Moč čistega entuziazma

Nikola Racan, mladi hrvaški skejter in snemalec skejtanja, najverjetneje niti v najslikovitejših sanjah ne bi utegnil odsanjati, da se bo kot pobudnik majcenega festivala lokalnih skate filmčkov po zgolj šestih letih prebudil v koži vodje verjetno najkvalitetnejšega festivala neodvisnih skejt filmov v Evropi, po trditvah številnih prisotnih avtorjev filmov morda celo najboljšega na svetu. Vladimir skate film festival pod okriljem Skateboard kluba Augusta Šenoe iz Fažane na jug istrskega polotoka privabi vsako leto večjo, predvsem pa zelo raznoliko množico raznorodnih ljubiteljev skejtanja, fotografije, dokumentaristike, mode, filozofije, ali zgolj dobre malvazije ob sardelnem krožniku. »Gre za neodvisno filmsko manifestacijo, zato se otepamo velikih komercialnih sponzorjev, ki bi lahko potencialno kompromitirali vsebine in smer samega festivala.

Glede na padajoči trend financiranja kulturnih projektov na Hrvaškem in pomanjkanja znanja, izkušenj in interesa za prepoznavanje dobrih vsebin s strani občine Fažana – naš festival na žalost ne prinaša dodatnih političnih točk – je program financiran na način kot je financiran. Torej na nikakršen,« ironično pripomni Racan. Dejstvo, da se festival odvija v Fažani, ga pravzaprav dodatno mitologizira, pa naj to v tem trenutku zveni še tako pretenciozno. Nikola je s sobotno projekcijo v galeriji Cvajner na puljskem Forumu poskrbel za neponovljivo atomsko premiero svojega dolgometražnega prvenca Solsticij, v katerem je združil preko šestdedset skejterjev z območja bivše skupne države in širše, vse do Bordeauxa, Pariza in Londona. Gledamo neprekinjeno montažo skejt trikov s posameznimi daljšimi akcijami izbranih skejterjev, vse skupaj pa je podloženo pretežno z avtorsko glasbo Damirja Šestana. Galerija Cvajner je kultni puljski prostor, več kot primeren za razstave in projekcije, ki jih ponuja festival, toda kot ugotavlja Račan, so letos pošteno presegli kapaciteto galerije.

Letošnji program, ki se je odvijal med 22. in 25. septembrom, je postregel s prvovrstnim programom, vrhunec pa dosegel prav zadnji dan s projekcijo filma njujorškega mojstra skejt video iluzije Collina Reada, ki je svojo svežo stvaritev pred lansiranjem v letnem kinu na Brionih, kamor je ladja na zadnji festivalski dan za borih 25 kun na osebo prepeljala vse udeležence festivala, pospremil s temi besedami: »Za vsako premiero do zdaj sem sanjal o nečem takem. Za prvo premiero v New Yorku sem želel film vrteti v njujorškem Centralnem parku. Ni mi uspelo. Za premiero v Amsterdamu smo želeli film prikazati v tamkajšnjem impresivnem živalskem vrtu Artis. Ni nam uspelo. Končno nam je to uspelo na Brionih, najverjetneje najlepšem kraju, kar sem jih kadarkoli obiskal v svojem življenju. Hvala vsem, da ste lahko danes tukaj. Uživajte v ogledu filma Spirit Quest.« Organizatorji festivala trdijo, da so Brioni del Fažane, čeprav ji fizično ne pripadajo, predvsem zato, ker se tam nahaja prelep letni kino v katerem je v svojem času filme redno gledal Tito, ki si je kot prekaljeni filmofil omislil celo konkavno filmsko platno.

