Dvolični obraz

Pred dobrim letom dni, na začetku lanskega septembra, se je v morju utopil triletni Alan Kurdi, deček iz razrušenega Kobanija. Umrl je na poti do dostojnega življenja. Svetovna javnost se je zganila, podoba utopljenega otroka je pretresala medije, ljudje so po družbenih omrežjih pisali ogorčene sestavke, risali užaloščene angele, točili virtualne solze. »Zdaj bo drugače,« so pravili, »politika, prebudi se!«

Nekaj dni kasneje so Kurdija skupaj z bratom in mamo pokopali v Siriji, spremenilo se ni veliko. Kljub občasnim premirjem vojna v Siriji in drugje še vedno traja, begunci iščejo pot v boljše življenje, veliko jih do Evrope ne pride, izginejo na poti do nje, drugi so ujeti v begunskih taboriščih ali pozabljeni čakajo na grških otokih. V tem letu dni se je trpljenje zgolj umaknilo, skrilo pred očimi občutljivih zahodnjakov. Evropa se ni spremenila. Begunska kriza je še vedno priročno orodje za notranjepolitično obračunavanje, širjenje strahu, predsodkov, merjenje moči med državami članicami. Ljudje in njihove življenjske usode so nepomembni, mednarodne deklaracije o spoštovanju človekovih pravic in pomoči beguncem pa prav tako.

Kako se je v tem letu dni z vprašanjem beguncev in človečnosti spopadla Slovenija? Je naša država opravila test iz humanosti? Jo lahko pohvalimo?

Najprej statistika. Slovenija, ki je pri vprašanju podeljevanja statusa mednarodne zaščite izredno zadržana, je pred begunsko krizo, pred letom 2015, status mednarodne zaščite priznala po nekaj deset ljudem na leto. Letos bo številka enkrat višja, morda prilezemo do 90 odobritev. Od začetka leta 2016 do konca avgusta je bilo v Sloveniji sicer vloženih 773 prošenj za mednarodno zaščito. Malo več kot 200 prosilcev je iz Afganistana, skoraj popolnoma enako je Sircev, sledijo Iračani, Iranci, dobrih 20 je Maročanov, pa ljudi iz Pakistana, Eritreje ... Uradniki so spisali 610 odločb, polovica postopkov se je končala z ustavitvijo, saj so se prosilci naveličali čakati in zapustili Slovenijo. Skupno je bilo letos priznanih 71 statusov mednarodne zaščite, hkrati pa je na podlagi evropskega mehanizma relokacije v Slovenijo prišlo dodatnih 74 ljudi. Trenutno v Sloveniji biva 322 oseb z mednarodno zaščito. Kar je osupljivo malo.

Poglejmo še z druge strani. Na slovenski meji stoji 179 kilometrov dolga žičnata ograja, dobra petina slovensko-hrvaške meje je ožičena s tehničnimi ovirami. V turističnih krajih, ob rekah, mejnih prehodih, strnjenih naseljih žičnate kolute zamenjujejo z »lepšimi«, visokimi zelenimi panelnimi ograjami, na vrhu panelne ograje je še dodatna žica, da je ne bi kdo preplezal. Postavitev ograj je za zdaj stala 3,3 milijona evra.

Veliko je negotovosti, začasnosti, neorganiziranosti, ministrstvo in njegovi uradniki razmišljajo izrazito tehnicistično.

Poleg postavljanja žičnih ovir, ki so po mnenju premiera Mira Cerarja »skrajno nesimpatična rešitev«, je država spremenila zakonodajo. Aprila se je zaostrila azilna politika, nekaj mesecev poprej pa je vlada na mejo poslala vojake, da so pri usmerjanju in nadzoru beguncev pomagali policiji. Razširjena vojaška pooblastila so se kasneje izkazala za nepotrebna, vojaki so skupaj s policijo zajeli zgolj pet oseb, tri izmed njih so bili državljani Srbije. A tabu je bil porušen, zdaj je pravno in tudi politično legitimno, da vojska prevzema naloge policije, danes na meji, jutri morda kje drugje. Cerar je imel v tistem času na mizi sicer tudi boljše rešitve, a se je raje odločil za militarizacijo družbe.

