Koga naj bo sram

Prispevek Urše Marn v zvezi s prizadevanji podjetnika Joca Pečečnika oziroma njegovega podjetja GSA za »prenovo« Plečnikovega stadiona za Bežigradom zelo dobro poantira metode in pričakovanja pobudnika »prenove«, ki naposled vidi za svoj neuspeh zgolj napake in pomanjkljivoti pri skrumpirani birokraciji, ne uvidi pa, da po obstoječi zakonodaji za svoj projekt preprosto ne more pričakovati, da bi kdajkoli dobil gradbeno dovoljenje. Vendar je treba biti pri oceni ravnanja nekaterih pristojnih državnih zavodov in služb pri tem bolj kritičen, kot se morda kaže iz prispevka Mladinine novinarke. Tu imam v mislih predvsem Zavod za varstvo kulturne dediščine RS, ki je šel v uslužnosti Pečečnikovim ambicijam daleč čez črto dovoljenega, saj je tako s spomeniškovarstvenimi pogoji, izdanimi 24. 3. 2010 in končnim soglasjem k projektu 4. 3. 2011 popolnoma obšel določila vladnega Odloka o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnike v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena (ULRS 51/2009, 3. 7. 2009). O tem, kaj so se predstavniki spomeniške službe dogovarjali pred omenjenimi datumi, denimo l. 2007, o čemer poroča novinarka, ne vem nič, pa tudi ni pomembno. Bistveno je samo, kakšne omejitve so državni uradniki določili v kulturnovarstnih pogojih in na kakšen projekt so potem izdali svoje soglasje zlasti v luči medtem izdanega Odloka o razglasitvi, ki zelo podrobno določa, katere arhitekturne in krajinske prvine, vedute, idr. je treba brezpogojno ščititi. V članku Prenova stadiona arhitekta Jožeta Plečnika ali polom slovenskega spomeniškega varstva (Dnevnik/ Objektiv 28. 3. 2015, str. 23) sem, upam, prepričljivo dokazal, da so prosilcu »šli na roko« že v spomeniškovarstvenih pogojih, saj so mu med drugim dopustili nekatere posege v stadionsko areno in dovolili prekritje sedežnih tribun. Če pa kdo namerava narediti streho nad obstoječimi tribunami, mora neogibno podreti dva, po Plečniku načrtovana notranja drevoreda topolov, kar pa je v neposrednem nasprotju z Odlokom o razglasitvi, ki ščiti elemente oblikovane narave na stadionu, to je vse štiri drevorede. A investitorjev projekt je daleč presegel vse sicer precej ohlapno napisane omejitve. Ne le da preprosto poruši nekatere izvirne Plečnikove prvine na stadionu; vse, kar od Plečnika še ostane, se povsem izgubi v orjaških novogradnjah.

Dominante, pogledi, krajinske prvine in še mnogo drugega, kar bistveno določa izvirno arhitekturno kompozicijo stadiona, so povsem izničeni ali se izgubijo v novo vzpostavljenih razmerjih gradbenih mas. Za preprosto laično predstavo, za kako radikalne posege gre pri »prenovi« stadiona, sem navedel risbo prereza stadiona v smeri vzhod – zahod. Na projektu na listu dolgem kakšnih 120 cm sta vrisana prereza stebriščne lope ob Dunajski cesti in velike tribune (gloriete). Prva meri približno 2 x 2 cm, druga 4 x 4 cm; vse drugo zavzemajo orjaške novogradnje. In takšnemu projektu, ki brezobzirno krši tako izdane kulturnovarstvene pogoje, kot seveda določila Odloka o razglasitvi, je Zavod za varstvo kulturne dediščine – Območna enota Ljubljana izdal kulturnovarstveno soglasje – več kot radodarno, po moji presoji tudi nezakonito. A s tem se »radodarnost« in nenačelnost vrha slovenskega spomeniškega varstva ne konča. Ves čas javno podpirajo Pečečnikov projekt, čeprav po oceni dr. Damjana Prelovška ostane po »prenovi« le še kakšnih 5% izvirne arhitektove substance. V isti sapi, ko je izjemno strogo nadzorovalo vsako ped prenove v Plečnikovi hiši, pa njegov stadion, ki ga enako kot Plečnikovo hišo ščiti isti vladni odlok, povsem prepušča na milost in nemilost investitorja. Še huje, aktivno podpira njegovo destrukcijo. V času, odkar Pečečnikovo podjetje večinsko poseduje stadion, se je stanje objekta dramatično poslabšalo, a inšpekcijske službe Ministrstva za kulturo niso lastniku napisale niti ene globe, niso ga ovadile za škodo, ki jo dopušča na objektu ali jo celo sam povzroča. Če je lastnik na stadionu karkoli napravil v prid ohranjajna objekta, je to storil zgolj zaradi pritiska javnosti in medijev. Mestna občina Ljubljana iz leta v leto še kar podaljšuje roke, ko bi moral pridobiti gradbeno dovoljenje in celo namerava znižati merila hrupnosti za to območje, medtem ko sam izvaja pritisk na Ministrstvo za okolje in prostor, da bi spremenilo (omililo) določila o mejnih vrednostih hrupnosti. Edina rešitev za Plečnikov stadion bi torej bila razlastitev imetnika spomenika, kar spomeniškovarstvena zakonodaja vsekakor dopušča, a Zavod za varstvo kulturne dediščine in njemu nadrejeno Ministrstvo za kulturo še naprej podpirata »prenovo« v Pečečnikovi režiji.