Konservativna revolucija

Stvari, ki so se v Sloveniji še pred desetletjem zdele nemogoče, danes postajajo stvarnost

V tednu otroka, ki ga je leta 1956 priznala Generalna skupščina Združenih narodov, je Zavod živim, organizacija, ki nasprotuje pravici žensk do splava, pred frančiškansko cerkvijo na ljubljanskem Prešernovem trgu postavil veliko platno in vsak večer predvajal film Čudež življenja. Gre za »pro-life« izdelek, ki govori o tem, da se življenje začne s spočetjem, prikazuje, kdaj začne otroku utripati srce, kdaj začne sesati palec, kdaj prvič odpre oči … Izbira propagandnega filma je povsem pričakovana, cilj Zavoda živim je namreč »razširiti sporočilo o lepoti življenja in razkrivati neresnice glede nerojenega človeškega življenja, umetnega splava, posledic splava in kontracepcije«. Ali kot pravi Katarina Nzobandora, direktorica zavoda: »V Sloveniji je veliko malodušja, ljudje se nimajo radi, ne sebe ne svojih otrok, ni pozitivnih občutkov, ni sreče, otroci niso breme, otroci prinašajo upanje.«

In zakaj projekcija? »Splav je v Sloveniji še vedno velik tabu, ljudi želimo osveščati, jim ponuditi možnost izbire, veliko žensk se počuti prisiljenih k splavu.« Za podobami zadovoljnih dojenčkov in rastočih, v maternico ugnezdenih zarodkov se skriva neposredno politično sporočilo. In to je, da splav ne bi smel biti človekova pravica, da svobodno odločanje o rojstvu otrok, tisti »sramotni 55. člen ustave«, ne spada med temeljne človekove svoboščine. Splav je zločin. Tisti, ki storijo zločin, so zločinci. Ženske, ki naredijo splav, so morilke.

Lahko bi na zadevo pogledali s pravnega stališča. Ali gre za vznemirjanje javnosti na javnem kraju? Žaljenje žensk, ki so opravile splav? So te legitimno prizadete? Gre za obscene podobe? Bi organizatorji potrebovali posebno dovoljenje za podrejeno rabo javne površine ali pa lahko lastniki stavbo, ki je sicer kulturnozgodovinsko zavarovana, uporabijo na kakršenkoli način?

Vendar ne gre za pravno črkobralstvo in razpravo o mejah svobode govora. V Sloveniji se dogaja konservativna revolucija. Film o zločinski naravi splava na Prešernovem trgu ni edini tak pojav. Pred ljubljansko porodnišnico molijo posamezniki, ki nasprotujejo splavu, po Facebooku krožijo posnetki o tem, kako je splav povezan s pojavom raka na dojki, nadškof Stanislav Zore pridiga, da so narodu pomembnejši medvedi »kot pa otroci, ki v nemem kriku umirajo med nami«. Stranka, ki nastaja iz gibanja Aleša Primca, ima v programu zapisano, da je »poseganje po življenju nerojenih otrok nesprejemljivo«.

Stvari, ki so se v Sloveniji še pred desetletjem zdele nemogoče, danes postajajo stvarnost.

Slovenija ima dve možnosti, lahko obrani človekove pravice in zavrne vse poskuse omejevanja. Lahko pa se za te stvari ne meni, dokler se nekega dne ne bo prebudila na Poljskem. In to ne na Poljskem leta 1970, ko so to komunistično državo, skrito za železno zaveso, obiskovale ženske iz Švedske in tam opravile dovoljeni splav, ampak v današnji Poljski, kjer je vlada že sedaj zelo omejeno pravico poljskih žensk do splava želela popolnoma prepovedati.

V kakšni državi bi radi živeli? Kdo si lahko lasti telesa žensk?

Preberite še:
- Cerkev: Še naprej bomo predvajali film o splavu
- MOL poziva pristojne organe, da prepovedo predvajanje filma o zarodku, na Cerkev pa apelira, naj spoštuje ustavo
- Slovenija nedaleč od Poljske: zarodek na cerkvi kot protest proti pravici do splava