Te dni se napovedujejo nova zaostritve, svarijo nas, da znova prihajajo begunci. Ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar govori o »radikalizaciji ukrepov«, Miro Cerar o tem, »da bo Slovenija na schengenski meji s Hrvaško strogo izvajala zakonodajo EU in ne bo dopuščala izjemnih humanitarnih prehodov, kot je to bilo v preteklosti«. Prihajajo torej »izjemni ukrepi začasne narave«, ki naj bi preprečili, da bi se »zahodnobalkanska migracijska pot znova odprla za iregularno prehajanje meja«.

Slovenska vlada hkrati nasprotuje predlogom evropske komisije o avtomatiziranem korekcijskem relokacijskem mehanizma. Gre za idejo evropske komisije, po kateri bi se na ravni EU avtomatsko določilo, koliko beguncev naj sprejme vsaka članica, v nasprotnem primeru pa države plačajo kazen, oz. kot temu pravijo bruseljski uradniki, »solidarnostni prispevek«. Slovenija trdi, da število prebivalcev in BDP države ne bi smela biti edini merili pri oblikovanju referenčnega števila. Pomembni naj bi bili še »kazalniki integracijske sposobnosti države članice«.

Kaj to točno pomeni, kakšne so integracijske sposobnosti naše države, ni jasno. Politično-neologistični nesmisli, kakršen je omenjen, ali pa oni o »tehničnih ovirah« so vedno znamenja šibkosti.

Navidezna podpora

Kadar politika grozi z novimi varnostnimi ukrepi, kar je problematično, saj se s tem legitimira sovražnost, je odmev njenih besed slišen tudi na terenu. Med ljudmi, ki so obtičali v Sloveniji. Velja ugotovitev, da se Slovenija pri vprašanju beguncev in njihove integracije v okolje trudi ohranjati minimalne standarde, da pa je pripravljena te standarde uresničevati za osupljivo majhno število ljudi in je pri tem hkrati nerazumno nerodna, neživljenjska. Uradniki vedno delujejo tako, kot delujejo politiki, ravnajo se po zgledu.

»Pri nas se veliko ukvarjamo z integracijo, vodimo orientacijski program za begunce, ki so v Slovenijo prišli prek kvot, in pri tem vidimo kup slabih rešitev,« pravi Franci Zlatar iz Slovenske filantropije. »Naj omenim zgolj en primer: ko begunci dobijo status mednarodne zaščite, lahko formalno, če so brez zaposlitve, denarja, na centru za socialno delo zaprosijo za denarno pomoč. Potem padejo v luknjo. V najboljšem primeru ta denar dobijo v mesecu in pol, lahko pa traja bistveno dlje. V praksi je videti takole: ljudje dobijo status, se preselijo v integracijsko hišo in potem so brez vsega, nimajo sredstev za preživljanje, odvisni so od humanitarnih organizacij, od prostovoljcev.«

Primer, ki se zdi navidezno nepomemben, dobro kaže na odnos države, ministrstva za notranje zadeve, na vprašanje begunstva in integracije. Veliko je negotovosti, začasnosti, neorganiziranosti, ministrstvo in njegovi uradniki razmišljajo izrazito tehnicistično. »Poglejte recimo ljudi, ki so prišli v Slovenijo po sistemu kvot, gre za praviloma travmatizirane posameznike, za zelo ranljive skupine, večinoma so z vojnih žarišč, iz Homsa, Alepa, fantje iz Eritreje, med njimi so takšni, ki so po poti izgubili družinske člane. Od njih se formalno zahteva, da dnevno obiskujejo tečaje, pa četudi je mnogokdo psihično popolnoma na tleh in ne more slediti zahtevanemu programu. Gre za poenostavljen, birokratski pogled.« Podobno je z azilnimi domovi, na zunaj so dobro organizirani, pohvalili so jih tudi pri UNHCR, »vendar so to hkrati institucije, ki pasivizirajo ljudi, v času čakanja na odločitev prosilci formalno ne smejo delati,« pravi Zlatar. Prosilci imajo v tem časovnem vakuumu omejeno svobodo. Slovenija tako ne pozna sistema mentorstva, po katerem se lahko begunci začasno vključijo v poklicno izobraževanje in s pomočjo mentorjev opravljajo dela za manjše plačilo. »Ni dovolj, da jih vodimo na občasne izlete, da se z mladimi igramo družabne, športne igre. Prava pot do integracije je dostop do dela, zaposlitve, izobraževanja.« Nekatere politike naj bi sicer tovrstne aktivnosti slovenskih prostovoljcev motile, na zunaj naj bi ustvarjale vtis, da je naša država do beguncev prijazna, kar pa naj bi bilo neodgovorno in nespametno.

