Kulturni škandal na Poljskem (2.)

Oliver Frljić, hrvaški režiser, znan tudi v Sloveniji, zmore s predstavami dregniti v nevralgične točke družbe, zaradi česar na Poljskem že drugič doživlja nasprotovanje konservativnih sil, ki določajo, kaj se sme in kaj ne sme v državi.

Leta 2013 so ustavile njegovo predstavo Nebožanska komedija, v kateri je razgaljal (prikriti) poljski antisemitizem. Konec letošnjega septembra se je na Poljsko vrnil s predstavo Naše nasilje in vaše nasilje, uprizorili so jo na Festivalu novih dramaturgij v mestu Bydgoszcz. Člani tamkajšnje desno usmerjene vladajoče stranke Zakon in pravičnost so po ogledu spisali prijavo policiji, ker po njihovem mnenju predstava pomeni »žalitev verskih čustev in poljskih narodnih simbolov«.

Njihova poslanka Anna Sobecka je v pismu direktorju gledališča zapisala, da »to, kar bi morala biti režiserjeva interpretacija na temo fašizma, ni bila nikakršna umetnost, ampak vulgarna predstava, s katero je avtor užalil milijone Poljakov in katoličanov«. Kot najstrašnejši trenutek v predstavi omenja prizor, »v katerem se gola muslimanka dotika svojih intimnih delov in od tam izvleče poljsko zastavo … Potem se režiser norčuje še iz Kristusove smrti, igralec, ki igra Jezusa, pa posili dekle, ki igra Arabko.« Župan upravne regije Piotr Całbecki je že napovedal razpravo o izključitvi Poljskega gledališča v Bydgoszczu iz projekta financiranja kulture v regiji.

Frljić v predstavi – slovenska premiera bo 13. oktobra v Slovenskem mladinskem gledališču – skozi reprodukcijo populističnega govora opominja na licemerstvo in odgovornost postkolonialne Evrope za vojne na Bližnjem vzhodu in begunsko krizo. Zaradi občutljive teme in surovega ter ostrega gledališkega jezika, ki ga uporablja pri podajanju tematike, je od premiere na Dunajskih slavnostnih dnevnih maja letos predstava spodbudila različne odzive. Popreproščenost, plakativnost in črno-belo prikazovanje odgovornosti (postkolonialnega) Zahoda so raztogotili zlasti del avstrijske in nemške javnosti, umetniškega direktorja festivala Zürcher Theater Spektakel pa je vse to celo spodbudilo k odpovedi koprodukcijskega sodelovanja.

V SMG, ki je koproducent predstave, v takšnih odzivih zaznavajo svojevrstno hinavščino, saj je bila zahodna kritika Frljiću naklonjena, dokler je v predstavah tematiziral le »naš slovanski gon po samouničenju in postjugoslovanske travme«, ker je takšno razumevanje očitno v sozvočju z njeno percepcijo Balkana.

Frljić seveda namenoma žali Zahod zaradi zgodovinskih hipotek iz obdobja kolonializma, z razbijanjem specifičnih gledaliških kodov, ki jih je »ustvaril družbeni sloj, v katerega sodi tudi kritika«, pa tudi (meščansko) gledališko javnost, ki se vzvišeno in intelektualistično postavlja v vlogo moralnega arbitra.

S predstavami odpira različne »fronte«, da bi s paradigmo novega razsvetljenstva »vzgojil« novo (gledališko) javnost, ki si bo drznila zazreti se sama vase in brez privzgojenih predsodkov premisliti o nevralgičnih težavah družbe. Zaradi takšnega razumevanja vloge gledališča v družbi je trn v peti konservativcem in nacionalističnim dušebrižnikom v vseh državah, kjer režira, zlasti na Hrvaškem, kjer mu grozijo celo s smrtjo.