Prlek in prolenk

Gostilna Tramšek
Žerovinci 25 b,
Ivanjkovci
Tel.: 02 7194 097
Tramškovi kuhajo in pokajo vice od srede do sobote od 11. do 22., ob nedeljah pa od 11. do 17. ure.

Ambient: v devetdesetih letih obnovljena gostilna, v kateri je, če smo prav šteli, osem miz (+ terasa)

Napitki: dobra zbirka štajerskih vinarjev z dobrim vodenjem in priporočili tudi po manj razvpitih etiketah, odličen Firbasov hruškov sok

Dostopnost: navigacije ti znajo malo ponagajati, ti pa vztrajaj na glavni cesti Ormož–Ljutomer; gibalno ovirani se bodo težko prebili čez vse stopnice

Fino: prleška mocarela
pečen prolenk (mlad prašič)

Ne tako fino: korenčkova juha

Nedeljska petkoračna špura pod Zvonkovo komando je stala 30 evrov na osebo.

»Če bomo trgali, bom jaz nosil brento. Sem slišal, da te za vsako prineseno nagradijo z glažkom lanskega ...« Tako in podobno je završalo v avditoriju redne sezonske skupščine Konzumovih terenskih delavcev, ko se je izvedelo, da se bo del ekipe prav v času trgatve odpravil v osrčje Prlekije, ob cesto Ormož–Ljutomer, v ob vznožju Jeruzalemskih goric obratujočo gostilno Tramšek.

Ob zbiranju vtisov z našega obiska se je najprej zagotovo treba ustaviti ob tamošnjem šefu strežbe, ki se vsem gostom na začetku predstavi kot Zvonko, nato pa iz minute v minuto kasira več simpatij zaradi nenarejene ljudomilosti, odštekane hudomušnosti, prirojene komunikativnosti, pa tudi zavolj kelnarske in vinoznalske strokovnosti. Model je eden od v naših gostilnah vse premalokrat srečanih likov – birtov, krčmarjev, natakarjev – ki gostinski prostor opremijo z nezamenljivo karizmo. Zvonko tu pade v kategorijo skaručenskega Slavka, Novakovega Borisa, Darka Rodice, čompe Robija, gospe Grete in podobnih kalibrov, ki znajo obed v svoji gostilni nadgraditi v posebno doživetje.

Sicer pa smo tokrat pri Tramškovih držali nizki profil in si dali brez variacij na mizo znositi to, kar so na tisto sončno jesensko nedeljo namenili streči za kosilo. Deci in šoferjem so natočili Firbasov super hruškov sok, drugim dodobra dozorel in aromatičen Kosov lanski šipon.

Na začetku smo se morali malo držati nazaj, da nismo že pred prvim krožnikom uničili vseh malih ocvirkovih

kruhkov (in še aromatičnega ajdovega z orehi in domačega rženega zraven), ki smo jih grizljali ob hladni sestavljanki, na kateri pa v nasprotju s pričakovanji ni vladala sicer sočna in ne preslana rezina mesa iz tunke, ampak kocka mehkega, čisto mladega, kremastega in frišnega sira, ki ga naredijo na lokaciji in mu dajo posrečeno ime prleška mocarela. V kombinaciji z močnim bučnim oljem in nekaj bučnimi semeni je stvar izjemna! Mogoče smo zato tudi malo razočarano vozili žlico po korenčkovi juhi, ki je bila preveč nedolžna, enodimenzionalna in prazna. Pa ni šlo za to, da bi imeli kaj proti minimalizmu, pa tudi ne, da Tramškovi ne bi znali iz le nekaj sestavin sestaviti navdušujoče jedi, saj so z bleki oziroma krpicami, ki so bile zabeljene le z malo zaseke in pohvalno previdno odmerjene kisle smetane ter osvežene z minimalnim, a silno učinkovitim dodatkom sveže narezane mete, dokazali ravno nasprotno. In nato z Zvonkovim predavanjem o prolenkih, mladih prašičih, ki so jih v teh krajih pekli ob času žetve, zašpičili glavno jed: prolenkovo pečenko z naturalnim zaftom (ej, to je bila ena boljših sv. pečenk vseh časov) so spremljali zanimiv paradižnikovo-zdrobov narastek, žametast porov pire, hrustljavo pečen krompir in popečeni koščki paprike. In kot smo začeli po prleško, smo po prleško tudi končali: z obilnim trikotnikom prleške gibanice in Zvonkovim dovtipom ali dvema in njegovim namigom, naj, če nam je bilo všeč, to povemo še prijateljem. Evo, zdaj veste!