Šampionska jetra

Gostišče Pri Zalogarju
Dolenja vas 1a, Selca
Tel.: 04 500 50 00
Ob torkih in sredah Pri Zalogarju počivajo, ob ponedeljkih, četrtkih in petkih delajo od 11. do 22., ob sobotah od 11. do 24., ob nedeljah pa od 11. do 21. ure.

Ambient:
obcestna gostilna stare šole, z rjavo keramiko, vinskimi vitrinami, a dvojnimi prti in zanimivim zvočenjem, v katerem smo zaznali celo Orchestral Manoeuvres in the Dark

Napitki:
za tip lokala, kjer se želje gostov po navadi začnejo in končajo z odprtim belim in rdečim, presenetljivo dobra izbira buteljčnih polnitev z všečnimi cenami

Dostopnost:
parkirišče je, gibalno ovirane čaka še premagovanje stopničke in pol

Fino: telečja špura: pašteta, jetrca in medaljoni ramstek z jurčki
Ne tako fino: žlikrofi

Zalogarjeve predjedi stanejo od 4 do 7, pečena rebra 7, telečji medaljoni in ramstek 15, sladice pa od 2,5 do 3 evre.

»Vleci, Peeeeeeeteeeeer! Vleeeeeeeci! Pe-ro-mi-ši-ca! Pe-ro-mi-ši-ca!« je navijaško odmevalo iz grl potnikov v konzummobilu, ko se je ta prebil skozi grapo med Križno goro in Svetim Tomažem in se začel po krasni Selški dolini približevati Dolenji vasi, kjer hiša naš’ga prvaka stoji očeta. Pa tokratni cilj ni bila Prevčevina, kjer bi kakšno rekli o občutkih pred začetkom nove sezone, ampak kar prva hiša v Dolenji vasi, čisto ob glavno cesto postavljeno, po gorenjsko dimenzionirano gostišče Pri Zalogarju.

Lokacija in tip gostilne narekujeta dober premislek o tem, kako loviti ravnovesje med zlatimi (ali pač železobetonskimi) klasikami, ki jih ob času vikend kosil pričakuje večina obiskovalstva, in ponudbo za goste, ki bi kdaj vseeno poskusili kaj drugega od svete trojice jušnik gobove/goveje – oval mesnin/prilog – krožnik štrudlja/palačink. Pri Zalogarju to počnejo zelo vešče in z dobro odmerjenim občutkom. Telečja pašteta, ki smo jo mazali na začetku, je bila simpatična že sama po sebi, a zaradi mlečnega, ob opekanju z maslom namazanega belega kruha je bila vrhunska. Po obetavno mazavem startu smo na mizo kmalu dobili rezine v slanino zavitega in na plošči popečenega mladega sira, ki je bil sicer čisto fajn, toda v predjedni komparaciji ni imel resnih možnosti proti daleč najboljši Zalogarjevi jedi (in enim boljših telečjih jeter našega štetja). Od običajnih receptur za jetra pač pričakujemo veliko počasi pražene in zmehčane čebule, na kateri se nazadnje na hitro opečejo še jetra.

No, Pri Zalogarju so zadevo razdelili na dva dela: na sredini so na hitro opečena, mehka in sočna telečja jetra v aromatični omaki s konjakom in belim vinom, okrog njih pa je naložen obroč hrustljavo ocvrte čebule. Kombinacija obojega v ustih je tako dobra, da se ljubitelju drobovine že zaradi tega splača odpraviti v Selško dolino. In ko bo že tam, naj ne pozabi naročiti še lepo pečenih, zavoljo pora sladkastih, zaradi popra rahlo pikantnih in zaradi v bučnih semenih povaljanega krutona, na katerega so zloženi, všečno hrustljavih telečjih medaljonov.

Ob našem obisku je zadovoljno – med drugim zaradi požirka pri petih letih lepo zmehčanega Štokovega cuveeja carsus – godel tudi sveži diplomiranec, ki je svojo desetko popraznoval s sočnimi in mehkimi v dnevno ponudbo uvrščenimi pečenimi rebri in k njim priloženim, po robovih lepo porjavelim pečenim krompirjem. Je pa tisti, ki se mu je v ustih topil s svežimi, dišečimi jurčki obložen mehak žrebičkov ramstek, nekoliko pojamral nad res premalo skuhanimi žlikrofi, ki jih je posebej naročil za prilogo. Nekaj vzdihovanja je bilo tudi ob velikem kosu čokoladne torte, katere dimenzije, predvsem pa receptura s preobiljem premastne kreme so bile iz nekih drugih časov, in fino bi bilo, ako bi jo Zalogarjevi bodisi posodobili, kot so to naredili s polnozrnatimi pehtranovimi štruklji, bodisi zmanjšali idejo serviranja, ki so ga lepo izvedli na primeru sočne slivove pite s krhkim testom.

Fajn oštarija, Pri Zalogarju, res!