Jezikovna pravila so tako zadeva družbenega dogovora kot njegovih sprememb

Slovenščina je dovolj prožen jezik, da že z upoštevanjem slovničnih pravil lahko dosežemo mnogo večjo pomenljivost govornega nanašanja na ženske od običajnega.

Članice skupine FemA v medijskih objavah – apelih, komentarjih, izjavah, praviloma uporabljamo slovenščino tako, da z njo utrjujemo »prisotnost žensk v jeziku«. Dosledno upoštevanje pravila generičnega moškega slovničnega spola in njegove navidezne nevtralnosti ženske namreč umesti na podrejeni položaj. Osebe, ki so izven družbene delitve na moške in ženske po telesnosti in opredelitvi pa izključuje. Jezik namreč kaže, se nanaša na stvarnost in je obenem sredstvo njene kreacije. Tako učinkovanje velja tudi za nazaj, ko se obuja zgodovinski spomin. Ob tem naše pozorno in premišljeno verbalno izražanje spolov ostaja pretežno v predpisanih slovničnih okvirih, onkraj njih uporabljamo tiste jezikovne oblike, ki so del emancipacijskega govora obravnavanih robnih skupin.

Pozornost in analiza »seksizma v jeziku« in raba »neseksističnega jezika« sta bili spočetka stvar feminističnih prizadevanj in mednarodnih konvencij, oboje resda v sklopu tedaj še sveže in dobrodošle »politične korektnosti«. Z uveljavljanjem vednosti o problematičnosti slovnic in besednjakov z vidika spolov se je spremenila dikcija in t.i. spolno občutljiv jezik je postal znamenje kultiviranosti okolja in norma v registru uveljavljanja načela človekovih pravic – človeške enakosti. V tem miselnem kontekstu se prepoznamo tudi same in zato razumemo svoj trud za nediskriminatorno rabo jezika kot pomemben angažma na področju družbene enakosti, enakovrednosti in enakopravnosti spolov.

Slovenščina je dovolj prožen jezik, da že z upoštevanjem slovničnih pravil lahko dosežemo mnogo večjo pomenljivost govornega nanašanja na ženske od običajnega. Oblike so odvisne od žanra in sloga, tako denimo ima obojespolska raba samostalnikov več izraznih možnosti. Birokratski žargon lahko vzame v zakup različico s poševnico (»poštar/-ica«), generičnemu moškemu slovničnemu spolu, ki z navidezno nevtralnostjo zgolj izkazuje poreklo v globoko patriarhalnih časih, se izognemo še drugače, z rabo skupnih imen ali glagolnikov (»delavstvo«, »hlapčevanje«). Možnost ujemanja glagola z žensko obliko samostalnika dosežemo s sintaktično bližino obeh (»Študentje in študentke so šle … «). Ta rešitev je prav tako ustrezna, ko želimo, da se glagolsko obrazilo ravna po samostalnikih ženskega slovničnega spola, ki se nanašajo na osebe, in ne po moškem slovničnem spolu, ki označuje žival (»Tina in njen Reks, Mojca in Lidija so šle … « namesto »Tina, Mojca, Lidija in Reks so šli … «). V primerih osebnih in oziralnih zaimkov, katerih izvorna referenca so moški (»kdo«, »kdor«, »kogar« … ) je treba včasih zaimek izbrati preudarno ali stavek nekoliko spremeniti, če želimo poudariti, da se nanašamo na žensko (»Katere ni tu?« namesto »Koga ni tu?«) Med osnove spolno občutljive rabe slovenščine sodi tudi opuščanje oblike priimkov žensk, ki izraža žensko kot lastnino (»Mrlakenštajnova«).

Jezikovna pravila so tako zadeva družbenega dogovora kot njegovih sprememb, odražajočih družbeno-kulturne okoliščine, zato velja razmisliti še o prečenju pravil – še posebej, kadar se predlogi neposredno navezujejo na stvarne okoliščine in obenem nudijo zadovoljstvo ob kreativnih in estetskih rešitvah. Taka rešitev je uporaba obojespolskih samostalnikov s podčrtajem (»učiteljice_ji«), ki referenčno vključuje transspolne osebe in tiste, ki se ne prepoznajo v okvirih kategoričnega nasprotja ženske – moški. O tem razpravljamo in uvajamo še druge jezikovne prakse na relevantnih mestih, v okviru družbenih gibanj in na fakultetah. Prav univerzitetni in civilnodružbeni prostor je tisti, ki se je najbolj odprl in se še odpira za vez med demokratizacijami človeških skupnosti in jezikom.

— izr. prof. dr. Renata Šribar, Barbara Korun, prof. slov. in prim. knjiž., mag. Polona Mesec, izr. prof. dr. Vesna Leskošek, Nina Perger, mag. prof. soc. ped., prof. dr. Tanja Rener, doc. dr. Alja Adam, Luna Jurančič Šribar, dipl. etn. in kult. antr., prof. dr. Mirjana Ule