Diskurz o strahu ne koristi ničemur, ne miru v družbi, ne sredinski politični stranki, ne beguncem, diskurz o strahu koristi le skrajnežem.

Podobne nesprejemljivosti opaža tudi varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer. V njenem uradu so imeli veliko dela že v času množičnega prehoda beguncev. Takrat so, kot pravijo, vlado seznanjali s primeri ločevanja družin, s težavami pri komunikaciji s tujci, njihovo neinformiranostjo, s problematiko zaračunavanja namestitve v Centru za tujce v Postojni, s spornim prevažanjem otrok z avtobusi v nočnem času, s pomanjkanjem vode, hrane, nehigienskimi razmerami, s problematiko izdajanja plačilnih nalogov zaradi nezakonitega prestopa meje …; pa tudi z neustreznim delom policije. »Posamezni policisti naj bi na primer na tujce vpili in kričali v slovenskem jeziku, zaznani pa naj bi bili neprimerni, mestoma rasistični, ksenofobni in posmehljivi komentarji glede vključevanja pravih moških v vojsko in boja za domovino in podobno. Tujce naj bi bili nekateri policisti povsem po nepotrebnem tudi odrivali, porivali in potiskali,« so zapisali v uradu varuhinje. Varuhinja hkrati še vedno opozarja, da ni jasno, kakšen je »enoten načrt vlade za integracijo beguncev«.

Velike težave so tudi upravni postopki. Miha Nabergoj iz Pravno-informacijskega centra, kjer pravniki svetujejo beguncem, trdi, da je »največji problem hitrost odločanja. Šest mesecev je instrukcijski rok, ki ga postavlja zakon, v tem času naj bi bilo torej odločeno o prošnji za status, a trenutno za več kot 100 prosilcev še ni.« Ljudje potem zaradi čakanja obupajo, odidejo, poskušajo v drugi državi ter upajo, da po Dublinski uredbi ne bodo vrnjeni v Slovenijo. »Že na začetku leta smo že opozarjali na zastoje, na ministrstvu so zaposlili novo odločevalko, nekaj časa so jim pomagali tudi nekdanji zaposleni, a hitrost izdajanja odločb se ni povečala.« Podobna težava je pri vračanji po dublinskih postopkih, tudi ti so dolgotrajni. Gre za tiste prosilce, pri katerih se prošnje ne obravnavajo vsebinsko, pač pa skušajo vračati ljudi, najpogosteje na Hrvaško. »Tudi tukaj bi moralo biti ministrstvo hitrejše. Zakaj? Ljudje, ki so v dublinskih postopkih, so večinoma pridržani v centru za tujce.«

Vse skupaj je stvar politične volje. »V Sloveniji se sploh ne zavedamo, kakšne so razmere, v katerih živimo,« pravi Zlatar. »Poglejte na drugo stran meje, v okolici italijanske Gorice imajo več kot 140 mladoletnikov brez spremstva, pri nas pa jih je v celi državi 29, in spomnite se, kakšne težave so bile z njimi.« Samo v zamejskem Repentaboru je nameščenih sto priseljencev, kar je več kot 10 odstotkov prebivalstva te občine, a Slovenija ima velike težave že samo z nekaj sto ljudmi.

Privid grožnje

Zakaj tolikšna razlika med strpnostjo, o kateri je govoril premier Cerar med obiskom osnovne šole Livada, tiste šole, ki jo obiskujejo otroci iz 32 držav in je primer uspešnega bivanja v raznolikosti, ter politiko širjenja strahu, ki jo vodi njegova vlada? Kje so vzroki za dvolični obraz premiera?

