Bedaki in konji, kdo je kdo in kaj z njimi?

Pod zgornjim naslovom si naš znani »ustavnik« dr. Andraž Teršek v svojem komentarju (Mladina, 16. september 2016, stran 34) s prirejenim in neresničnim prikazom stališč Višjega delovnega in socialnega sodišča ter Vrhovnega sodišča RS ustvari izhodišče za hudo kritiko dela sodnikov, ne samo v zvezi z uporabo zakonskih določb o zaščiti delavskih in socialnih pravic, temveč tudi v zvezi z ugotovitvami o nehumani in nedemokratični ureditvi le-teh. Med drugim sodstvu očita premišljen pakt z dnevno politiko in delodajalci, pravni stroki na splošno pa odsotnost javne razprave na to temo. Oboje, kot tudi večina preostalega prispevka, je popolnoma deplasirano. To je enostavno razvidno že iz dveh navedb, na katerih gradi svojo osnovno tezo, in do katerih se je treba opredeliti.

Trditev, da 118. člen ZDR-1 omogoča, da delavec kljub sicer nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ostane na predlog delodajalca na podlagi odločitve sodišča brez zaposlitve prav zaradi tega (kot poudarjeno izpostavi dr. Teršek!), ker je delodajalec zaradi vložene tožbe v delavca izgubil zaupanje, je ne le zavajajoča, temveč neresnična. Če dr. Teršek najde sodbo navedenih sodišč s takšno argumentacijo, javno obljubljam, da ga bom najresneje podprl pri kandidaturi za ustavnega sodnika.

Prenehanje delovnega razmerja na podlagi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v primerih, ko delavec v sporu doseže ugotovitev nezakonitosti odpovedi njegove pogodbe, je pri nas relativno nov institut (uzakonjen od leta 2003 dalje), ki ga je sodna praksa le zadržano sprejela. Glede na realno pogodbeno delovno razmerje je uravnotežen, res pa sodišču omogoča široko presojo. Tako odločitev lahko sodišču predlagata tako delavec kot delodajalec. Sodišče lahko ugotovi nezakonitost odpovedi ne le iz razloga, ker utemeljen odpovedni razlog ni podan. Lahko gre tudi zgolj za zamudo roka za odpoved ali za napako delodajalca pri zagotovitvi zagovora, delavčeva kršitev pa je podana in je morebiti resno prizadela njegovo razmerje z delodajalcem. Izguba zaupanja ni edini razlog za tako odločitev. Gre tudi za objektivne razloge (npr. potreb po delavčevem delu ob zaključku sodnega postopka objektivno ni več) oziroma za kakršnekoli okoliščine in interese v razmerju med delavcem in delodajalcem, zaradi katerih delovnega razmerja na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi ni mogoče nadaljevati. Same vložitve tožbe ali zgolj sodelovanja delavca v postopku zoper delodajalca pa pri tem ni mogoče šteti (in ju sodišče ne šteje) med razloge za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, in to dejstvo tudi ne more biti razlog za siceršnjo odpoved pogodbe (2. alineja 90. člena ZDR-1).

Kot primer »razosebljenega, protisocialnega, antipolitičnega in pravniško nehumanističnega ... golega zakonističnega legalizma« sodnikov izpostavlja članek predsednice višjega delovnega in socialnega sodišča na Dnevih delovnega prava in socialne varnosti. Sekcijo, v kateri je sodelovala predsednica Višjega delovnega in socialnega sodišča, sem vodil podpisani, namenjena pa je bila pregledu sodne prakse v zvezi s posameznimi delovnopravnimi inštituti. Teoretičnim prikazom so bile posvečene druge sekcije. Zato dr. Teršek kolegici neutemeljeno očita, da se ni ukvarjala »s kritično pravoslovno analizo zakonodaje in prakse« in ne »z ustavnopravnim, pravnoteoretičnim in pravnofilozofskim premislekom«. S svojim prispevkom je vzpodbudila kar nekaj razprave udeležencev. Do tega s pristopom, kot bi ga pričakoval dr. Teršek, gotovo ne bi prišlo. Sicer pa zaključek kolegice, da »iz novejše sodne prakse težko zaključimo, da je bil strah ob uvedbi zakonske možnosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča neutemeljen«, dr. Teršek ponovno protislovno in nekorektno prevede v ugotovitev, da sodnica v tem ne vidi težav in tako rekoč pozdravlja prenehanje delovnega razmerja namesto reintegracije delavca.

Ob takem in podobnem prirejanju predpostavk za svoje tendenciozne komentarje in očitke »ustavnik« dr. Teršek ne more pričakovati resne strokovne polemike, ki bi bila o nekaterih odločbah sodišč in širših pravnih vprašanjih morebiti potrebna. Lahko doseže le aplavz javnosti, ki se njegovega sprevrženega prirejanja predpostavk ne zaveda. Pri doseganju takega cilja ne želimo sodelovati. Glede na to je vprašanje v naslovu njegovega prispevka kar ustrezno.