KDO JE KDAJ: Aleksander Čeferin

Tisti odvetnik, ki je brez žoge postal največja slovenska nogometna zvezda

Aleksandra rodijo 13. oktobra 1967 v Ljubljani. Oče Peter je odvetnik, mama Ana ravnateljica grosupeljske osnovne šole. Starejši brat Rok je star tri leta.

Aleksander, ki ime dobi po stricu, maminem bratu, je svojeglav in trmast otrok. Pri štirih letih se odloči, da bo družinskega psa, velikega ovčarja po imenu Lord, peljal na sprehod. Lord se sprehoda kmalu naveliča in zavije proti domu, oče pa Aleksandra najde, kako se ležeč na trebuhu ves opraskan trdno oklepa povodca in ga ne spusti, četudi ga pes vztrajno vleče naprej.

Pri dveh letih dobi sestro Petro, ki v mladosti nima nikakršnih težav z vrstniki, saj se vsi zavedajo, da je Čeferinova in da Aleksandra ni dobro razjeziti. Aleksander, ki izmed vseh risank najraje gleda Pink Panterja, se uveljavi kot neformalni vodja skupine otrok na ulici Pod gozdom. Ne vlada s silo, temveč s sposobnostjo motivacije za najrazličnejše »projekte«, kot je na primer gradnja hišice na drevesu v bližnjem gozdu.

Veliko časa preživi z najbližjim sosedom in sošolcem Blažem Miklavčičem, ki bo kasneje postal generalni direktor Slovenskih železnic in predsednik upravnega odbora gradbene družbe GH Holding. Dobro se razume tudi s Primožem Gliho, kasnejšim nogometnim reprezentantom.

Za šolo mu ni preveč mar. Ne zdi se mu, da bi za samopotrjevanje potreboval dobre ocene. Zaradi neprimernega odnosa ga ravnateljica – njegova mama – večkrat pokliče na zagovor. Ob neki priložnosti ga učitelj pripelje v ravnateljičino pisarno in opiše njegovo nedopustno dejanje, mama pa se v besu obrne k Aleksandru z zahtevo: Takoj vstani! Učitelj takoj vstane, Aleksander pa še naprej trmasto sedi na stolu.

Družina Čeferin ima redne družinske posvete, na katerih se Aleksander po sili razmer izuri v branjenju pred obtožbami.

Veliko bolj kot za šolo je zagret za šport. Predvsem v igrah z žogo je mojster. S sošolcem iz paralelke Tomažem Veselom, ki se kasneje povzpne na položaj predsednika Računskega sodišča, večkrat pripravita medrazredno nogometno tekmo.

Popoldneve nogometnega udejstvovanja zmoti kmet, ki podre in odpelje gole, postavljene na njegovi zemlji. Aleksander se skupaj s soigralci oboroži z vilami in pred kmetovo hišo toliko časa poje puntarske pesmi, da mož nima druge izbire, kot da obvezno nogometno opremo vrne.

Grosupeljska mladina je v tistem času razdeljena na dva nogometna tabora. Pol jih navija za beograjsko Crveno zvezdo, pol pa za splitski Hajduk. Aleksander se odloči za slednjega.

Starši si zelo prizadevajo, da bi se sinova naučila igrati kako glasbilo. Izberejo harmoniko, a se Rok in Aleksander z njo nikoli ne spoprijateljita. Po nekaj mesecih mučenja tipk na harmoniki, učiteljevih živcev in ušes staršev se Aleksander odloči enkrat za vselej rešiti težavo. Harmoniko med počitnicami odnese na bolšji sejem in jo proda neki gospe, starše pa skupaj z bratom prepričata, da so jo pozabili na morju. Kljub luknjam v argumentaciji starši ne vztrajajo pri razčiščevanju primera, saj so ob izginotju harmonike tudi sami olajšani.