Prvi vzrok je notranjepolitičen. Temelji na napačni oceni, da če stranka SMC ne bo rešila problema beguncev, bo ljudi nagovorila skrajna desnica, na oceni, da se je treba volivcem in javnosti prikazati kot učinkovit, trd gospodar, Slovenec, ki ve, kaj je slovenstvo, kako ga obvarovati. Miro Cerar je s tem, ko je izbral desno retoriko, ko je potegnil politične poteze, ki naj bi zavarovale prestrašene Slovence, ki jih je prej sam prestrašil, odprl prostor za še skrajnejše ideje na desnici. Premier legitimizira nestrpnost, strah postaja običajno sredstvo politike. Cerar desnice ni utišal, naredil jo je močnejšo in skrajnejšo. Diskurz o strahu ne koristi ničemur, ne miru v družbi, ne sredinski politični stranki, ne beguncem, diskurz o strahu koristi le skrajnežem. Tudi tistim v SMC. Samo spomniti se je treba, kako so tudi poslanci največje vladne stranke spomladi podpirali restriktivno določilo novega zakona o mednarodni zaščiti, ki je na začetku celo predvidevalo, da v Sloveniji ne bi dobil azila nihče, ki bi v našo državo vstopil iz druge članice EU ali varne države …

Angela Merkel deluje drugače, kljub terorističnim napadom, vzponu nacionalistične in populistične AfD vztraja, da so temelj Evrope, temelj Nemčije solidarnost, pomoč, razumevanje, človečnost, spoštovanje osnovnih postulatov, na katerih so po drugi svetovni vojni nastali mednarodni pravni dokumenti o človekovih pravicah, postulatov, ki so oblikovali evropski mir. Ne gre zgolj za naivno humanitarnost, gre za odnos do vrednot. Angela Merkel uporablja besede, ki jih uporabljajo verski voditelji v Nemčiji, v Angliji, v Vatikanu, posamezniki, ki pozivajo k »dobrodošlici beguncem«. V predmoderni Sloveniji govorijo popolnoma drugače – kaj pa je drugega kot predmodernost, če se politična vizija gradi na ideji zemlje in krvi?

Miro Cerar ima težave v vladi, predvsem pa velike težave z identiteto lastne stranke. Napovedano zaostrovanje politike do beguncev ima jasne politične cilje, Cerar želi povečati priljubljenost SMC, njegove politične napovedi o zaprtju meje praktično niso uresničljive. Iluzorno je namreč pričakovati, da bi lahko Slovenija z »radikalizirano zakonodajo« dejansko preprečila prihajajočim množicam, ki pa jih še ni, da bi iz Hrvaške prišli v Slovenijo. Četudi bi jih pri nas zadržali, kam bi jih vrnili? Kdo bi sprejel nezaželene begunce? Hrvati? Grki? S policijskimi ali vojaškimi ukrepi ni mogoče reševati humanitarne krize. Linija obrambe Slovenije, kakor bi dejali nekateri politiki, ne bi smela biti nov zakon o tujcih in širjenje strahu, ampak dobra zunanja politika. Če bi vlado resnično skrbelo, kaj se bo zgodilo v naslednjih mesecih, bi lahko v tajnosti pripravila ukrepe in jih potem, če bi bilo to potrebno, sprejela na hitro. A Miro Cerar se je odločil za drugo pot. Govori o zapiranju meje in širi strah pred novim begunskim valom. Čas normalnosti ga ne zanima več.

Popolnoma nespametno ravna tudi ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar. Zakon, ki naj bi zaostril pravico do pridobivanja azila, sploh še ni napisan, v vladni proceduri ga ni, koalicija ga ne pozna, na četrtkovi seji vlade ga ne bodo obravnavali, o njem ni političnega soglasja. Ministrica pa je že sklicala tiskovno konferenco in ga napovedala, pri čemer ni želela pojasniti nobenih podrobnosti. Bo zakon napisan v skladu z varovanjem človekovih pravic? Bodo v njem določbe, ki bodo preprečevale zavrnitev ljudi, ki so življenjsko ogroženi? Kaj bo z morebitnim referendumom, z ustavno presojo? In zakaj takšen zakon sploh potrebujemo, saj lahko policija že zdaj v primeru splošne nevarnosti zapre mejne prehode?

