Javno za zasebno

Članek obravnava problematiko financiranja šol s koncesijo in zasebnih šol, enakovredno javnim šolam. Pri vsem se postavlja vprašanje enakopravne dostopnosti obveznega osnovnošolskega programa v okviru celotnega teritorija države Slovenije, ki uradno skrbi za osnovno izobraževanje državljanov.

Misel, da »Stvar ne diskriminira nikogar, saj imajo vsi iz nekega okolja enako možnost«, da izberejo ustrezno »izobraževalno obliko«, pomeni, da morajo imeti vsi tudi enako možnost do enake kvalitete! Za čim bolj demokratično razvito osnovnošolsko izobraževanje je pomembna tudi krajevna dostopnost - prostorska mreža šol, kar pomeni, da se ne more tolerirati izobraževanja osnovnošolca v drugem kraju zaradi „svobodne izbire“ in s tem povečevati dnevnih migracij prebivalstva in ogroziti trajnostni prostorski razvoj, ali zaradi prostorske oddaljenosti celo nastanitev v internatih. Obvezno osnovno šolstvo bo torej demokratično, pa ob tem tudi racionalno, če vse šole omogočajo povsod v Sloveniji točno enak program, nadzorovane kvalitete, vse dodatne („prostočasne“ ali dodatno izobraževalne) aktivnosti pa so izven rednega pouka (tudi na zasebnih lokacijah (verouki v cerkvah ali v župniščih, itd..)), če so programsko zasebnega ali posebnega, dodatnega značaja! To smo vse že poznali, vsi smo se lahko versko ali športno, ali umetnostno, dodatno izobrazili - vse nam je bilo na voljo (nekaj dodatnih programov je bilo javno financiranih (glasbene šole, športna društva), nekaj pa „zasebno“ (verouk, različne prostočasne dejavnosti..)). Srednje in visokošolsko izobraževanje pa je drug problem.

Iz medijev se lahko razbere, da „ v ZDA vsi študentje plačajo enako šolnino (oziroma v nekaterih primerih vsaj deloma zvezna država zanje) ne glede na smer študija, pri nas pa se obračunavajo državni stroški z več kot šestkratnimi razlikami „. V ZDA si študentje plačujejo šolnino, pri nas jo za javne univerze plačuje v celoti država. Pri plačevanju stroškov univerzam z »več kot šestkratnimi razlikami« je očitno na delu „ekonomska logika“ stroškov posameznega učnega programa na glavo študenta. Fakultetni študij je specializiran in izbiren, nikakor pa ni obvezen. 1000 študentov prava ali ekonomije je neprimerljiv strošek z 12 študenti likovne umetnosti,ipd. Na srečo ta »ekonomska logika« še ni prevaljena na študente, ki bi si morali sami plačevati šolnino.

Pri obveznem osnovnošolskem izobraževanju nikakor ni vzdržno, da je različnost ekonomskih pogojev za bolj ali manj kvalitetni ali zanimiv izobraževalni program, in s tem različen v »demokratični« dostopnosti, če imajo posamezne šole različne učne programe (pa čeprav dodatne!), pokrita z državnimi sredstvi vseh davkoplačevalcev, nasprotno, do »svobodne izbire« glede kvalitete osnovnošolskega obveznega brezplačnega izobraževanja sploh ne sme priti.

V okviru sedaj veljavnih usmeritev k »trajnostnemu prostorskemu razvoju« (EU) je treba nadzirati tudi »dostopnost do javnih storitev«, kar obvezno osnovnošolsko izobraževanje je. Iz opredelitev na nivoju Evropske unije razberemo usmeritve za sodelovanje med sektorji, ki naj ne bi bilo v horizontalni ravni omejeno zgolj na sektorske politike, ki se nanašajo na infrastrukturni sektor. Zadeva tudi gospodarsko, finančno in socialno politiko kot posamezne celote. Že od samega začetka je treba pri pripravljanju odločitev v sektorjih upoštevati različne prostorske pogoje in ozemeljske vplive, ki jih lahko pričakujemo od njihovih programov. http://www.mop.gov.si/fileadmin/mop.gov.si/pageuploads/zakonodaja/mednarodni_dokumenti/CEMAT_vsebina.pdf