Šesta edicija Vladimirja je potekala na petih lokacijah in med drugim postregla tudi z mednarodno fotografsko razstavo štirih avtorjev skejt fotografij in projekcijo dveh dokumentarnih filmov v puljskem kinu Valli. »V nekem trenutku smo se odločili, da želimo del programa predstaviti v Pulju. Kino Valli nam je na široko odprl vrata in vsako leto boljše sodelujemo. Predvsem je za nas pomembno to, da nas ne omejujejo v nikakršnem smislu, predvsem tistem kreativnem. Smo selektorji filmov, ki jih tam prikažemo, sami postavimo tudi razstave v preddverju kina,« naglasi Racan.

Toda zakaj imajo organizatorji festivala v Pulju takšno podporo, medtem ko v Fažani ne dobijo iz občinskega proračuna niti lipe? »Najbrž zato, ker ima Pulj infrastrukturo, ki je v Fažani nimamo in jo skušamo s svojim delovanjem šele vzpostaviti. Seveda je dobrodošla podpora in razumevanje institucij, toda za zdaj ta redno umanjka. Dejstvo je, da zaenkrat Skateboard klub Augusta Šenoe nima niti lastnih prostorov,« s posmehljivim začudenjem ugotavlja Racan. Neizpodbitno je, da to počnejo iz čistega entuziazma, ki je postal garant njihovega uspeha. Ali ni to tisto, kar pogrešamo? Več entuziazma med ljudmi, da energija kroži, da se na filmski premieri zaploska in zakriči na vso moč, tega primanjkuje. Dokazali so, kot mnogi pred njimi, ki v okolju, katero sprva ne sprejema njihove ljubezni, pa naj bo to ljubezen do glasbe, slikarstva, striparstva ali česarkoli že, da si s trmastim kljubovanjem tlakujejo lastno pot. Dokazali so, da niso nori, ampak da je le na tak način mogoče narediti veliko stvar. In narediti to v regiji, ki praktično nima skejt industrije je nedvomno ogromen uspeh.

Ob spremljanju festivalskih aktivnosti v času trajanja festivala tega človek ne opazi, saj je festival organizacijsko popolnoma uglašen. Oleg Morović skrbi za vizualni aspekt festivala, Marko Zubak je glavna vez z mednarodno skejt sceno, Elvis Butković ureja tehnične zadeve, Iris Mošnja prevzema vlogo piarovke in kontakta z mediji, Marta Baradič vodi komunikacijo s tujimi mediji, Marina Jakulić urednikuje vsebine na socialnih omrežjih in nenazadnje je tu še Tibor Marko Jakuluć, ki kot super-deček za vse opravlja najrazličnejše vloge in bi ga na nekem drugem festivalu morda imenovali izvršni koordinator programa. Prav vsi prisotni na festivalu, organizatorji, ustvarjalci filmov, akterji, nenazadnje tudi občinstvo, tako obiskovalci iz skejt sveta kot naključni mimoidoči, se zlijejo v eno. Seveda k temu še kako pripomore brezplačen vstop na vse projekcije, z izjemo ladijske vstopnice.

Ko nekaj dni po festivalu Nikolo Racana v telefonskem pogovoru vprašam ali so organizatorji že na zasluženem dopustu dobim presenetljiv odgovor: »Sem na poti v Italijo saj moram Collina Reada pravočasno pripeljati na letališče, Marina je ob petih že peljala del ekipe na puljsko letališče, Zubak skejta s skupino tujih skejterjev, Marta in Iris nas že prijavljata na nek razpis, s katerim bi lahko dobili še nekaj sredstev, Oleg pa obdeluje fotke. Mislim, da to dovolj pove o tem kaj nam pomeni ta festival. Dejansko sem zelo prepričan o tem, saj sem utrujen kot pes, predvsem pa sem izjemno zadovoljen. Program se je razširil na štiri dneve, imeli smo dvakrat več gostov kot lani, kvalitetno se je skejtalo in družilo. Brionska projekcija nam bo še dolgo ostala v spominu, tako kot foto razstava in performans Sergeja Vutuca, pa tudi ostale razstave in filmi, freestyle Doma Henryja in session na mini rampi v stari kasarni.«