Drugi razlogi za obuditev retorike strahu so zunanjepolitični. Evropska unija je pri vprašanju beguncev resnično neučinkovita, dogovorjeni relokacijski mehanizem ne deluje, države Višegrajske skupnosti beguncev nočejo sprejeti. Hkrati raste moč nacionalističnih strank v Avstriji, Franciji, na Nizozemskem. Nadzor nad južno mejo, ki jo napovedujejo Avstrijci, je treba razumeti v kontekstu vpliva avstrijskih svobodnjakov, napovedano zaprtje slovenske meje pa kot odgovor na avstrijsko zaostrovanje. A ta je, kot zapisano, kratkoviden in napačen.

Hkrati je EU navidezna tarča Turčije. Tarča zato, ker naj bi Turčija v naslednjih tednih znova dopustila begunski eksodus – takšne da so govorice, ki prihajajo iz obveščevalnih kuloarjev. Vse to je seveda možno, a manj verjetno. Erdogan je nepredvidljiv, a svojega asa iz rokava ne bo uporabil tako hitro. Popolnoma se pozablja, da begunski eksodus še vedno traja, nikoli ni prenehal, le da ljudje danes prek Libije prihajajo v Italijo in gredo potem naprej, na sever, mimo Slovenije, veliko jih je tudi v Srbiji, kjer čakajo in ne vedo, kam. A gre za obvladljive številke, tem ljudem bi Evropa morala pomagati.

Temelj Evrope so pomoč, razumevanje, človečnost, spoštovanje osnovnih postulatov, na katerih so nastali mednarodni pravni dokumenti o človekovih pravicah. Ne gre zgolj za naivno humanitarnost, gre za odnos do vrednot.

Tretji razlog pa je pomanjkanje politične vizije in močnih politikov, ki bi jo uresničili. Kaj se dogaja v Evropski uniji? Kako po brexitu? Od kod so se pojavili begunci, simptom česa je strah pred njimi? Kako odgovoriti na globalizacijo, kako odgovoriti na populizem, kako se spopasti z novimi načini dela? Evropska levica pravih odgovorov na ta vprašanja nima, še manj pa Miro Cerar. Ljudje živijo v negotovosti, prestrašeni so, ne zaradi terorizma, ne zaradi tujcev, strah je zgolj simptom družbenih napetosti. Kot bi dejal avstrijski politolog Peter Filzmaier: »Vprašanje migrantov je postalo odločilno, a odločilno je zaradi strahov na drugih področjih.« Begunci so dejstvo, ki ga moramo sprejeti, ne bodo kar izginili, živeli bodo tukaj, z nami, vedno več jih bo. Begunstvo je posledica globalne ekonomije. Barbarizem, spopad civilizacij je napačen odgovor nanj, edini pravilni, četudi utopičen, je razredni boj. Ali kot je zapisal Slavoj Žižek: »Vztrajanje pri globalni solidarnosti z izkoriščanimi in zatiranimi.«

Veliko lažje je zaostrovati retoriko strahu in napovedovati nove ograje kot pa vsaj poskušati spremeniti svet krivičnosti, to gojilnico populizma, sebičnosti, vojn in nesrečnih življenjskih usod.

Luksemburški zunanji minister Jean Asselborn je v intervjuju za Welt dejal, da bi bilo treba Madžarsko izključiti iz EU. »Ograja, ki jo gradi Madžarska za odvračanje beguncev, postaja vse daljša, višja in nevarnejša. Madžarska ni daleč od ukaza o streljanju na begunce.« Tiste, ki gradijo ograje proti beguncem, naj bi začasno ali za vedno izključili iz EU.

Ugotovitev Asselborna ne velja zgolj za Orbana in Madžarsko. Podobno se obnašata tudi Miro Cerar in njegova vlada.

