Kdo je nasilen?

Razmišljanju Roberta Lozarja v zadnji Mladini o anahronih religioznih prepričanjih pri današnjem človeku, bi dodal še svoj pogled na to po mojem mnenju pomembno problematiko. Živimo v čudnem času: raziskave kažejo na konstantno upadanje števila vernikov, vse več ljudi se izreka za ateiste, komercialni mediji se ne menijo za religiozne vsebine, živimo v vse bolj sekularnem svetu, hkrati pa smo vsakodnevno priča političnim dogodkom, povezanim z religijo.

Pa ne gre samo za versko motivirane teroriste in islamsko državo, tudi zahodne cerkve uveljavljajo vse večji vpliv na družbo. Vsekakor za to lahko najdemo vzroke v političnih trendih časa, v katerem živimo, obstajajo pa po mojem tudi drugi, globlji vzroki. Lozar omenja »levičarske kroge na zahodu, ki se jim vsaka kritika religije zdi nedostojna, politično nekorektna«. To je res. Ti levičarski krogi so padli v isto past kot politična levica, ki je vse bolj podobna desnici. Niso sposobni opaziti, da verske organizacije ne mislijo resno, ko se predstavljajo kot del civilne družbe. Njihovi programi in cilji niso od tega sveta. Ironija je tudi v tem, da se cerkve, kleriki in verski aktivisti bolj zavedajo globljih družbenih trendov na svojem področju kot akademski levičarji. Vedo ali vsaj slutijo, da se nezadržno bliža trenutek, ko bo padel še en tabu, na katerem temelji njihov obstoj.

Človek je s pomočjo znanosti korenito spremenil predstavo o samem sebi. Nič več ni krona stvarstva in središče vesolja. To nam je samo koristilo. Od kar smo se znebili diktata teologije in v veliki meri tudi vpliva cerkvenih naukov, smo, ne glede na posamezne katastrofe in stranpoti, postali ljudje v vseh ozirih boljši, predvsem pa bolj etični. Dejstva o položaju zemlje v vesolju in evolucijskem izvoru človeka so danes, kljub odporom, splošno sprejeta predvsem zato, ker ne zadevajo posameznika. Posamezniku je vseeno ali je zemlja okrogla ali ploščata, ustroj vesolja in zakoni evolucije so mu zadnja skrb, pa vendar lahko uspešno živi v družbi, ki temelji na teh premisah. Čisto drugače pa se odzove ob trditvi, da sta duša in zagrobno življenje zgrešen koncept in mit. Vernik sicer sprejema, da posamezniki teh reči ne verjamejo, a ob kategorični trditvi, da posmrtnega življenja ni, se počuti užaljenega in napadenega. In družba jim priznava pravico do te užaljenosti. Ampak javno življenje v sodobnih družbah se že desetletja v vseh svojih segmentih, razen v strogo religijskem, odvija kot da posmrtnega življenja ni. Enkrat se bomo morali nehati sprenevedati. Kot je že splošno sprejeto, da je naše telo rezultat naravnega izbora, bo neizogibno sedaj treba to priznati še za razum, zavest in duhovnost. Znanosti kot so psihologija, fi ziologija, biologija in kibernetika, pa tudi filozofi ja s tem nimajo več nobenih težav. Velika večina znanstvenikov ne verjame v človekovo neumirajočo dušo. Teologom ne pride na misel, da bi se ukvarjali s tem, kdaj se je v procesu evolucije duša pojavila in kako, zakaj bi potem vernik smel biti užaljen, če naglas rečem, da je preprosto ni?

Mislim, da se religije tega položaja tako ali drugače zavedajo. To jih dela živčne in poskušajo rešiti, kar se rešiti da. Svoj položaj pa rešujejo tako, da skušajo svoje dogmatske poglede na svet in človeka vsiliti vsej družbi. V demokracijah uporabljajo demokratske procedure, tako da volivce prepričujejo tudi s sprenevedanjem, zavajanjem in lažmi, drugod pa svoje cilje dosegajo tudi z odkritim nasiljem. Ne smemo spregledati, da je ena bistvenih nalog tako krščanstva kot tudi islama reševanje človeških duš pred pogubo s širjenjem svojih naukov. Krščanske cerkve niso sprejele demokracije in pluralizma iz lastnih pobud, ampak so se samo prilagodile družbenim spremembam. Pa še to z velikim in dolgotrajnim odporom, zato bodo vedno izkoristile vsako priložnost za ponovno uveljavitev. Lažna uvidevnost pri kritiki religije zato ni na mestu. Spoštovati je treba vernost posameznega človeka, njegovo versko identiteto, ni pa razlogov za spoštovanje njegovih verskih prepričanj.