Pet meril za izbiro vodilnih ljudi mednarodnih organizacij

Z odločitvijo varnostnega sveta, da bo nov generalni sekretar OZN Portugalec Antonio Guterres, se je šele začela delitev stolčkov na vrhu mednarodnih organizacij. Novega predsednika oziroma predsednico potrebuje več mednarodnih organizacij, med njimi sta tudi Svetovna banka in Svetovna zdravstvena organizacija. V času, ko konflikti interesov med ZDA in njenimi zavezniki pa tudi vzpon Kitajske in Rusije podirajo sodelovanje na globalni ravni, je vprašanje, kdo bo zasedel ta mesta, še kako pomembno, piše Ngaire Woods z univerze Oxford na spletni strani Project Syndicate.

V preteklosti je proces izbire kandidatov za te položaje odražal rivalstva med državami in tekmovanja popularnosti kandidatov v režiji vlad, nevladnih organizacij in medijev. To nikoli ni bil najboljši pristop, je pa to bilo izvedljivo z ZDA, ki so bile sposobne in pripravljene držati mednarodne organizacije skupaj.

Danes pa se soočamo z nepredvidljivimi izjavami kandidata republikanske stranke za predsednika ZDA Donalda Trumpa in njegovimi izločevalnimi pogledi, zaradi česar se drugod po svetu povečuje negotovost o spremenjeni vlogi ZDA v svetu. Tudi zavezniki ZDA v Evropi zaradi gospodarskih razmer, odločitve Britancev za izstop iz EU in ob krepitvi populističnih sil niso najbolj stabilni.

Problem ni le v tem, da ZDA in zavezniki niso pripravljeni delati za krepitev globalnega sodelovanja, ampak tudi v tem, da jim manjka sposobnosti, da bi to lahko vsaj poskusili narediti. V zadnjem poročilu Mednarodnega denarnega sklada (IMF) World Economic Outlook je navedeno, da se bo do leta 2020 delež ZDA in zaveznic v svetovni proizvodnji zmanjšal s sedanjih 64 na 39 odstotkov, pri tem bo delež ZDA padel z 22 na 15 odstotkov.

Ngaire Woods opozarja, da to za mednarodne institucije pomeni, da so komunikacija, kompromis in konsenz, ne le med državami, zanje zdaj pomembnejši, kot so bili kadar koli. Ob nasprotovanju elitam in vzponu nacionalizma v mnogih državah, morajo biti mednarodne organizacije tudi bolj odprte in odzivne za potrebe globalne javnosti, ki naj bi ji služile.

Da bi lahko izbrali prave kandidate za vodilna mesta, mora biti izpolnjenih pet meril. Prvo je, da morajo kandidati biti sposobni mobilizirati široko koalicijo interesnih skupin, da lahko program, ki si ga zastavijo, tudi izvedejo. Sedanji generalni sekretar OZN Ban Ki-moon recimo ni imel veliko težav spraviti na dnevni red kriz v državah, kot sta Haiti in Mjanmar, problema podnebnih sprememb ali svetovne revščine, manj uspešen pa je bil pri zbiranju podpore držav, da bi te probleme reševali.

Drugo merilo je, da morajo vodilni biti sposobni prepričati države, da bodo mednarodne organizacije financirale. Mednarodna organizacija za begunce recimo povsem temelji na prostovoljnem financiranju. Zato mednarodne organizacije potrebujejo voditelje, ki so prepričljivi trgovci, kar pomeni, da morajo veljati za iskrene in zaupanja vredne ljudi.

Tretje merilo je močan, na rezultate osredotočen menedžment. To pomeni, da morajo vodilni mednarodnih organizacij pred prevzemom položaja že imeti za seboj uspešno vodenje organizacije. To mora veljati kot dokaz, da so sposobni svojo vizijo spremeniti v načrt, katerega rezultate uresničevanja je mogoče preprosto izmeriti.

Četrto merilo je poklicati prave ljudi v svojo ekipo, saj nihče ne more vsega narediti sam. Peto merilo je odgovornost, saj so v zadnjih desetletjih voditelji IMF, Svetovne banke in agencije za begunce zapuščali položaje v senci dvomov.

Svet potrebuje močne mednarodne organizacije, te pa potrebujejo izjemne voditelje, ki so zmožni najti kompromis med vse bolj neprijaznimi vladami, najti vire in prave ljudi za uresničitev svojih programov.