Človekoljubna ministrica

Notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar napovedala sprejetje večjega števila beguncev

Peter Petrovčič

Ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar je napovedala, da bo Slovenija zaprla meje oziroma popolnoma onemogočila vlaganje prošenj za azil, ko bo stanje postalo nevzdržno. Ko bo torej pritisk beguncev prevelik, da bi ga Slovenija po mnenju vladajoče politike še lahko prenesla. Miro Cerar jo je pri tem podprl. S tem bo, čeprav se sliši paradoksalno, vlada končno storila korak naprej pri svojih mednarodnih (in moralnih) obveznostih do ljudi, ki bežijo in iščejo zatočišče.

V vladi ne skrivajo, da se glede beguncev Slovenija zgleduje po sosednji Avstriji. Ta je že sprejela omejitve glede števila beguncev, ki jih bo sprejemala. In sicer se je avstrijska vlada odločila za sistem kvot in že januarja določila, da bo letos sprejela skupaj 37.500 prosilcev za azil, prihodnje leto 35.000 in potem vsako leto še 5000 manj.

Slovenska vlada se seveda ni odločila za sistem kvot, saj bi s tem sporočila, da bo sprejela precej več beguncev kot doslej, ne pa precej manj, kot je to v Avstriji. Meja bodo »še vzdržne razmere«. Ko bodo razmere postale »nevzdržne«, bo Slovenija zaprla mejo. Na ministrstvu za notranje zadeve o podrobnostih sprememb zakona o tujcih, ki bo omogočil zapiranje meje, sicer niso želeli govoriti.

Zato smo se glede vprašanja, kaj je za državo še vzdržno in kaj več ne, ozrli kar po Avstriji, če jo že slovenska politika jemlje za zgled. Seveda Avstrija ni povsem primerljiva s Slovenijo. V Avstriji živi štirikrat več ljudi, tudi bruto družbeni proizvod je nekoliko višji. Šele ob upoštevanju tega je mogoče primerjati Slovenijo in Avstrijo. Slednja se je za omejevanje sprejema prosilcev za azil odločila prav zato, ker je po mnenju politike število ljudi, ki so vložili prošnjo za azil, postalo nevzdržno. Lani je tam prošnjo za azil vložilo 90.000 ljudi. Zato so se odločili, da jih bodo letos sprejeli le 37.500, potem pa vsako leto še nekoliko manj.

Še vzdržno stanje za Slovenijo pa bi po avstrijskem zgledu pomenilo, da bi na leto sprejela dobrih 8000 prosilcev za azil.

V Sloveniji danes razmere, kar se tiče beguncev, niso nevzdržne. Trenutno je v Sloveniji manj kot 300 (aktivnih) prosilcev za azil. Ob upoštevanju razlik med Avstrijo in Slovenijo bi v slednji torej razmere postale nevzdržne, ko bo prošnjo za azil vložilo okoli 20 tisoč ljudi v roku enega leta (pa jih ni niti tisoč). Še vzdržno stanje za Slovenijo pa bi po avstrijskem zgledu pomenilo, da bi na leto sprejela dobrih 8000 prosilcev za azil. Glede na tesno sodelovanje z avstrijsko vlado bo Slovenija težko kot »še vzdržne razmere« prikazovala bistveno nižje številke. Sploh ker je je Avstrija zoper Madžarsko že napovedala tožbo, če ta ne bo več sprejemala beguncev. Zaprtje meja bo torej lahko sledilo zgolj sprejemu bistveno večjega števila prosilcev za azil kot doslej.

