Bedaki in konji, kdo je kdo in kaj z njimi?

Ljudje dela in znanja v Sloveniji niso preveč zaščiteni. Nasprotno, prepogosto so znatno premalo pravno zaščiteni. Če že ne »po črki« v zakonodaji, pa dokazljivo v delovnih in pravnih praksah, marsikdaj tudi s sodno prakso. Celo delavci invalidi, čeprav so ti posebej zaščitena ustavna kategorija ljudi. A o tem se pri nas še vedno premalo javno govori in piše. Predvsem v pravniških krogih. Redke javne izraze strokovne kritike delovnih procesov in sodnih odločitev s področja dela in sociale predstavniki sodne veje oblasti praviloma oblastniško avtokratsko, elitistično in oholo, v duhu popolne oblastne nedotakljivosti in neodgovornosti komurkoli, še najmanj pa javnosti, označijo za neposredni napad na sodno vejo oblasti ali za rušenje pravne države.

Porušeno zaupanje

Zato nas predlog dnevnopolitične menedžerske gosposke, da bi delovnopravno zakonodajo dopolnili s stavkom o možnosti prenehanja delovnega razmerja po volji delodajalca zaradi »porušenega zaupanja« med delodajalcem in delavcem, torej iz »osebnih razlogov«, ne more več presenetiti. Mora pa nas pognati v kritično, odločno in glasno javno držo zoper ta novi primer poneumljanja prava in poneumljanja družbe s pravom, ki je tehnika antipolitičnega in protisocialnega korporativnega menedžiranja družbe. Zatrditev predsednika vlade, »da je eden od glavnih problemov gospodarstva, da ne more zlahka odpuščati lenih in neodgovornih« (glej Klemen Košak: Ni potuhe za lenuhe, Mladina, št. 33, str. 17), takšna zakonska dopolnitev pa naj bi to omogočila ali olajšala, se temu prilega.

Seveda gre pri omenjenem predlogu za uzakonitev možnosti prenehanja delovnega razmerja po volji delodajalca in zaradi porušenega zaupanja za nekaj povsem drugega. Takšni jezikovni posegi v delovnopravno zakonodajo še zdaleč niso ne nujni ne primerni za (po premierovo) »zaščito gospodarstva in delavcev«. To prav tako ni smoter predlagane zakonske dopolnitve. Dnevna politika pa si takšne dopolnitve zakona tudi ni nenadoma in samostojno izmislila. Verjeti gre, da je glede tega v premišljenem paktu z delodajalci in s sodstvom. S takšno spremembo se predvsem sodnikom in sodnicam »na papirju«, formalistično, zagotavlja nova bližnjica, ki jim omogoča sklicevanje na črke-besede-stavke, zapisane v zakonu, ko v sporih med delavci in delodajalci odločijo v škodo krivično prikrajšanih delavcev in v korist nepošteno privilegiranih delodajalcev. Sodstvu omogoča manipulacijo z javnostjo, ko se potem zatrjuje, da so sodišča samo storila tisto, kar zakon po črki-besedi-stavkih od njih terja. Hrabri se jih za izogibanje morebitnim očitkom, da s sodno prakso, predvsem tisto višjega delovnega in socialnega sodišča in delovno-socialnega oddelka na vrhovnem sodišču, ustvarjajo pravni red, ki ščiti delodajalce tudi, ko bi bilo treba ščititi delavce.

Takšno dopolnitev zakonodaje si torej, poleg dnevnopolitičnih menedžerjev in korporativnih upravljavcev, želijo predvsem tisti sodnice in sodniki, ki so problem za demokratično, ustavniško in socialno primerno raven pravne zaščite delavskih in socialnih pravic. Lahko verjamemo, da so med njimi tudi sodnice in sodniki, ki po navedbah nekaterih kolegov pravnikov, zastopnikov delavcev pred sodišči, kot predavatelji sodelujejo na seminarjih, ki jih za delodajalce prirejajo posamezni delodajalci ali njihova združenja. Na teh predavanjih naj bi poučevali delodajalce, kako posegati v pravice delavcev in kako jim odpovedovati pogodbe o zaposlitvi, da bi ob morebitnih sodnih sporih dobile sodno potrditev.

Ne pustimo se pretentati in ne spreglejmo »velike slike«.

