Bo dovolj sprava, ali bi še prepoved splava?

»Smo žrtve komunistične revolucije. Nekateri neposredno, saj jim je revolucija vzela starše ali stare starše, strice ali tete, brate ali sestre. Nekaterim je vzela pravice: do lastnine, do šolanja, do prostega gibanja, do poklica, do dela. Vsem je vzela pravico do svobode in svobodnega mišljenja, do svobodnega govora in pisanja, do enakopravnosti v družbi in pred državo. V nas je vsadila strah pred jasno in iskreno besedo. Učila je naše otroke, naše sosede, naše sodržavljane, da smo obsojeni na življenje poražencev na napačni strani zgodovine. Vsega tega naj ne bi znali sprejeti kot logično posledico upora zmagovalcem. Opredeljuje nas žalost, saj se zbiramo, da bi skupaj objokovali elito, ki jo je revolucija pobila. Opredeljuje nas prizadetost, da ni bila dovolj le smrt elite, ampak zahteva po njenem izbrisu iz narodove zavesti. Opredeljuje nas zgražanje, da po popolnem propadu komunizma naš narod ne čuti potrebe, da bi storjen zločin priznal, revolucijo obsodil in obžaloval. Opredeljuje nas upanje, da naše slovesnosti in prizadevanja odpirajo oči našemu narodu, da spozna krivico, ki jo trpimo, in jo ustrezno popravi.« To so besede Petra Sušnika, predsednika Nove slovenske zaveze, odkrito domobranske organizacije, primerljive s podobnimi političnimi organizacijami po Balkanu, ki na enak način slavijo ustaše in četnike, torej kolaborante s fašističnim in nato nacističnim režimom v času druge svetovne vojne. A obstoj in toleriranje tovrstnih organizacij sta značilnost postkomunističnega sveta. V Nemčiji česa takšnega ne boste videli. Ker je prepovedano in kaznivo. A Evropa je v tem raznolika. V Italiji na primer odkrita fašistična stališča niso prepovedana niti nenavadna.

Toleranca do tovrstnih organizacij ni tako presenetljiva. Komunistični režimi so po drugi svetovni vojni dejansko obračunali s kolaboranti brezkompromisno – a hkrati zelo podobno kot v zahodnoevropskih državah. Razlike vidijo tisti, ki gledajo od blizu. V nekaterih državah (na primer v Španiji) o teh pobojih poteka debata, v večini (na primer Franciji, na Danskem …) pa ne. A bistvo je neizpodbitno povsod: nekateri so pač sodelovali z okupatorji. V postkomunističnih državah je vse zmešano, saj je bila vojna tudi trenutek obračuna s prejšnjimi elitami. Pripadniki in potomci okupatorskih sodelavcev ves čas izkoriščajo dejstvo, da so po drugi svetovni vojni v teh državah zavladali nedemokratični režimi. In to drži – kot drži, da so s sodelavci okupatorja in njihovimi svojci dolga desetletja v teh državah ravnali izključevalno in trdo.

A dejstvo je tudi, da niso bili edina družbena skupina, ki je bila v komunističnih državah tako obravnavana. Komunistični režimi – slovenski je bil res blažja različica – so bili nedemokratični. A če so večinoma te zgodbe na osebni in politični ravni danes že zagrebene z novimi spomini in življenji, se vprašanje povojnih pobojev ves čas ohranja živo. Z razlogom. Ker je prav odnos do tega vprašanja mogoče uporabljati kot način današnjega medsebojnega obračunavanja in izključevanja. V Sloveniji ta interes dejavno zastopata rimskokatoliška cerkev in stranka SDS.

Cerkev ne skriva želje, da se znova postavi v središče evropskih družb. V marsikateri vzhodnoevropski državi ji je to uspelo, najbolj na Poljskem in Hrvaškem.

