Islandija je zaprla kriminalne bankirje in ohranila državo blaginje

Vrhovno sodišče v Reykjaviku je v tem tednu poslalo v zapor devet bankirjev, ki so s tržnimi manipulacijami pripomogli k izbruhu finančne krize leta 2008, poroča Island Monitor. Islandija, ki ima samo 400 tisoč prebivalcev, se je reševanja finančne krize lotila po svoje. Namesto, da bi enako kot ZDA in države EU zavožene zasebne banke reševala z davkoplačevalskim denarjem, je bankirje obsodila in poslala v zapor kot kriminalce.

Tako je ohranila davkoplačevalski denar za financiranje zdravstva, šolstva, sociale in drugih dejavnosti. Brez varčevanja ni šlo, a rezi so bili prevej blažji kot v državah, ki so varčevale po diktatu evropske trojke, in breme protikriznih ukrepov med prebivalci veliko bolj enakomerno porazdeljeno. Lani je Mednarodni denarni sklad (IMF), ki je Islandiji pomagal s posojilom, da se je postavila nazaj na noge, ugotovil, da je islandsko gospodarstvo okrevalo ne da bi morala država za to žrtvovati svoj model države blaginje, poroča Independent.

Tožilec Olafur Hauksson je ob obsodbi bankirjev vprašal, zakaj določenih pripadnikov družbe ne bi preiskovali in jim omogočili, da za svoje početje ne bi odgovarjali. »Nevarno je, če je nekdo prevelik, da bi ga lahko preiskovali – to daje občutek, da obstaja varen paradiž,« je povedal.

Islandska država je po propadu zasebnih bank rešila le vloge domačih komitentov, zaradi česar je večina tujih, zlasti Britanci in Nizozemci, izgubila svoje vloge. Uvedla je tudi kontrole kapitala in tako državljanom omejila možnosti, kaj lahko počnejo s svojim denarjem. Zaradi tega so jo zagovorniki prostega trga obtožili, da krši zakone prostega trga. Namesto, da bi umetno zniževala rast tečaja krone, je dopustila inflacijo, zaradi katere se je življenje za Islandce podražilo, koristi pa so od poceni krone v primerjavi z drugimi valutami imeli izvozniki, tako s protikriznimi ukrepi ni dušila gospodarstva. Državljani so na dveh referendumih zavrnili reševanje zasebnih bank z davkoplačevalskim denarjem. Islandski načrt reševanja iz krize je bil uspešen. Javni dolg se zmanjšuje, kredit IMF je odplačala celo predčasno.

Obsojeni islandski bankirji bodo za zapahi od enega do štiri leta za dejanja, ki so podobna tistim, ki so jih banke in tajkuni v Sloveniji počeli v času menedžerskih odkupov. Islandske banke so prav tako posojale denar za nakup delnic in sprejemale delnice kot jamstvo za poplačilo kreditov.

Kolumnist Mladine Vlado Miheljak je julija letos napisal: »Islandcem je uspelo, ker so poslušali svoj glas, ne glas finančnega Mamona. In nazadnje jim je celo arbitraža Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA) morala s stisnjenimi zobmi priznati legitimnost referendumske volje. Ker niso prevzeli vloge, kakršno bi jim pripisali finančni krvosesi, so iz krize izšli boljši, močnejši in modrejši, kot so vanjo zabredli.« Za pot, kakršno je izbrala Islandija, ne potrebuješ veliko, je še napisal Miheljak. Predvsem potrebuješ nekaj poguma. Poguma za avtonomno ravnanje. Poguma, delati v lastnem interesu in za lastni interes. Tega pa Sloveniji manjka na domačem prizorišču in v mednarodni politiki. 

Enako odločno kot kriminalne bankirje na Islandiji odslovijo tudi politike, ki jim iz omare padejo okostnjaki. Že takoj po izbruhu krize so morali oditi vsi politiki in funkcionarji, ki so bili v času izbruha finančne krize na oblasti. Potem, ko so panamski dokumenti razkrili, da je predsednik vlade Sigmundur Gunnlaugsson s soprogo imel podjetje na Britanskih deviških otokih, so se državljani zbrali na množičnih protestih in moral je odstopiti. 

Na vrhuncu krize je Islandija zaprosila za članstvo v EU. Junija 2013 je islandski zunanji minister Gunnar Bragi Sveinsson med prvim obiskom v Bruslju dejal, da Islandije članstvo v EU ne zanima več.