Bennett je stala več kot dva milijona dolarjev. Mati Tereza se je leta 1981 sestala z diktatorjevo ženo in po obisku govorila, kako revni ljudje spoštujejo Duvalierove in jim verjamejo. Dejala je, »da je gospa predsednica nekdo, ki čuti, ki želi pokazati svojo ljubezen, ne le z besedami, ampak s konkretnimi in opredeljivimi dejanji«. Še nikoli naj ne bi bila srečala državnih voditeljev, ki so tako povezani z ljudstvom. »Zame je bila to čudovita izkušnja,« je rekla in zamolčala, da je ta čudovita družina okradla državo, ki ji je vladala, del tega denarja pa namenila tudi njenemu misijonarskemu redu. Vatikan je prav tako dolga leta podpiral oligarhijo družine Duvalier, vse dokler ni morala leta 1986 (z nakradenim bogastvom) pred svojim ljubljenim ljudstvom zbežati v Francijo.

Namen njenega gibanja ni bil lajšanje bede, nesebična pomoč revnim, pač pa je kult temeljil na smrti, trpljenju, podrejanju.

Zgodba o Duvalierovih ni edina. Eden izmed največjih oboževalcev dela matere Tereze je bil Charles Keating, nepremičninski mogotec, bankir, goreč katolik, preganjalec pornografije z velikimi političnimi ambicijami. Misijonarkam ljubezni je nakazal več kot milijon dolarjev. V zameno je dobil osebni križ bodoče svetnice. Bila je ljubezen na prvi pogled. Ko so Keatinga obtožili prevare, poneverbe, finančnih mahinacij, je Nobelova nagrajenka za mir ameriškemu tožilstvu poslala pismo, v katerem je zapisala, da sicer ne pozna Keatingovih poslov, ve pa, »da je bil vedno dober in velikodušen do revnih«. Zato je tožilstvo prosila za milost in odpuščanje. Tožilci so si vzeli čas in napisali odgovor ter v njem pojasnili, česa vsega sumijo Katinga, koliko ljudi je ogoljufal, kako je porabljal njihov denar, kako mora biti vsak izmed nas kaznovan za svoje grehe. Nato so jo vprašali, »kaj bi storil Jezus, če bi dobil ukraden denar, kaj bi z njim,« in jo prijazno pozvali, naj denar vrne. Na pismo tožilcev mati Tereza ni nikoli odgovorila. Keating je bil kasneje kaznovan in obsojen na večletno ječo.

»To še zdaleč ni edini primer njenega prikritega odnosa do denarja niti njenega prepričanja o lepoti revščine … je pa zato najjasnejši in najbolje dokumentirani in hkrati najboljši dokaz zoper običajno zagovarjanje njene nedolžnosti in svetosti. Mati Tereza v resnici vlada v kraljestvu, ki je še kako del tega sveta, najsi gre za njen odnos do bogastva ali do tistih, ki imajo moč,« je o primeru Keating zapisal Christopher Hitchens.

Nedvomno je mati Tereza pomagala ljudem, nedvomno je imel njen boj zoper revščino tudi pozitivno vlogo. Njeno ikono moramo razumeti v času in prostora, v katerem je nastala. Njena krhka pojava je marsikoga opogumila, da je začel pomagati revnim. Do sem je njena vloga pozitivna, naprej pa ne. Nihče recimo ne ve, kam je izginil ves denar, ki so ga v desetletjih donatorji namenili redu (novinarji nemškega Sterna so denimo objavili podatek, da je bilo od vseh donacij, ki so jih zbrali v Veliki Britaniji, samo sedem odstotkov porabljenih neposredno za pomoč revnim). Poslovanje reda je, podobno kot velja za katoliško cerkev nasploh, nepregledno. A krivde za spačeno podobo domnevne dobrotnice ne nosi le ona sama, mati Tereza je prišla prav Vatikanu, da je lahko katoliško cerkev predstavljal kot ustanovo, ki pomaga revnim. Mati Tereza je bila zanj dobra reklama, če je ne bi bilo, bi si jo izmislil. Uporabna je bila tudi za zahodnjake, njihove vlade, ljudi, ki so si z donacijami nekemu redu iz Kalkute zdravili postkolonialnega mačka, pri čemer pa vzroki za revščino v svetu, ki so jo večidel povzročili sami, ostajajo enaki. Kadar ljudje verjamemo v iluzijo, podoba te nima veliko opraviti s stvarnostjo. Morda je za številne vernike mati Tereza svetnica, a njen svetniški sij je temnejši, kot se je zdel minulo nedeljo na vatikanskem Trgu svetega Petra.

Redovna skupnost Misijonark ljubezni obstaja tudi v Sloveniji, živijo na Ježici v Ljubljani. Redovnice obiskujejo ljudi na domu, v bolnišnicah, zapornike, pri njih je Zavetišče božjega usmiljenja za brezdomce. Red Misijonark ljubezni v Sloveniji deluje od 16. julija 1987, sedem let prej je bila v Ljubljani na obisku tudi mati Tereza.

Od Skopja do Kalkute

Življenjska pot najmlajše svetnice

1910
V albanski družini Bojaxhiu se v Skopju 27. avgusta rodi drugorojenka Agnes Gonxha. V rosnih letih je dejavna v skopski katoliški župniji, poje v pevskem zboru.
1928
Pri 18 letih se odloči, da bo postala nuna, in odide v Dublin, tam pa vstopi v red loretskih sester. Pri tej odločitvi naj bi ji svetoval skopski škof, slovenski lazarist Janez Frančišek Gnidovec.
1929
Prispe v Indijo in tam postane učiteljica, poučuje zemljepis v dekliški šoli, kasneje je ravnateljica šole.
1937
Prevzame ime mati Tereza.
1946
Zapusti šolo in se odpravi na ulice Kalkute, obleče belo-modri sari in začne pomagati ljudem.
1950
Nastane red Misijonarke ljubezni, mati Tereza je njegova voditeljica.
1960
Sreča se s papežem Janezom XXI-II., njen red je povzdignjen v papeško ustanovo.
1979
Zaradi človekoljubnega dela prejme Nobelovo nagrado za mir, postane svetovno znana, njene ustanove se množijo po vsem svetu.
1985
Kot "najmogočnejša ženska sveta" govori na zasedanju generalne skupščine OZN.
1986
Njeno hišo umirajočih v Kalkuti obišče Janez Pavel II. Mati Tereza izjavi, da je to "največji dan mojega življenja".
1997
Umre 5. septembra v Kalkuti, indijske oblasti jo pokopljejo z najvišjimi državniškimi častmi.
1999
Uradno se začne postopek beatifikacije, v naslednjih letih so potrjeni čudeži ozdravitve.
2016
Papež Frančišek mater Terezo razglasi za svetnico.