Kdo je nasilen?

Jure Trampuš se je v tekstu Kdo je nasilen (Mladina, št. 31, 5. 8. 2016) mogoče nehote približal stališčem dela tistih liberalnih oz. levičarskih krogov na zahodu, ki se jim vsaka kritika religije zdi nedostojna, politično nekorektna. Še nedavno se ni nihče upal ugovarjati drastičnim kaznim, s katerimi so božji predstavniki na zemlji ‘upravičevali’ svojo privilegirano pozicijo, ko pa jih kdo danes kdo zgolj verbalno napade ali kritizira, to razglašajo za nesorazmerno, celo nedopustno, kar je sprevržen cinizem. Kot bi jih dejansko drezali z razžarjenimi iglami ali jih mučili s katero izmed simpatičnih naprav iz arzenala svete Inkvizicije.

Če niso ideologije nič krive za početje ljudi, če so za grozodejstva ali druga sporna dejanja posameznikov in večjih združb vedno najbolj odgovorni politični voditelji ali družbeno-ekonomske okoliščine, potem ni bilo nič narobe s Hitlerjevim Mein Kampfom, s komunizmom, z neoliberalizmom. So to le nedolžne ideje, ki so jih instrumentalizirali politični manipulanti in strici iz ozadja? Spustimo torej v srednje in osnovne šole tudi razne Hervarde, da predstavijo svoje koncepte družb, h katerim stremijo... Maajid Nawaz, bivši islamski radikalni aktivist iz Anglije, je izpostavil zgovorno primerjavo. Ali lahko trdimo, da ni imela religija nič z Inkvizicijo, z zažiganjem čarovnic in znanstvenikov ali s križarskimi pohodi? Seveda Islam ni v celoti odgovoren za razcvet radikalnega političnega terorizma, a nekaj ima s temi zadevami. Religije (in nekatere sekularne ideologije) omogočajo vzpostavitev torišča, na katerega se potem lahko oprejo vzvodi interesov. Zato so soodgovorne!

Netoleranca do drugače mislečih in verujočih je eden temeljev vsake vere (teizma!). Monolitne ali monistične ideologije imajo v svojem temelju vgrajen potencial totalitarnosti. Že v izhodišču, s prvo premiso (Obstaja samo en Bog, seveda naš) predpostavljajo lastno večvrednost in implicirajo nasilje nad vsemi, ki se s tem ne strinjajo. Seveda so v svetih spisih tudi odlomki, ki jih lahko potem uporabljajo papeži, mule in rabini, a če bi iz teh ‘temeljev morale’, izključili eksplicitno nasilje, ki ga ni možno upravičiti z nobenim kontekstualiziranjem, bi od teh debelih knjig ostalo bore malo.

Teza, da gre pri fundamentalistih za popačenje izvornih vsebin, je gotovo napačna. Če v Bibliji piše, da moraš svojega otroka ubiti, če te prekolne, in v Koranu, da moraš ubiti apostata, tega ni možno interpretirati metaforično. Ko se v svete tekste spustimo s široko interpretativnimi orodji, na koncu od njih ne ostane nič. Tudi bog sam ne more obstajati kot nekaj vmesnega, kot metafora - recimo neizrekljivega -, saj bi naj bil osebno božanstvo, ki odgovarja na molitve, kar je prva premisa teizma. Vprašati se moramo, kaj o tem mislijo povprečni verniki, ne pa teologi in filozofi, recimo kak Žižek. Leta 2006 je po anketah v kreacionizem verjelo 46 odstotkov Američanov.

Torej 120 milijonov zahodnjakov verjame, da se je Big Bang zgodil kakšnih 2500 let potem, ko so Babilonci in Sumerci odkrili varjenje piva! To nikakor niso marginalne skupine, ki bi svete tekste razumevale napačno. Ne pozabimo, da je imel še nedavno, kot ameriški predsednik, do jedrskega gumba dostop človek, ki se je po svojem miselnem svetu skoraj identificiral s kreacionisti. Je to še zadeva, v katero ne smemo drezati? Si lahko privoščimo benevolenten odnos do ljudi, ki dosledno verjamejo, kar piše v eni knjigi?

Zelo pomembno je, kaj določa naš sistem vrednot, kje se idejno napajamo. Če bi se kak Džainist odločil postati terorist, če bi dobesedno razumeval svoje svete spise, ne bi njegova dejanja ogrožala niti mušic. Na svetu je več milijard religioznih ljudi, ki živijo ravno tako slabo kot recimo povprečen Musliman, pa se ne zaganjajo z letali v stavbe in se ne razstreljujejo na letališčih z imenom svojega boga na ustnicah.

Religije se nam zahodnjakom zdijo danes benigne, čeprav so njihovi kremplji tudi na zahodu še kako dolgi: vplivajo na škodljive politike do prepovedanih drog, spodbujajo odpor do naprednih zdravstvenih raziskav, pogubno vplivajo na odnos do aidsa, ne plačujejo davkov, praviloma podpirajo desničarske populiste in ‘pravične’ vojne, gojijo problematična stališča do žensk in homoseksualcev, itd. So ključni agens vzpostavljanja nepotrebnega in škodljivega razlikovanja med ljudmi in tako napajajo in upravičujejo plemensko logiko delovanja našega sveta, in, kar je še posebej sporno, vzgajajo otroke v nekritične, vodljive ljudi, ki čutijo pred avtoritetami predvsem strahospoštovanje.

Zahodni imperializem je na bližnjevzhodno regijo gotovo vplival negativno, a cvetočo bližnjevzhodno civilizacijo, ki je Evropi posredovala del bogate antične dediščine je po 11. stoletju v regresijo pahnil religiozni fundamentalizem (takrat so se pojavili tudi prvi, z vero indotrinirani samomorilci, o čemer govori tudi Alamutov roman!). To nedvoumno izkazuje podatek (po raziskavi OZN iz leta 2002!), ki je tako indikativen in šokanten, da moramo najprej globoko vdihniti: Španija v enem letu prevede več knjig iz tujih jezikov, kot jih je celotni arabski svet od 9. stoletja do danes! Tudi število Nobelovih nagrajencev iz ogromnega bazena 1,5 milijarde ljudi, ki se imajo za Muslimane, je relativno zanemarljivo. V totalitarnih družbah znanje in kultura ne cvetita.

Tudi če bi bile religije zgolj orodje, si ne moremo privoščiti, da bi njihovi ‘uporabniki’ prosto ‘razpolagali’ z njimi. Tako kot mora država regulirati večino dejavnosti sodobnih družb, mora dosledno regulirati tudi delovanje religioznih interesnih skupin. Religija je lahko očitno preveč nevarno orožje v rokah manipulatorjev, da bi jo prepustili ‘prostemu trgu’. Vzeti ji moramo vpliv in moč – tam, kjer sta pretirana -, tako kot vsem ideologijam. Ne smejo imeti privilegirane pozicije v družbi, njihove svete knjige pa ne smejo biti izključno vodilo za vzgojo mladih ljudi in urejanje moralno-etičnih problemov sodobnih, sekularnih družb. Res potrebujemo zgodbe, ki nas povezujejo, ki omogočajo, da lahko sodelujemo tudi na širših platformah, ki presegajo ozko, vaško-plemensko logiko. A to ne pomeni, da moramo to nujno početi s pomočjo bronastodobnih mitov.