Če bi le bili kos svojemu poklicu

Da bi lahko katerikoli delodajalec odpustil kateregakoli (po premierovo) »lenega« ali »nesposobnega delavca«, ni treba v veljavno zakonodajo prav ničesar zapisati, predvsem pa tja ni treba zapisati abstraktnih, ohlapnih in pomensko odprtih določb o »osebnih razlogih« in »porušenem zaupanju«. Zadošča tisto, kar smemo in moramo pričakovati od sodne veje oblasti: uporaba razlagalnih možnosti zakonov, ustave in pravnega reda kot celote za ustvarjalno, pravotvorno sodniško odločanje. Brez novih zakonskih določb, ki niso nujne, in brez prelaganja odgovornosti na črke-besede-stavke v zakonu, pač pa s prevzemanjem elementarne sodniške odgovornosti za razlagalno ustvarjanje prava v okvirih pravnega reda kot celote. Biti torej strokovno in intelektualno kos sodniškemu poklicu, funkciji, družbeni vlogi.

Za to gre

Temelj delovnega razmerja ni nekakšna »zaupnost« med obema strankama. Zaupnost je lahko elementarna predpostavka za delo v obveščevalni službi pa za življenje v zakonski zvezi, tudi za prijateljstvo. Pri delovnem razmerju se nanaša le na primer na obstoj tako imenovanih poslovnih skrivnosti, kar zakon tudi izrecno omenja. Na splošno pa zaupanje, kot je nedavno med pogovorom iskrivo razmišljal pravni zastopnik delavcev Marko Blatnik, ni ne bistvena ne nujna okoliščina za delovno razmerje. Lahko bi govorili o »pripadnosti« delodajalcu ali o »lojalnosti«, tudi neke vrste »zvestobi« brez klečeplazenja, a pogojno, v odmerjenem obsegu in brez zahteve po zaupanju ali pričakovanja tega. Pri čemer pa lojalnosti, pripadnosti, vdanosti od delavcev ne more zahtevati zakon! Lojalnost delavcev si mora seveda delodajalec zagotoviti sam, s svojim odnosom, s poštenim in dostojnim odnosom do delavcev.

Zato je temeljno vprašanje, ki si ga mora kot delovni izziv postaviti delovnopravna politika države, vprašanje, koliko zaposlenih je zadovoljnih z odnosom delodajalca. Predvsem mora državo zanimati, kako pogosto delodajalci kršijo zakonodajo, ne spoštujejo pogodb o zaposlitvi, delavcem kršijo pravice, morda z njimi surovo in ponižujoče ravnajo, jih izpostavljajo mobingu ipd. Države pa to, glede na njeno politiko, očitno skoraj ne zanima.

Temelj delovnega razmerja ni nekakšna »zaupnost« med strankama. Zaupnost je lahko elementarna predpostavka za delo v obveščevalni službi pa za življenje v zakonski zvezi.

Slovenska zakonodaja je v 118. členu ZDR-1 izrecno določila pravico delodajalca, da, če ga delavec toži zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v sporu uspe, delodajalec pa potem dokaže, da je medsebojno zaupanje (beri: prav zaradi tega!) porušeno, sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi, četudi bi delavec hotel nazaj v službo, kjer bi imel delo in redni dohodek. Sodišče v zameno za delovno razmerje odloči, da mora delodajalec plačati delavcu določeno »odmeno« ali »denarno povračilo«, torej neke vrste odškodnino – a pozor, le v višini do, torej največ (!!) 18 – bruto (!!) – plač.

Izoblikovala se je zakonsko-sodna ureditev, ki se upira pravniškemu razumu in pravičnosti. Če namreč delodajalec poda delavcu nezakonito odpoved delovnega razmerja in delavec pred sodiščem to dokaže, sodišče potem ne le lahko odloči, ampak na zahtevo delodajalca tudi dejansko odloči, da se delavec ne vrne na delovno mesto, ker je bilo med njim in delodajalcem izgubljeno zaupanje – razlog za to pa je prav dejstvo, da delavec upravičeno ne zaupa več delodajalcu, ki mu je nezakonito odpovedal delovno razmerje. A kaj, ko se zakonska določba razlaga in uporablja v funkciji zaščite delodajalca, ki se sklicuje na to, da ne zaupa več delavcu, ker ga je ta tožil, četudi ga je upravičeno tožil zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja oziroma zaradi protipravne kršitve pravic delavca. Pri tem pa po razlagi sodišč ni prav nič pomembno, zakaj je bilo zaupanje med njima porušeno. Zato tudi ni prav nič pomembno, da je zaupanje porušil zaupanja nevredni delodajalec, ki je zoper delavca ravnal protipravno. Končni učinek je, da je delavec, ki je bil žrtev protipravnosti delodajalca, ostal brez dela, ker je to želel delodajalec, ne delavec sam. In se ga delodajalec lahko tako znebi, pa četudi je bil še tako dober delavec in je delodajalec z njim ravnal protipravno. Paradoks? Ne samo to, pač pa še eden od pravnih monstrumov, ki se upirajo zdravi pameti, ne le konceptu pravne logike, ustavnosti in pravičnosti.