A ustavimo se pri stavku, ki ga je izrekel Sušnik (sicer član SDS) v svojem govoru: »Opredeljuje nas zgražanje, da po popolnem propadu komunizma naš narod ne čuti potrebe, da bi storjen zločin priznal, revolucijo obsodil in obžaloval.« Sušnik ima prav. Petindvajset let po demokratizaciji prebivalcev Slovenije ni več mogoče pripraviti do tega, da bi se do tega obdobja opredelili. Kljub neizmernemu trudu rimskokatoliške cerkve, desnih strank (med njimi zlasti prodomobranske SDS, NSi se je iz tega v veliki meri umaknila) in domobranskih organizacij je večinsko mnenje jasno in razmeroma enostavno. Če ga povzamemo, kot ga izražajo različne raziskave javnega mnenja: partizani so bili na pravi strani zgodovine, domobranci so bili sodelavci fašistov in nacistov, komunisti so izvedli revolucijo, v veliki meri upravičeno, ker je bila prejšnja elita, vodena s strani RKC, prav tako nedemokratična, a so pri tem protizakonito pobijali in zapirali ljudi, tudi po vojni, kar je zločin. Da Slovenci ne mislijo, da je bil komunistični režim nekaj dobrega, je tudi jasno: saj so se ga vendar odrekli že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. In tukaj se za večino Slovencev zanimanje za to temo konča.

Poleti 2015 je prikrito grobišče Huda Jama obiskal eden največjih poznavalcev problematike pobojev, britanski zgodovinar Keith Lowe. Bil je pretresen, seveda. A je dejal: »Zgodovino je treba obravnavati celovito, posledice povezati z vzroki, ne pa iz enega ali drugega obdobja vzeti posameznih delcev, ki učinkujejo kot prirejene resnice. Res je, morija po drugi svetovni vojni je nekaj popolnoma nedojemljivega, gorje premagancem, a začetek te morije se ni začel leta 1945. Maščevanje je le oblika, odgovor, poskus moralnega uravnoteževanja, četudi napačen. Vzrokov za maščevanje pa je bilo leta 1945 obilo.« V zgornjih besedah je dejansko povedano vse. Pri čemer ne mislimo le na besede Leitha Lowa, ampak tudi na Sušnikove, na to nepričakovano priznanje, da domobranski strani kljub dolgoletnemu trudu ni uspelo pripraviti Slovencev, da bi nase prevzemali krivdo za povojne zločine. Slovenci so dolgoletnim poskusom relativizacije in prirejanja zgodovine rekli ne. Morda tudi zato, ker se je domobranska stran, pri tem mislimo zlasti na cerkev in SDS, v zadnjih letih radikalizirala, se začela povezovati z ustaši iz Hrvaške, začela odkrito organizirati javno čaščenje in slavljenje domobranstva. Vsemu temu so se v prvih dvajsetih letih po demokratizaciji izogibali, očitno se je prejšnje vodstvo bolj zavedalo pogleda Slovencev na zgodovinsko odgovornost v drugi svetovni vojni, morda pa so novi vodje prodomobranske strani le narobe ocenili, da je zdaj povojno obdobje dovolj daleč, da si to lahko privoščijo. A ta odkrita domobranska ikonografija (in s tem nehote tudi nacistična ikonografija), vključno s paradiranjem v kvizlinških vojaških oblačilih, pri Slovencih ni bila pozitivno sprejeta.

Kako to? Zakaj niso uspeli? Domobranska stran je s tem sama sebe postavila na stran zgodovine, ki jo Slovenci večinsko zavračajo. Dokler tega niso počeli, dokler niso slavili domobranstva, je bilo javno mnenje bolj razdeljeno, sočutja je bilo več, lažje je bilo vnašati dvome o zgodovinskih dejstvih. Zdaj, ko celo na svoje prireditve vabijo predstavnike ustašev in nosijo domobranske uniforme ter slavijo domobranske akcije, so stvari postale nesprejemljive tudi za tiste, ki imajo o komunističnem režimu sicer neizprosno mnenje.