S tem je Aleksandrove glasbene kariere nepreklicno konec, če izvzamemo številne interpretacije pesmi Tako ti je mala moja kad ljubi Bosanac skupine Bijelo dugme, ki si je družina še danes ne more izbiti iz glave. Poleg skupine Bijelo dugme so Aleksandru všeč tudi Beatli, stene njegove sobe pa med drugimi krasita pevki Nena in Kim Wilde. Je tudi nadobuden karateist in študira filmske udarce Brucea Leeja.

Ob koncu osnovne šole razmišlja, da bi šel za pomorca, a se nato vendarle vpiše na gimnazijo. Najprej hodi na gimnazijo v Stično, kjer prvič pride do izraza njegova odvetniška žilica. Ko se uradno pritoži, da mu ena od učiteljic dela krivico, v postopku zahteva prisotnost zagovornika. Tudi sicer mu v Stični ni všeč, zato se prepiše na ljubljansko gimnazijo Poljane, tam pa za sošolca dobi Dejana Turka, kasnejšega predsednika uprave Simobila.

V gimnaziji dobi resno dekle po imenu Anamarija, s katero preživi dobršen del mladosti in se z njo v devetdesetih letih tudi poroči, vendar zakon traja le pol leta.

Vojaški rok sprva pol leta služi v pehotni enoti v Vipavi, nato pol leta vozi tovornjak v Slavonski Požegi, kjer mu družbo dela tudi Uroš Šerbec, ki bo kasneje postal rokometna legenda.

Po opravljeni obveznosti do JLA se Aleksander vpiše na pravno fakulteto, ki jo leta 1991 v skladu s svojim načelom nepomembnosti dobrih ocen izdela z levo roko s povprečjem 7,5 in pri profesorjih ne pusti posebnega vtisa. Za diplomo podrobno preuči koncept varuha človekovih pravic, ki ga takrat poznajo le skandinavske države.

Ob osamosvojitveni vojni ga vpokličejo v teritorialno obrambo in ga namestijo kar v domačem Grosuplju. Postavijo ga za opazovalca na zvoniku tamkajšnje cerkve, kjer ga izda njegovo poznavanje mednarodnega prava. Prepričan je, da se po mednarodnem pravu verski objekti ne smejo napadati, zaradi česar se, če izvzamemo nasilne vsakourne udarce zvona, na zvoniku počuti povsem varnega. Šele med vojno v Bosni in na Hrvaškem se zave, da so cerkve povsem zakonita tarča, če se uporabljajo v vojaške namene. Kljub tej zmoti desetdnevna vojna za Aleksandra mine brez izstreljenega naboja ali omembe vredne akcije nasploh.

Nekaj časa zahaja na fitnes, kjer spozna bodočega najboljšega prijatelja in poročno pričo Željka Pavlico, policijskega specialca, ki v svoji karieri opravlja vlogo varnostnika Janeza Drnovška, Janeza Janše in Kevina Costnerja, pa tudi vlogo življenjskega partnerja znane atletinje Brigite Bukovec in očeta dveh sinov, od katerih mlajši dobi ime Aleksander. Željko je izkušen judoist in redno skrbi za telesno pripravljenost, zato se sprva sam pri sebi namrdne, ko se želi Aleksander pridružiti njegovemu tekaškemu treningu, a ga nato sopihajoč komaj dohaja, Aleksander pa med tekom še naprej veselo govori.

Po diplomi se zaposli v očetovi odvetniški pisarni. Kot odvetniškemu pripravniku mu pripada plača 30 tisoč takratnih tolarjev. Ko uspešno opravi pravosodni izpit, skupaj z očetom in bratom ustanovijo odvetniško družbo in si jo pravično razdelijo na tretjine.

Veliko potuje po odročnih krajih. Leta 1994 na indonezijskem otoku Borneu na lastni koži spozna, da se tamkajšnjim prebivalcem vsi belci zdijo podobni, saj za njim neprestano kričijo: »Glej, Roberto Baggio!« Pravi Roberto Baggio tistega leta na svetovnem nogometnem prvenstvu v ZDA zgreši enajstmetrovko v finalni tekmi z Brazilijo, Aleksander pa jo spremlja z Bornea prek radijskega sprejemnika, sedeč na edinem stolu v hiši vaškega poglavarja.

