Odziv Mojce Pašek Šetinc na korespondenco med uredniki o Tarči

Glede korespodence med profesorjem za medije na FDV Markom Milosavljevićem in odgovorno urednico informativnega programa na TV Slovenija Jadranko Rebernik, ki je bila objavljena na spletni strani varuha pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija, se je z dodatnimi pojasnili odzvala urednica dnevno-informativnih oddaj Mojca Pašek Šetinc. Njeno pismo objavljamo v celoti.

Spoštovani Izak Košir, spoštovani ostali novinarski kolegi Mladine,

Glede na korespondenco med uredniki TVS, ki ste jo povzeli s spletne strani varuha pravic gledalcev in poslušalcev RTVS, želim dodati še nekaj pojasnil o kontekstu tega dopisovanja.

Bistvo mojega odziva kot novinarke javne RTV bi bilo mogoče povzeti z vprašanjem: Ali za javno televizijo obstajajo prepovedane teme? Je splav zgolj zato, ker je pri nas zapisan kot ustavna pravica (sicer v nekoliko evfemistično zapisani pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok), tema, ki je tako rekoč izključena iz javne razprave, ker je takšno razpravo vedno mogoče interpretirati kot »napad« na ustavno pravico?

Jaz menim, da je obravnava te teme tudi na »nacionalki« povsem legitimna, saj gre za očitno kontroverzno temo, ki jo domača desnica neprestano odpira na različne načine, kot so na primer »sprejemi« pred porodniško kliniko, ki jih organizirajo društva »za življenje otrok«, ali pa razvpiti filmček na pročelju frančiškanske cerkve, ki je bil neposredni povod za sporno Tarčo. Da je katoliška cerkev ostro proti splavu, je seveda obče znano, proti njemu je tudi sedanji »liberalni« papež – vloge cerkve v naši družbi pa kljub procesom sekularizacije ne gre podcenjevati. Čeprav nobena parlamentarna stranka doslej še ni resno odprla tega vprašanja, pa je teoretično vedno mogoče spremeniti oziroma ukiniti to ustavno določilo, ko nekdo zbere potrebno večino v DZ.

Splav je kontroverzna tema tudi drugod v Evropi. Čeprav večina držav splav dovoljuje, so tudi izjeme, kjer je splav v celoti prepovedan (Malta, Vatikan, Andora) ali pa je dovoljen le izjemoma, če je recimo ogroženo materino življenje (Irska, Severna Irska, Poljska). Večina držav pa tudi močno omejuje pravico do splava v drugem tromesečju, še večja težava je pravica zdravnikov do ugovora vesti, ki v nekaterih državah, kjer je splav sicer dovoljen, praktično onemogoča uporabo te pravice in sili ženske, da gredo splavit v tujino (Italija).

Tudi sicer splav ni nekaj, na kar bi kar tako prisegali, svečano in vzvišeno. Da je splav pogosto travmatično dejanje za udeležene, se strinjajo tudi njegovi zagovorniki, ki v teh polemikah pogosto posegajo po argumentih, ki so čisto praktične narave, na primer z dokazovanjem, da prepovedi ali omejevanja splavov ne zmanjšuje njihovega števila, ampak le silijo noseče ženske, da se za pomoč zatekajo k mazačem in s tem ogrožajo svoja življenja. Vedno znova je odprta tudi debata o tem, kdaj, na kateri stopnji oziroma obliki razvoja človeškega zarodka gre že za civilizacijsko in ustavno varovano človekovo življenje, do kdaj pa gre »zgolj« za nekakšen zdrizast skupek celic, ki nima še nič skupnega s človekom. Te točke ni mogoče natanko določiti in je najbrž tudi nikoli ne bo mogoče določiti. Pri legaliziranem splavu gre, skratka, za konvencijo, ki izhaja iz moralno-političnih načel (pravica ženske do razpolaganja s svojim telesom), pa tudi medicinskih indikacij (do kdaj je splav sploh mogoče izvesti brez nevarnih komplikacij) in praktičnih razlogov (preprečevanje mazaških splavov).

Skratka, pravica do splava je po mojem mnenju ne le legitimna tema za Tarčo, marveč za oddajo tega tipa celo še posebej zanimiva tema, saj gre za tako rekoč ekskluzivno točko kulturnega boja med levico in desnico pri nas in po svetu. Gre za eno od točk razlikovanja, kjer se levičar ali desničar prepoznata kot takšna, ne glede na svoje »razredno poreklo«. Kako je lahko ta stvar komplicirana, pa najbolje kažejo sedanje ameriške volitve. Trump, ki je po večini kriterijev moralno izprijeni, koruptni desničarski bogataš, je našel svojo volilno bazo prav v slabo izobraženem in deloma brezposelnem belem delavskem razredu, ki v njem vidi upornika proti esteblišmentu, ki je temu razredu povzročil toliko gorja. Na drugi strani pa ga etablirana (»neokonservativna«) desnica ne sprejema za svojega, saj je za njen okus preveč liberalen, med drugim tudi zaradi njegove podpore pravici do splava …

Pri pripravi oddaje Tarče, ki je zdaj predmet tako silovitih kritik, nisem sodelovala, saj ne sodi v mojo pristojnost oziroma delovne obveznosti.

Vedno je tudi mogoče razpravljati o tem, kako je bila pripravljena in napovedana, kdo je bil vanjo povabljen in kako je bila vodena. Jaz je nisem razumela kot napad na pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, prej nasprotno, saj je bilo »razmerje« med gosti skupaj z novinarskimi prispevki v tej oddaji močno na strani te pravice.

Se mi pa zdi način obravnave te oddaje, še zlasti pa obravnava na programskem svetu RTVS in sklepi, ki so bili o tej oddaji sprejeti, nevaren precedens!

Politično-ideološka razmerja v programskem svetu se neprestano spreminjajo že vse od sprejema »Grimsovega« zakona, a ne spomnim se, da bi svet kdaj tako očitno in grobo posegel v uredniško in novinarsko avtonomijo pri pripravi in izvedbi posameznih oddaj. Odslej bo najbrž vsak novinar in urednik pred pripravo nekega prispevka temeljito razmislil tudi o tem, kaj bo o izbiri teme, vsebinskih poudarkih, izboru gostov in podobnem menil programski svet oziroma njegova komisija za informativni program. Se nama obeta torej nova oblika politične cenzure? Je to cena, ki jo moramo plačati za obrambo ustavnih pravic? In ali se bo to ustavilo samo pri ustavnih pravicah?

Sicer razumem vzgibe in ozadja, ki zunanjo in interno tv javnost in s tem tudi del programskih svetnikov vedno znova vodijo v svojevrstno obračunavanje z vrhovi RTV Slovenija in to najprej in vedno znova z Informativnim programom. Ker je to morebiti najlažje. Toda razlogi obračunov ne morejo oziroma ne bi smeli rezultirati v obliki neke »sodobne« cenzure, saj se s tem namreč vedno ustoličuje žrtve cenzorskih napadov. Pa čeprav s pravimi »pincetno« najdenimi razlogi, sploh niso žrtve.

Lep pozdrav,
Mojca Šetinc Pašek