Bi torej na tej točki morali zapisati, da se neko poglavje slovenske zgodovine zaključuje, da gre za pozitivne premike, da je predsednik republike Borut Pahor, ki si je zadal spravo (vključno s tokratnim pokopom pobitih, pri čemer gre v pomembni meri za pripadnike in svojce kvizlinških formacij z drugih območij bivše Jugoslavije) za tako pomemben cilj, in je ravnal prav, ko je dovolil, da vse skupaj poteka pod ikonografijo domobranskih in ustaških formacij? Na prvi pogled se zdi, da je odgovor pozitiven. Češ, ne bodimo malenkostni, pustimo ljudi, naj verjamejo, kar želijo. A relativizacija zgodovine, na katero v imenu sprave pristaja država – in predsednik republike v tem primeru je država –, prenaša duhove preteklosti v današnjost in prihodnost. Ko država (ali predsednik republike) v želji, da bi zgodovinsko razdvojenost umaknila iz političnega prostora, privoli v to, da se v njegovi prisotnosti javno časti domobranstvo in tudi hrvaško ustaštvo, s tem legitimira današnja stališča postdomobranske strani. Pri čemer to ravnanje države že zdaj povzroča hudo bolečino žrtvam domobranstva. So njihovi svojci kaj manj vredni, je njihovo trpljenje manj vredno?

Sprava je namreč nekaj dobrega, ne zmaga enega sovraštva nad drugim. Sprava pomeni, da obe strani priznata napačnost lastnega ravnanja in odpustita. Domobranska stran tega ni naredila, ne cerkev ne domobransko združenje se do danes nista opravičila in pokesala za sodelovanje z okupatorjem, nista se jasno opredelila do medvojnih pobojev, do delanja seznamov za deportacije ljudi v taborišča, do aktivnega organiziranja italijanske in nato nemške okupacije, za novačenje v domobranske enote. V 25 letih je domobranska stran le zaostrila svoja stališča, odstopila od priznavanja odgovornosti za svoje predvojno in medvojno ravnanje. Danes odkrito paradirajo v domobranskih uniformah in pod domobransko zastavo. Leta 1991 jim to ni niti na misel prišlo. Dejstvo tudi je, da je nasprotna stran vseeno ravnala drugače, s partizanskimi veteranskimi organizacijami in levimi politiki vred: že od leta 1991 so (Kučan kot predsednik republike, Janez Stanovnik kot vodja partizanske veteranske organizacije, Borut Pahor kot predsednik vlade in republike itd.) javno obsodili povojne poboje kot nesprejemljive in se v imenu države ali organizacije od njih ogradili, tudi opravičili. Obotavljivo, pa vendar.

Temeljno vprašanje danes ni, kaj to ravnanje pomeni tistim, ki jih preteklost bremeni. Če bi šlo le zanje in njihov mir, bi Pahorja morali podpreti. A ne gre le za njih, ampak za legitimiranje današnje politike rimskokatoliške cerkve in današnjih stališč strank, ki se vidijo kot ideološke naslednice domobranstva. Za razumevanje, kakšne procese povzroči takšno ravnanje, se je treba ozreti po drugih državah Vzhodne Evrope. Dovolj je pogledati sosednjo Hrvaško, ki je Sloveniji veliko bolj podobna, kot smo si pripravljeni priznati. Odnos tovrstnih desnih strank do aktualnih vprašanj, začenši s svobodnim odločanjem žensk o rojevanju in odnosom do priseljevanja in tujcev, je v celotni vzhodni Evropi zelo podoben, od Poljske prek Slovaške, Madžarske, Hrvaške do Slovenije. Imajo enak odnos do manjšin. Imajo enak odnos do preteklosti. Imajo enak odnos do ženskih pravic. Imajo enak odnos do splava. In praviloma delujejo z roko v roki s cerkvijo. Gre za enako agendo, enak pogled na svet.