V letih po osamosvojitvi imajo v družinski odvetniški pisarni veliko dela z zagovarjanjem nekdanjih častnikov JLA v njihovih prizadevanjih za slovenske pokojnine. Tu v njegovo življenje prvič usodno poseže Mladina (drug usodni poseg je nastopanje v rubriki Kdo je kdaj?, ki pomeni vstop v nesmrtnost). Na sodni obravnavi, v kateri kot zagovornik zastopa upokojenega polkovnika Vasa Predojevića, se zagleda v takratno Mladinino fotografinjo Barbaro Sršen. Z Barbaro, ki kasneje postane lastnica in direktorica fotografske galerije Fotografija, se nato leta 2000 tudi poroči, skupaj skrbita za Nino, njeno hčer iz prejšnjega razmerja, rodita pa se jima še dve hčerki, Neža in Ana.

Pri odvetniškem delu ima Aleksander na začetku precej težav zaradi očetovega slovesa. Stranke, ki pridejo k njemu v pisarno, redno sprašujejo: »Kje pa je ata?« Nišo sprva najde v zastopanju vrhunskih športnikov. Dvajsetletnemu Matjažu Smodišu pomaga pri prestopu iz Košarkarskega kluba Krka v Kinder iz Bologne. Ker v tistem času veljajo pravila, po katerih je klub, ki proda tako mladega igralca v tujino, kaznovan z nazadovanjem v najnižjo ligo, Aleksander najprej poskrbi za Smodišev prestop v Košarkarski klub Grosuplje. Ker ta že igra v najnižji ligi in tako nima kaj izgubiti, je Smodišu pot v tujino odprta. Po enakem receptu pomaga Boštjanu Nachbarju; tega v tujino uradno proda Košarkarski klub Dravograd, ki takrat sploh ne nastopa v nobeni ligi.

Aleksander pri delu spoštuje očetove zapovedi, po katerih mora odvetnik vedno narediti vse za klienta, vsi, še tako osovraženi ljudje, pa imajo pravico do zagovornika. Tako njegov dosje začnejo počasi, a vztrajno polniti primeri, ki v medijih zbujajo precej pozornosti.

Zagovarja korupcije obtoženega bivšega državnega sekretarja Borisa Šuštarja, skupaj z očetom brani vodjo gorenjske heroinske naveze Andreja Hartmana in Milico Makoter, obsojeno naročila umora svojega moža. Opravlja tudi vlogo odvetnika zloglasne družbe Orion.

Dokončno iz očetove sence stopi, ko se odloči sprejeti vlogo zagovornika romske družine Strojan, ki jo vaščani Ambrusa spodijo z njene zemlje. Takrat si prisluži tudi prvi in do zdaj edini intervju za Mladino, v katerem ugotovi, da »politiki trenutno tehtajo med volivci, kajti večina jih je za to, da se Strojanovi enostavno odstranijo, in med pravom. Znašli smo se nekje vmes.« »Svinji, ki zagovarja cigane,« tudi grozijo.

Z visokimi politiki se Aleksander sestaja po lovskih kočah, iz postelje ga mečejo sredi noči. Ker je jasno, da bo vsaka morebitna tožba Strojanovih na katerikoli instanci gladko dobljena, politika vendarle pokaže veliko ustrežljivosti pri iskanju nadomestne lokacije. Aleksander v zameno obljubi, da ne bo vložil tožbe. Ko ga čez nekaj časa pokliče eden od članov družine Strojan, češ da jih država spet diskriminira, ker jim za hišo na Rojah pri Ljubljani ne plačuje vode in elektrike, odvrže slušalko.