Na notranjem ministrstvu so ob napovedi zapiranja mej hiteli razlagati, da gre za suvereno pravico države in posledično skladno z mednarodnim pravom. S tem pa se ne strinja dolgoletni zastopnik prosilcev za azil Matevž Krivic: »Berem določene komentarje o tem, da je takšna odločitev suverena odločitev vsake države in da Slovenija to pač lahko naredi in da proti temu nihče ne more narediti nič. To ni res. Preprečitev vložitve prošnje za mednarodno zaščito oziroma zaprtje meje je v neposrednem nasprotju z ženevsko konvencijo o beguncih. Po tej konvenciji je vsak, ki se prikaže na meji, upravičen do vložitve prošnje in do tega, da država izpelje azilni postopek.« Avstrijski politiki po Krivičevem mnenju govorijo o zapiranju meja iz političnih razlogov, a tega doslej še niso naredili, saj bi to pomenilo kršitev mednarodnega prava: »Dvomim, da bodo to res storili, če bodo, bo to eklatantna kršitev mednarodnega prava. Domnevam, da bo Avstrija o tem veliko govorila, naredila pa tega ne bo.« Krivic sicer dopušča možnost, da bo Evropa šla v smer popolnega zapiranja meja navkljub svojim mednarodnim obveznostim do človekovih pravic, a upa, da se to ne bo zgodilo.

Ena zmaga ...

… ob brezštevilnih porazih in negativnih odločbah v azilnih postopkih

Peter Petrovčič

Carol Korba in njen mož Hany Suleiman sta iz Sirije pobegnila pred več kot letom dni. Kljub temu da se jima je v Sloveniji rodil otrok, ki ima tako kot mama zdravstvene težave, bi ju država že davno izgnala v prejšnjo »varno državo« na njuni poti na sever (na Hrvaško), če ne bi njunega primera prevzel nekdanji ustavni sodnik in dolgoletni zastopnik prosilcev za azil Matevž Krivic.

Carol in Hany nista v Evropo oziroma v Slovenijo prispela prek t. i. balkanske poti, peš iz ene evropske države v drugo. Ker sta se tej mučni izkušnji hotela izogniti, sta po podatkih časnika Dnevnik v eni od Siriji bližnjih držav za 20 tisoč evrov dobila vizume za vstop na Hrvaško in se na pot odpravila z letalom. V Sloveniji sta zdaj sedem mesecev, pod nenehno grožnjo, da bosta vrnjena na Hrvaško. Enako tudi njun sin Adel, ki se je rodil v Sloveniji in pravzaprav nikakor ne more biti »vrnjen« nikamor. Slovenija je edina država, kjer je doslej živel in bi po zakonu moral dobiti državljanstvo, ne pa odločbe o izgonu iz države.

Navkljub temu, in čeprav ima družina potrebno zdravstveno dokumentacijo, ki dokazuje psihične težave matere in zdravstvene težave devetmesečnega sina, slovensko notranje ministrstvo vztraja, da njihovih prošenj za azil ne bo obravnavalo, pač pa jih bo izročilo Hrvaški, ki naj bi bila v skladu s t. i. dublinsko uredbo pristojna za reševanje njihove prošnje za mednarodno zaščito. Tudi mnenje varuhinje človekovih pravic Vlaste Nussdorfer, da je za družino primerneje, da ostane v Sloveniji, ni nič pomagalo.

Vsi trije bi bili danes že izgnani, če ne bi Krivicu uspelo s pritožbo na ustavno sodišče, ki se je (drugače kot večina azilnih postopkov, ki dosežejo ustavno sodišče) odločilo v zadevi odločiti vsebinsko. Vračanje na Hrvaško so zadržali do dokončne odločitve v tej zadevi.

Uspeh? Zmaga? Neke vrste. A dejstvo, da kak uspeh tu ali tam šele na ustavnem sodišču po vrsti negativnih odločb doseže kdo izmed pro bono zastopnikov prosilcev za azil, kaže, da je slovenska azilna politika sovražna do beguncev. Krivic namreč opozarja, da primerov, ko bi pristojni na ministrstvu za notranje zadeve pozitivno rešili (vsaj povsem nedvomno upravičeno) prošnjo do azila, skoraj ni. »To so zelo redke izjeme in te pozitivne izjeme se pojavljajo šele v zadnjih letih oziroma v zadnjem letu dni, ko so določeni prosilci iz Sirije kolikor toliko brez nepotrebnih zapletov dobili status begunca. Moja izkušnja zadnjih let je povsem drugačna, in sicer da država naredi vse, kar je mogoče, da se prošnja zavrne, saj imajo uradniki, ki odločajo o tem, navodila in tudi notranje prepričanje, da delajo pravilno, če naredijo vse, kar je mogoče, da se status begunca ne bi podelil.«