Zgodba o zasvojenem Hitlerju in drogiranih vojakih

Nemški pisatelj Norman Ohler v svoji knjigi Blitzed (Popolnoma zadet) razkriva do zdaj zamolčano zgodbo o zlorabi drog kokain, heroin, morfin in predvsem metamfetamin (crystal meth) v tretjem rajhu. To je zgodba o Hitlerju in njegovi zasvojenosti, o drogiranih vojakih, nasploh o vplivu drog na potek druge svetovne vojne. Ohler je za Guardian povedal, da je po padcu berlinskega zidu v 90. letih prejšnjega stoletja sam jemal ekstazi in LSD. Zdaj jih ne jemlje več, a ve, kako učinkujejo, zato je lahko napisal omenjeno knjigo.

Po poklicu ni zgodovinar, a za zgodovinarje droge po njegovih besedah niso glavna skrb, to je tema za »norca«, kot je on. Ne glede na to, ali je norec ali ne, je opravil veliko delo, navaja novinarka Guardiana Rachel Cooke. Knjiga je tako zanimiva kot prepričljiva. Britanski zgodovinar Ian Kershaw, ki velja za naj večjo svetovno avtoriteto, ko govorimo o Hitlerju in nacistični Nemčiji, jo je ocenil kot »resno znanstveno študijo«.

Norman Ohler svojo zgodbo začne v Weimarski republiki, ko je nemška farmacevtska industrija cvetela. Nemčija je takrat bila vodilna izvoznica opiatov, kot je morfin, pa tudi kokaina. V podjetju Temmler v Berlinu je glavni kemik dr. Fritz Hauschild na podlagi izkušenj z uspešno uporabo ameriškega amfetamina benzedrine na olimpijskih igrah leta 1936 začel razvijati lastno čudežno mamilo in leto kasneje je patentiral prvi nemški metilamfetamin. Poimenovali so ga pervitin in kmalu je postal senzacija. Vsi od tajnic do igralcev in strojevodij so ga uporabljali za izboljšanje samozavesti. Kupiti ga je bilo mogoče v prosti prodaji, primerjali so ga z bonboni. Ohler pervitin imenuje nacionalni socializem v obliki tablet.

Ni trajalo dolgo, ko so od njega postali odvisni tudi vojaki. V knjigi Blitzed je objavljeno pismo Nobelovca za literaturo Heinricha Bölla leta 1939 s fronte staršem, v katerem jih prosi za pervitin kot edini znani način za boj proti velikem sovražniku – spancu. Direktor inštituta za splošno in obrambno psihologijo dr. Otto Ranke je po nekaj testih ugotovil, da je pervitin res odlično zdravilo za izčrpane vojake. Ne samo, da ti po zaužitju niso potrebovali spanca (Ranke, ki je sam postal odvisnik, je ugotovil, da lahko dela 50 ur ne da bi bil utrujen), lažje so se tudi bojevali, saj je to zanje postalo manj grozno.

Ko so Nacisti leta 1940 načrtovali okupacijo Francije prek Ardenov, so vojaški zdravniki dobili navodilo, naj vojakom dajejo podnevi po eno tableto, ponoči v kratkem času po dve in še eno ali dve ali tri po potrebi. Vojska je naročila 35 milijonov tablet in tovarna Temmler je povečala proizvodnjo, Böllu in njegovim soborcem ni bilo več treba prositi staršev za pervitin.

Je torej bila vojna rezultat odvisnosti nemške vojske od crystal metha? Ohler se nasmeji in doda, da ne gre nikoli vsega pripisati enemu samemu razlogu, a brez drog ne bi bilo okupacije Francije. Ko je Hilter izvedel za načrt za okupacijo Francije prek Ardenov, je bil navdušen (zavezniki so bili zbrani na severu Belgije). Vrhovna komanda je ocenila, da ga ni mogoče uresničiti, ker je treba ponoči počivati, zavezniki se bodo takrat premaknili in Nemci bodo ostali ujeti v hribih. Potem je bilo izdano navodilo o uporabi pervitina. Vojaki so tako ostali budni tri dni in tri noči. Maršal Erwin Rommel, ki je vodil eno od tankovskih enot, in drugi poveljniki tankovskih enot so bili drogirani in brez tankov Nemci ne bi zmagali.