Politično je torej postkomunistični prostor veliko enotnejši, kot smo si pripravljeni priznati, tudi rimskokatoliška cerkev ga v veliki meri obravnava enotno in v njem vidi svojo pomembno prioriteto pri ohranjanju in širjenju svoje moči. Cerkvena akcija »40 dni za življenje«, ki smo jo Slovenci najbolj občutili na ljubljanskem Prešernovem trgu, poteka po vsem svetu, le da je v zahodnoevropskih državah ni mogoče tako odkrito zaznati, saj je marginalizirana, na vzhodu pa cerkev z njo nastopa brez zadržkov. Na Hrvaškem je prišlo celo do fizičnega nadlegovanja ženske, ki je imela dogovorjen termin za splav. Na Poljskem so šele velike demonstracije preprečile, da bi bil splav prepovedan tudi v najbolj kritičnih primerih. Vse ostale oblike splava so že prepovedane. Na Hrvaškem je cerkev dosegla vpis zakonske zveze med moškim in žensko v ustavo, da bi preprečila morebitno legalizacijo gejevskih porok, a danes že pričakuje – s politično podporo seveda – uvedbo zakonskega razlikovanja med poročenimi pari in zunajzakonskimi skupnostmi. Agenda cerkve je jasna.

Cerkev je tako kot drugod v Vzhodni Evropi tudi v Sloveniji začutila, da zlasti zaradi begunske krize prihaja do vzpona nacionalističnih in bolj konservativnih politik.

In prav to je tisto, kar je slovenska politika, pri čemer izpostavljamo predsednika republike, izpustila, zavestno spregledala. Da ni mogoče v imenu visokega cilja na enem področju, v tem primeru sprave, spregledati procesov, ki potekajo hkrati. Zato je dolžnost predsednika republike, da se ob pokopu žrtev povojnih pobojev jasno opredeli tudi do obujanja domobranstva in do hkratnih procesov, ki jih ob pomoči političnih strank vodi cerkev, na primer do zahteve po prepovedi splava. Ne človek ne država ne moreta biti le v delu svojega ravnanja sočutna, v drugem delu pa pragmatična, češ, ne bomo izzivali cerkve in SDS. Tudi če je človeku ime Borut Pahor.

Cerkev ne skriva želje, da se znova postavi v središče evropskih družb, da pridobi še večjo moč. V marsikateri vzhodnoevropski državi ji je to že uspelo, najbolj na Poljskem in Hrvaškem. Ti dve državi se ne razlikujeta tako zelo od Slovenije. Dejstvo je, da je cerkev tako kot drugod v Vzhodni Evropi tudi v Sloveniji začutila, da zlasti zaradi begunske krize prihaja do vzpona nacionalističnih in bolj konservativnih politik, da prihaja do vzpona ksenofobije, nacionalizma. Namesto da bi se odločila nastopiti proti temu, v tem vidi priložnost za svoj ponovni vzpon, povsod po Vzhodni Evropi podpira tovrstno politiko in stranke.

Obujanje in legitimiranje domobranstva kot stranski produkt sprave pomeni legitimiranje tudi dejanj domobrancev – pa četudi država tako ravna le zato, da bi veliko zgodovinsko temo pospravila z dnevnega reda. To je v resnici enako kot na primer zanikati povojne poboje, povojno preganjanje in izključevanje zaradi pomembnosti narodnoosvobodilnega boja ali pa na primer poveličevati jugoslovanski samoupravni socializem zaradi današnjega zablodelega kapitalizma.

Ker če danes lahko na državni prireditvah paradirajo ljudje v domobranskih uniformah in pod ustaškimi zastavami, če država tolerira nadlegovanje žensk pred porodnišnicami, če se ne odzove na ideološko in versko jasno nadlegovanje z javnim predvajanjem filmov o splavu in rojstvu na osrednjem trgu v prestolnici, kaj bo naredila, ko bodo tovrstna ravnanja prerasla v fizično poseganje v pravice ljudi? Je to res pot k spravi ali ravno nasprotno? Zgodovina kaže, da se tolerantnost ali brezbrižnost do tovrstnih ravnanj nikoli ne končata dobro.