Aleksander je še kar začuden nad medijsko pozornostjo, ki je je deležen, ko pa je po svojem mnenju eden najdolgočasnejših Slovencev. »Grem v službo, domov, malo na dopust, malo igram nogomet. In to je vse,« potarna leta 2007.

V primerih, zanimivih za medije, se redno zateka k utemeljitvi, da so njegovi klienti zgolj žrtve javnega linča in da bi postopek, če bi šlo za navadne državljane, zaradi pomanjkanja dokazov že zdavnaj ustavili. Med sklepnim govorom v procesu proti obtoženim v zadevi Čista lopata kot zagovornik Ivana Zidarja vztraja, da mu »mora sodišče soditi enako kot Francu Frnikoli«.

Na seznamu njegovih odvetniških »trofej« se med drugimi znajdejo tudi Zmago Jelinčič, Igor Bavčar, Zoran Janković, Alenka Bratušek, Iztok Podbregar in Pavel Rupar. Juretu Jankoviću pred zaslišanjem pred parlamentarno preiskovalno komisijo o gradbenih poslih svetuje molčečnost in ga oboroži z legendarno izjavo: »Odgovor je enak prejšnjemu.«

Ljudi, ki ga imajo za mafijskega odvetnika, označi za bedake. Nastane nov slovenski pregovor: »Če kdo pride na sodišče v spremstvu Čeferinov, je gotovo kriv. Če pride brez njih, je pa neumen.«

Izkaže se tudi kot nadobuden komik. Ko njegov klient Stanislav Meglič, ki so ga ogrizli bulmastifi Saše Baričeviča, prekliče pooblastilo in najame Francija Matoza, Aleksander Matoza označi za Damjana Murka med odvetniki.

Ko mu pride na uho, da želi Marko Bošnjak, ugledni profesor na ljubljanski pravni fakulteti, svoje talente preizkusiti tudi v praksi, ne omahuje in ga pokliče ter mu ponudi položaj partnerja v odvetniški družbi, katere vodenje mu pred tem na njegov predlog prepustita oče in brat. Osem let kasneje vlada Bošnjaka imenuje za sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice.

Je velik ljubitelj psov in leta 2006 v Salomonovem oglasniku zagleda oglas za prodajo brazilske doge. Odpelje se v Maribor in se vrne z novim družinskim članom – Ronaldom.

Leta 2007 si izpolni dolgoletno željo in si v živo ogleda »el clasico«, derbi španskega nogometnega prvenstva med Barcelono in Realom iz Madrida. V Barceloni je končni izid 3 : 3, Lionel Messi pa zabije hat-trick.

Ker je Grosuplje majhen kraj, kjer se vsi poznajo med seboj, Aleksander od Rajka Janše izve, da država prodaja kočo v Kočevski Reki, ki jo je imel brat Janeza Janše pred tem v dolgoročnem najemu. Odloči se, da si bo kupil počitniško hišico brez telefonskega signala, ki jo lahko kombinira s svojo drugo redno počitniško destinacijo, hišo v vasici Zavala na Hvaru.

Z Janezom Janšo se, čeprav sta sokrajana, zaradi razlike v letih nikoli ne druži, mu pa priskoči na pomoč pri zadevi Patria, ko obsodilno sodbo označi za smešno, saj menda zoper nekdanjega predsednika vlade ne obstajajo niti indici, kaj šele dokazi za obsodilno sodbo.

Po dolgih letih športnega udejstvovanja v nogometu, košarki in karateju se odloči spoznati še poslovno plat športa. S prijateljem in nekdanjim košarkarjem Juretom Zdovcem ustanovita agencijo za zastopanje košarkarjev, vendar projekt hitro, še preden dobita eno samo stranko, opustita.

Na znančevo prošnjo sprejme funkcijo v malonogometnem klubu Litija, kar se bo kasneje, ko bo moral ob kandidaturi za predsednika Nogometne zveze Slovenije tudi z mnenjem pravne fakultete dokazovati večletno funkcionarsko izkušenost, izkazalo za odločilno.