Takrat so droge postale učinkovito orožje najvišjega poveljstva. Droge je začel skupaj z osebnim zdravnikom Theodorjem Morellom uporabljati tudi Adolf Hitler. Ko je leta 1941 resno zbolel in se mu stanje ni izboljšalo, mu je zdravnik vbrizgal »čudežno zdravilo« eukodal (danes je to oksikodon), opiat, ki je zelo podoben heroinu in njegova glavna značilnost je bila, da pri bolniku povzroči evforijo. Kmalu je Hitler začel dobivati injekcije eukodola več krat na dan. Kmalu je začel jemati še dvojno dnevno dozo kokaina, ki mu je bil predpisan za odpravo problema z ušesi po eksploziji v njegovem bunkerju na vzhodni fronti.

Hitler je Morellu popolnoma zaupal. Zdravnik je rad dajal injekcije, Führer jih je imel rad, ker zaradi slabega želodca ni maral tablet in je hotel hiter učinek. Droge so imele velik učinek nanj. Lahko je bil tako šibek, da je komaj vstal, v naslednjem trenutku je že vpil na Mussolinija, ki je bil tudi pacient zdravnika Morella. Na podlagi dokumentov, ki so na voljo, ni mogoče z gotovostjo reči, da je tudi Mussolini bil odvisnik od drog, mu je pa Morell dajal enaka zdravila kot Hitlerju.

Za Hitlerja se je začela kriza, ko so zavezniki bombardirali tovarne, ki so proizvajale pervitin in eukodal. Leta 1945 so vsi pisali o slabem zdravju Hitlerja v bunkerju v Berlinu, ni pa bilo jasne obrazložitve za to. Zbolel naj bi za parkinsonovo boleznijo, a Ohler meni, da je za del slabega stanja krivo tudi prenehanje uživanja drog. Biti je moralo grozno, izgubljal je vojno in odvajal se je od odvisnosti. Med ljudmi prevladuje prepričanje, da je v času nacizma bil red, dejansko pa je bil totalni kaos. Droga je omogočala, da so ljudje ostajali v sistemu, ne da bi morali razmišljati o njem.

Die Zeit v kritiki knjige vidi problem v tem, da Ohler ne zna ločiti med »morda« in »dejansko«. Vsak vidik nacionalsocializma poveže z drogami, zato prikazuje popačeno sliko.

V Frankfurter Allgemeine Julia Encke ocenjuje, da je Ohlerjeva knjiga že samo z vidika vojaške zgodovine ena najbolj zanimivih knjig v zadnjih letih. Zanimiva je že zato, ker je avtor v arhivih našel, pregledal in povezal dokumente, ki raziskovalcem delno do zdaj niso bili znani ali so veljali za obrobne. V vojaškem arhivu v Freiburgu je našel celoten fascikel poročil o dopingu vojakov ali natančneje rečeno poročila o porabi metamfetamina pri napadu na Poljsko 1. septembra 1939. Našel je dokumente o prvih sistematičnih preskusih drog že aprila in maja 1939. V zveznem arhivu v Koblenzu je našel dokument od Hitlerjevega zdravnika Morella o zdravilih, ki jih je dajal Fürerju vsak dan.

O tem, da so Nacisti med drugo svetovno vojno vojake drogirali in napajali z alkoholom, je maja leta 2005 pisal Spiegel. Droge so bile del načrta za pomoč pilotom, mornarjem in kopenskim silam, vojaško poveljstvo je podpiralo uporabo drog in alkohola, dokler je verjelo, da drogirani in pijani vojaki lahko premagajo zaveznike. Manj so naciste zanimali stranski učinki odvisnosti od drog in padec moralnih standardov.