Zakaj bodo razredi ostali

V Veliki Britaniji je nekaj šlo narobe in rezultat junijskega referenduma o izstopu iz EU je to pokazal. Kampanja in dogodki po referendumu so razkrili družbo, ki je razklana po razredih, regijah, letih in kulturi ter ima manj veziv, kot jih je imela kadar koli v sodobni zgodovini, v knjigi Respectable: The Experience of Class, iz katere odlomek je objavil Guardian, piše Lynsey Hanley.

Britanski politiki so v zadnjih letih idejo o delavskem razredu in besedno zvezo »delavski razred« obravnavali kot retorični strup. Zaradi strahu, da bi povezali volivce iz srednjega razreda in volivce, ki bi »radi bili« delavski razred, so izraz delavski razred nadomestili z »garaškimi družinami« ali »običajnimi volivci«. V zadnjem času so našli nov izraz za omembo razreda. To je »beli delavski razred«. To so »ljudje, ki so podobni nam, a niso videti enaki nam, pa ne moremo ugotoviti zakaj«.

Kdor se v Britaniji rodi revnim staršem na revnem območju ima veliko večje možnosti kot v drugih zahodnoevropskih državah, da vse življenje ostane reven. Kdor se rodi bogatim staršem na bogatem območju, bo našel način, da bo ostal bogat in privilegiran do konca življenja. Enako velja za njegove otroke. Prednosti se dobijo tako, da se privilegirani družijo s podobno privilegiranimi.

Raziskava o ekonomski neenakosti in njenih socialnih posledicah je pokazala, da tisti, ki so tik pod vrhom plačilne lestvice, ves čas podcenjujejo, koliko na boljšem so v primerjavi z drugimi. Britanska zveza sindikatov (TUC) je leta 2009 naredila merilnik »middlebritainometer«, v katerega so Britanci lahko vnesli svojo plačo in tako ugotovili, kakšna je v primerjavi s povprečjem. Izkazalo se je, da so bogatejši verjeli, da so veliko bližje povprečju, kot so dejansko bili. Tisti s plačo 35 tisoč funtov na leto, ki so v letu 2009 sodili med 20 odstotkov najbolje plačanih Britancev, so sami sebe razvrstili v povprečju za 26 odstotkov nižje, kot so bili v resnici.

To je dokaz, kako se privilegij koncentrira s sistemskim zanikanjem načina delovanja ekonomskega, socialnega in kulturnega kapitala. To koncentracijo povzročajo ljudje, ki privilegije uživajo. Takšno popolno zanikanje služi za prepričevanje članov srednjega razreda, da se generacija za generacijo bolj trdo oklepa svojih privilegijev, saj obstaja vedno tveganje, da jih lahko izgubijo.

Od 60. let prejšnjega stoletja, ko je takratna vlada napovedala smrt težke industrije in prehod na tehnološko revolucijo, je Britanija začela prehajati iz modela proizvodnje, ki je pomenil biti delavski razred (razred, ki dela stvari), v model potrošnje (razreda, ki kupuje stvari). Status delavskega razreda je bil oslabljen na tri načine.

Prvič z zmanjšanjem moči sindikatov, drugič z negativno propagando, ki je poskušala izolirati tiste v slabšem položaju od vse bolj mobilnega in potrošniškega delavskega razreda. Tretjič pa še prek populistične politike. Lynsey Hanley kot enega od razlogov vidi tudi v dolgoročnih psiholoških in socialnih učinkih omejitev delavskega razreda, ki so v interesu ljudi, ki imajo moč, da prek institucij govorijo, kaj je treba misliti. Povedano nam je (redko izrecno), kje nam je mesto, ko govorimo o izobrazbi, socialnem položaju, plači in politični moči, mi pa govorimo drugim prek naših kulturnih izbir. Te omejitve so prirejene in okrepljene prek mest, kjer živimo in mest, za katere govorimo samim sebi, da ne moremo iti. Ne da bi nam bilo izrecno povedano, vemo, da so nekatere stvari za nas, nekatere pa niso (recimo kateri časopis je delavski, kateri pa je za elito, za delavske otroke je pot na elitne univerze enako nemogoča kot pot na sonce, itd ...).

Zdaj britanska država že dve generaciji državljanov prepričuje, da se morajo pripadniki delavskega razreda spremeniti, da bodo lahko postali popolni državljani. Ta proces se začne zgodaj. Vlada omogoča 15 brezplačnih ur vrtca za tri in štiri let stare otroke. Dve leti stari otroci jih lahko dobijo, če so njihovi starši upravičeni do socialne pomoči. Bistvo teh ur je, da je treba otroke iz delavskih družin čim prej odstraniti od vpliva njihovih staršev in jih čim prej naučiti norm srednjega razreda.

Četudi se ti otroci od otrok iz srednjega razreda ločijo po oblačilih in kretnjah, pa tudi besednem zakladu, bodo imeli enake otroške želje, bodo razumeli, kaj potrebuje otrok za to, da napreduje in širi razumevanje, kaj pomeni »biti srednji razred«. V izobraževalnem sistemu in na delovnem mestu se oba razreda srečujeta s konfliktom med in napredovanjem posameznika in solidarnostjo z drugimi. Ironija je, da se pripadniki srednjega razreda osredotočajo na to, da so kot posamezniki uspešni in tako prispevajo k uspehu skupine, osredotočenje pripadnikov delavskega razreda na solidarnost pa lahko privede do povečanja napetosti in frustracij med posamezniki.

To je paradoks poskusa, da bi dosegli prehod na socialni lestvici z izobraževanjem. Izobraževanje je predstavljeno kot sistem, kjer vsakdo, ki dovolj trdo dela, lahko doseže cilj in se reši revščine. Teh klišejev je polno v medijih in v govorih politikov.

Z zmožnostjo povprečnih a privilegiranih ljudi, da sebe vidijo kot »boljše« od drugih, je mogoče pojasniti, zakaj se neprivilegirani študenti večinoma izogibajo elitnih univerz, čeprav imajo dovolj visoke ocene, da bi se lahko vpisali nanje, kar krepi socialno neprivilegiranost. Izobrazba lahko odpravi diskriminacijo glede na razred, lahko pa jo tudi okrepi.

Revolucijo, ki se nikoli ni zgodila, so preprečili mehanizmi izobraževalnega sistema, ki temelji na razrednih razlikah, ponudbi stanovanj za posamezne razrede, na medijski in kulturni krajini, ki je vztrajno spodbujala rasne predsodke, ter zgodovinski tendenci britanskih volivcev, da glasujejo proti lastnim interesom.