Leta 2011 ga pokliče funkcionar pri NZS David McDowell Zor, nekdanji soigralec pri košarki, in ga prosi za srečanje. V kavarni Union se jima pridruži še vodja slovenskih nogometnih sodnikov Vlado Šajn. Aleksandru predlagata, naj kandidira za predsednika nogometne zveze, ki jo po predčasnem odstopu Ivana Simića čakajo izredne volitve. Sprva se jima samo nasmeje, a ko začne dobivati podporo z vseh strani, se za funkcijo ogreje še sam. Nazadnje je izvoljen brez protikandidata.

S tem je Darko Čeferin, prvi slovenski nogometni sodnik, ki je sodil na tekmi Lige prvakov, degradiran na položaj drugega najpomembnejšega Čeferina pri NZS. Z Aleksandrom postaneta sodelavca, nista pa sorodnika. V nogometno zvezo pripelje tudi Željka Pavlico – ta postane vodja varnosti.

Aleksander takoj zaviha rokave. Pri prvi pomembni nalogi, izbiri novega selektorja reprezentance, nima sreče, saj Slaviša Stojanović pod bremenom slabih izidov in sporov z igralci po le enem letu odstopi.

Na derbiju med Olimpijo in Mariborom v Ljubljani je predsednik Aleksander deželen iniciacijskega obreda v obliki pijanega izpada športnega direktorja Maribora Zlatka Zahovića. Zaradi njegove hladnokrvnosti se incident ne stopnjuje do novega »kupovanja Šmarne gore«, pa čeprav Zahović tudi njemu zabrusi, da ga lahko kupi.

Morda ta incident vpliva na Aleksandra, da pri iskanju novega selektorja pomisli na tvorca prve slovenske nogometne pravljice Srečka Katanca. Čeprav nogometni uspehi tudi tokrat izostanejo, so Aleksandrove zasluge za povečanje zanimanja za slovensko nogometno ligo in uspešna gradnja vadbenega centra na Brdu pri Kranju dovolj, da si leta 2015 brez težav zagotovi izvolitev za drugi mandat. Neuspešno lobira za odpravo prepovedi točenja alkohola na nogometnih tekmah, pri čemer točenje piva označi za gonilno silo financiranja razvoja nogometa drugje v Evropi. Primoža Gliho postavi za selektorja mlade nogometne reprezentance.

Vtis naredi tudi v mednarodnih nogometnih krogih. Uveljavi se kot neformalni vodja skupine nogometnih zvez z območja nekdanje Jugoslavije. Prijatelju iz otroštva Tomažu Veselu pomaga do visokega revizorskega položaja pri Svetovni nogometni zvezi FIFA. Domačo javnost redno prepričuje, da smo Slovenci res majhni, nismo pa nepomembni. Ko je predsednik Združenja evropskih nogometnih zvez (UEFA) Michel Platini letos spomladi zaradi obtožb o finančnih nepravilnostih prisiljen odstopiti, se Aleksandru ponudi edinstvena priložnost, da to dokaže tudi v praksi. Medtem ko tuji novinarji neuspešno iščejo zapise o njem na Wikipediji, v vlogi novega obraza na volitvah za predsednika UEFE pomete s staromačkovskim tekmecem Michaelom van Praagom in si v domačem Grosuplju prisluži sprejem, sicer rezerviran izključno za uspešne športnike.

Projekcija:

Aleksander evropski nogomet očisti korupcije, izkorenini nameščanje tekem in simuliranje prekrškov. Da bi bil bliže družini, sedež UEFE preseli na Brdo pri Kranju. Brazilska doga postane nova uradna maskota UEFE. Postane edini človek, ki ga Ronaldo prosi, naj se mu podpiše na dres. Vendar Aleksander prošnjo zavrne, ker bi se moral zaradi pravične obravnave nato podpisati na dres vsem nogometašem. Izkoristi svoj vpliv in Danilu Türku pomaga do položaja generalnega sekretarja Združenih narodov.