Oče evra pravi, da se bo hiša iz kart nekega dne sesula

Nemec Otmar Issing je eden od očetov evra. Njegova je celotna struktura Evropske centralne banke (ECB). Njegova je odločitev o vzpostavitvi ECB po vzoru nemške Bundesbanke in določitvi nizke ciljne inflacije (malo pod 2 odstotkoma) za države v območju evra. Kar po krizi počnejo Evropska unija, ECB in evroobmočje ne odobrava, die Presse povzema njegov pogovor za strokovni bančni časopis Central Banking Journal. Če ne bo sprememb, ima malo upanja.

Po njegovih besedah bo Evropa nadaljevala s sedanjim klobasanjem in padala iz krize v krizo. »Težko je reči, koliko časa bo to šlo, gotovo pa ne bo šlo v neskončnost. Vlade bodo najele vse več dolga in nekega dne se bo hiša iz kart sesula,« svari Issing. Temeljni pogoj za vrnitev na pravo pot je, jasna odločitev o prihodnosti Evropske unije. To pa ni politična unija, saj je fantazija o združenih državah Evrope bolj škodljiva kot koristna.

V Evropi manjka razumevanje, da je Evropska unija skupnost suverenih držav s skupno denarno politiko. Jasno je po Issingovih besedah treba povedati, da ECB države, ki so večno pred bankrotom, ne bo več reševala s sveže natisnjenim denarjem. To pomeni, da ne odobrava pograma odkupa obveznic, ki ga je ECB uvedla pod vodstvom sedanjega predsednika Italijana Maria Draghija.

Predsednik nemške Bundesbanke Jens Weidmann je pred kratkim predlagal vzpostavitev pravil za »nesolventnost držav«. Issing pa dodaja, da je neodvisnost ECB njena največja moč, zato območje evra ne potrebuje svojega finančnega ministra. ECB naj bo tista, ki skrbi za stabilnost cen, vlade pa naj naredijo vse za urejenost svojih javnih financ.

Evro je v težavah, ker je več vlad od prvega ne od njegove uvedbe ubralo napačno pot. Portugalska je recimo v 90. letih prejšnjega stoletja izvedla vrsto reform, da je izpolnila pogoje za prevzem evra. Ko je te pogoje izpolnila, so »njene ambicije zamrle«, razlaga Otmar Issing. Nemčija in Francija, ki sta največji članici območja evra, sta leta 2003 kršili pakt stabilnosti in rasti glede višine javnofinančnega primanjkljaja. Ta po teh pravilih ne sme preseči 3 odstotkov BDP. S to kršitvijo sta paktu zadali usoden udarec od katerega si nikoli ni več opomogel. Evropska komisija zdaj, ko odloča o ukrepih proti članicam evroobmočja, ki majo previsok javnofinančni primanjkljaj, po Issingovih besedah pravil pakta dejansko ne upošteva več.

Po poročanju Cenral Banking Issing v pogovoru zavrača trditve, da se je Nemčija odpovedala marki in prevzela evro zato, ker si je tako hotela zagotoviti konkurenčno prednost v območju evra. Po njegovih besedah je to noro, saj je Nemčija vstopila v območje evra s prevrednoteno valuto, trajalo je šest ali sedem let z visoko brezposelnostjo, preden si je povrnila konkurenčnost. Italija je bila po Issingovih besedah država, ki si je od prevzema evra lahko obetala največ koristi. Z vstopom v območje evra so Italijani dobili nizke obrestne mere, kakršnih zelo dolgo niso imeli. Zamudili pa so velikansko priložnost, saj je Italija med državami z najnižjo rastjo v območju evra.