Tudi za to gre

Potem je tu še višina odmene ali povračila v smislu odškodnine. Zakon določa, da ne sme presegati dotedanjih 18 plač delavca – bruto. Glede tega je pomenljivo pojasnilo pravnega zastopnika delavcev: »Pa si zamisliva delavca, starejšega od 50 let, ki ima še 10 let delovne dobe, minimalno, in vemo, da druge službe ne bo dobil. Ne bo je dobil! Če mu sodišče dosodi vseh 18 plač, bo torej imel sredstev za preživetje 18 mesecev, potem pa bo socialni primer. A ko bi le bilo vsaj tako. Zdaj vam povem, da po mojih izkušnjah in pregledih sodb več kot le nekaj plač sodišče niti ne prisoja!? V vsej svoji karieri še nisem videl, da bi sodišče prisodilo devet plač. In kakšnih plač? Minimalnih plač, če je delavec imel pač minimalno plačo, to pa velja v 70 odstotkih primerov, in to v bruto znesku!« Ob tem pravnikovem pojasnilu sem vpogledal še v eno od odločb višjega delovnega in socialnega sodišča, ki je delavcu, staremu 53 let, prisodilo – tri bruto plače! Kot argument pa navedlo, da si bo socialno varnost »primerno« zagotovil s tem, ko bo do upokojitve lahko prejemal nadomestilo za brezposelnost. O da!

Nespregledljivo

Zanimivo je brati tudi članek predsednice višjega delovnega in socialnega sodišča na temo 118. člena ZDR-1, objavljen v reviji Delavci in delodajalci, št. 2-3/2016, predstavljen na letošnjih Dnevih delovnega prava v Portorožu. Članek je nazoren primer običajnega sodniškega pisanja o pravnih vprašanjih in načina prevladujočega pravnega mišljenja pri nas: navajanje zakonskih členov in omenjanje izrekov sodnih odločitev ni dopolnjeno ne s kritično pravoslovno analizo zakonodaje in prakse ne z ustavnopravnim, pravnoteoretičnim ali pravnofilozofskim premislekom o izvoru, smotru, duhu ali razlagalnih razsežnostih črk-besed-stavkov, zapisanih v zakonskih členih. Avtorica povzema besedilo zakona, ki v omenjenem členu pač uvaja možnost, da delavec prejme denarno povračilo, če nadaljevanje delovnega razmerja, seveda po volji delodajalca in četudi bi delavec vseeno želel ohraniti delovno razmerje – zaposlitev – službo – dohodek, ni več mogoče, ker je odnos med delavcem in delodajalcem »porušen« in je med njima vzpostavljeno »nezaupanje«; spet s posebnim poudarkom, da ni prav nič pomembno, kdo je takšno stanje povzročil, kako in zakaj ga je povzročil. Predvsem pa brez problematiziranja realnega pričakovanja, da se bo tako delodajalec, ki se pred tem delavca ni mogel znebiti, delavca lahko znebil s tem, da mu bo najprej kršil pravice, potem pa bo delavčevo odločitev, da svoje pravice zaščiti, uporabil kot razlog za prenehanje delovnega razmerja. Sodnica v tem ne vidi težave. Članek pa konča z napovedjo, da »bo prenehanje delovnega razmerja namesto reintegracije delavca na delovno mesto postalo pravilo«.

Je sploh treba pojasnjevati, kako skrb zbujajoče je takšno sodniško mnenje? Bi bil goli zakonistični legalizem sploh lahko bolj razosebljen, bolj protisocialen, bolj antipolitičen in bolj pravniško nehumanističen? Se je treba o tem pogovarjati pred javnostjo? Je kritična drža ob tem in ob drugem skrb zbujajočem dogajanju v našem pravnem sistemu res tisto, kar zanika avtoriteto sodstva in ruši pravno državo? Je res to pravi problem za vladavino prava, ne tisto, kar je predmet te kritike? Se javnost in mediji sploh že resnično zavedajo, kaj se dogaja in kako grozno je to?