Delna modernizacija

Gostilna pri Gorjancu
Tržaška 330, Brezovica pri Ljubljani
Tel.: 01 423 11 11
Pri Gorjancu strežejo vsak dan od 11. ure; od ponedeljka do sobote končajo ob 22., ob nedeljah in praznikih pa ob 17. uri.

Ambient:
ne čisto posrečen dualizem, v katerem se stari opaži, lesene klopi in lončene peči mešajo z modernimi usnjenimi stoli in kakor dizajnerskim posodjem

Napitki:
dovolj spodobna odprta vina (beli Verusov cuvee celo zelo všečen) in za prgišče buteljk, tudi na kozarec

Dostopnost:
avtocesta je blizu, parkirnih mest je dovolj, objekt je pritličen, tako da ni nobenih resnih zaprek

Fino:
morski list
hruškova pita

Ne tako fino:
biftek s tartufi
jurčki z jajcem

Predjedi stanejo približno 7 evrov, biftek s tartufi 24, pečena rebrca 10, morski list 18, priloge okrog 3, sladice pa 3,5 evra.

»Skrajni čas, da spet premeljemo kaj domačega!« se je zadovoljno namuznil domačijsko obloženim mizam naklonjeni svetnik Konzumovega inšpektorata, ko je na planu po nizu uličnih, ribarskih, laških in novonordijskih nabiranj gostinskih vtisov zapazil obisk enega od najtrdneje stoječih stebrov klasične obljubljanske gostinske ponudbe, ob avtocesti na Brezovici delujoče birtije Pri Gorjancu. Ta je sicer pred leti ob matični enoti postavila še dizajnerski hotel, a gostinsko ponudbo v njem omejila na nekakšne klubske večere in glavni del kuharije zadržala v Ljubljančanom dobro znanih ponudbenih okvirih. Je pa res, da diskrepanca med moderno opremo (temen tlak in usnjeni stoli, dizajnerske tapiserije ter nenavadno prirezani in formatirani krožniki) in klasično (malo)meščansko košto prejšnjega stoletja v glavi naključnega obiskovalca ustvarja precej moteč potujitveni učinek: rezine s čebulo potresene in okisane hladne govedine na podolgovatem pravokotnem krožniku z dizajnersko črko G ali v postrani prirezano, z isto črko zacahnano bovlo nalit ričet so gostinski ekvivalent podkovanega ledrastega gojzarja na žametnih tleh kakšne imenitne novogradnje. Pri čemer ne gre zanemariti, da sta bila oba – govedina zaradi mehkobe in sočnosti, ričet pa zavoljo fine, iz dimljenega kosa svinjine izlužene arome – med boljšimi rečmi, ki smo jih oni večer poskusili v dobro obiskanem lokalu.

Druge reči – krasna je bila še sočna pita s skuto in hruškami, katere temeljno krhko testo je bilo zameseno z dodatkom bučnih semen – so nas v najboljšem primeru pustile hladne, nekatere pa so bile čisti fail. Biftek s tartufi je v Gorjančevi verziji le dober centimeter debel kos fileja, ki ga je že zavoljo tankosti nemogoče speči na dogovorjeno stopnjo medium rare, ampak je predvsem po robovih že well done, za nameček pa je prelit z na pogled tako depresivno sivo-vijolično omako iz tartufate, smetane in rdečega vina, da je človeku že takoj dvakrat žal za vsakega izmed 24 evrov, ki jih bo odštel zanj. In jajca, vmešana med jurčke, so tako izsušena in grudasta, da bi bilo veliko bolje, ako bi naročili samo na vročo ploščo vržene sezonske gniloživke. In če bi vedeli, da bo zaft, s katerim bodo prelili sicer sočna, lepo po vsej širini odrezana in okusna pečena svinjska rebra, slan kot Mrtvo morje, bi jih bili naročili brez njega. In tako se je – res nenavadno – izkazalo, da je bila najboljša izbira pri glavni jedi pečen morski list: mehak in sočen, na hitro, a natančno opečen, z naravnimi sokovi in malo opcijske limone je bil krasen. To velja tudi za s križkraž vzorcem lepo prekrito jabolčno pito – a šele po tem, ko se je pet minut ohlajala po predstrežnem razhajcevalnem tretmaju med mikrovalovi.

Že res, da je gostilna Pri Gorjancu institucija, a žal to poleg dobrih strani, med katerimi izstopa prijazna, hitra in pozorna strežba, prinaša tudi slabe, predvsem rutinsko kuharijo brez občutka. Zakaj? Zato, ker je to očitno dovolj.