Gospodar nogometa

Evropska nogometna zveza je najvplivnejše in najbogatejše regionalno športno združenje na svetu z večmilijardnimletnim prometom in najbolj prepoznavnim globalnim nogometnim produktom – Ligo prvakov. Od srede naprej jo vodi Slovenec.

Zgodba o vzponu Aleksandra Čeferina na mesto predsednika Evropske nogometne zveze (UEFA) je precej podobna zgodbi o njegovem vzponu na mesto predsednika Slovenske nogometne zveze pred petimi leti. V obeh primerih so ga h kandidaturi spodbudili drugi, in kljub očitkom o pomanjkanju izkušenj je na koncu zmagal s prepričljivo večino.

48-letnega odvetnika sodelavci opisujejo kot poštenega in razumnega človeka s sposobnostjo hitrega odločanja, ki se vedno drži dogovorov, naklonjenost evropskih nogometnih funkcionarjev pa naj bi si pridobil z uspešnim vodenjem domače nogometne zveze. Posebej izstopa izgradnja vadbenega centra na Brdu pri Kranju; odprtja so se udeležili številni predsedniki nogometnih zvez in predsednik svetovne nogometne organizacije FIFA Gianni Infantino ga je postavil za zgled ostalim državam.

Čeferinova relativna neznanost v nogometnih krogih je bila hkrati slabost in prednost. Številne tuje novinarje je zmotilo, da nima niti svojega članka na Wikipediji. Pojavljale so se špekulacije o tem, kdo so njegovi »strici iz ozadja«. »En dan sem Infantinova lutka, drugi dan Platinijeva lutka, tretji dan ruska, četrti dan italijanska lutka,« je dogajanje za Associated Press povzel Čeferin. »Očitno ljudje težko razumejo, da je mogoče biti neodvisen.«

Hkrati pa neznanost pomeni tudi neomadeževanost in neobremenjenost s korupcijskimi škandali, ki pretresajo svetovni nogomet. Prav zaradi njih se je Čeferinu sploh ponudila priložnost za kandidaturo, saj je bivši predsednik FIFA Sepp Blatter ob svojem padcu s seboj potegnil še predsednika UEFA Michela Platinija. Na koncu je bil Čeferinov edini protikandidat dolgoletni nogometni funkcionar in član izvršilnega odbora UEFA, 20 let starejši Nizozemec Michael van Praag, kar je volitve pravzaprav spremenilo v dvoboj med starimi in novimi obrazi.

Za neizkušenega novinca je sicer Čeferin izjemno spretno vodil svojo kandidaturo, celo še preden se je zanjo odločil. Uspelo mu je povezati nogometne zveze s področja nekdanje Jugoslavije. Stkal je tesne odnose s skandinavskimi državami. Prav slednje so ga z javno podporo sploh spodbudile h kandidaturi. Ker ima na kongresu UEFA vsaka nogometna zveza, velika ali majhna, lepo en glas, mu je dejstvo, da prihaja iz majhne Slovenije, prej koristilo kot škodovalo, saj tako njegove obljube o pravični obravnavi vseh nogometnih zvez delujejo bolj verodostojno. Naslov njegovega predsedniškega programa je Najti pravo ravnotežje. Že pred začetkom volilnega kongresa mu je podporo javno napovedala več kot polovica od 55 nogometnih zvez, ki spadajo v UEFA. Na glasovanjuje dobil 42 glasov podpore.

Nekatera vprašanja, ki so se pojavljala ob Čeferinovi kandidaturi, kljub temu ostajajo nepojasnjena.

Glede na navedbe uglednega norveškega nogometnega časopisa Josimar so Norvežani za Čeferina lobirali že zadnji dve leti, torej precej dlje, kot naj bi Čeferin po svojih besedah sploh razmišljal o kandidaturi. Glede na pisanje časnika bi lahko bila v ozadju močne podpore želja skandinavskih držav, da bi v bližnji prihodnosti gostile eno izmed evropskih prvenstev. Čeferin kakršnekoli nespodobne obljube v zameno za podporo zanika. Povsem mogoče je, da je šlo pri tem za poskus umazane kampanje iz obupa njegovega nasprotnika van Praaga; obtožbe so se namreč najprej pojavile v nizozemskem časniku De Volkskrant.

Pa tudi če kaj od tega drži, smo Slovenci iz zakulisnih igric končno enkrat izšli kot zmagovalci.